Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
V znani pesmi o Ariostu in Arabcih Borges pripominja, da je avtor Besnečega Orlanda ves svoj razkošni talent zaposlil v lenobnem užitku, ko je na novo sanjal sanje mojstrov peresa, ki so prišli pred njim. Vsaj na prvi pogled je nekaj podobnega, se zdi, počel tudi Marjan Strojan, ko je pisal svojo osmo pesniško zbirko Hribi, oblaki, lepe pozdrave. Bere se namreč kot nekakšna arheološka odprava v srce teme, v pozabljeno jedro zahodnega kanona. Pesnik se z zanesljivostjo pravega erudita, ki nas je med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Miltonovega Izgubljenega raja, Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb in Beowulfa, spretno giblje po kolikor orjaški, toliko zapuščeni knjižnici; zdaj postoji pri Grkih in Rimljanih, zdaj pri mojstrih renesanse in romantike – in jemlje z obema rokama. Pri tem ne gre le za to, da občasno opusti prosti verz in piše v heksametru ali da si nekajkrat pomaga s sonetom, po možnosti uglašenim na asonanco. Strojan si pač sposoja, krade in prisvaja precej bolj velikopotezno. Tega sicer ne počne vselej eksplicitno; tako se, na primer, na 66. strani optimistično zanaša, da bomo bralke in bralci sami prepoznali, kako za verzi, ki jih tam najdemo, pravzaprav stoji Goethejeva Popotnikova nočna pesem. Kar se je, zahvaljujoč Lili Novy, v časih nemške romantike glasilo: »V nebu / nad vrhovi / je mir / in med lesovi / že nikjer / diha več ni; / žgolenje ptic je zaspalo. / Čakaj le, kmalo / spal boš še ti,« … se pri Marjanu Strojanu zdaj bere takole: »Po vseh sobanah / je mir; / po vseh dvoranah / skoraj nikjer / več velikih besed – / samo prostor / (in neskončnost navedb).« Spet drugje je povsem izrecen glede svojega vira, a v takih primerih se zdi pesnikova intervencija v izhodiščno besedilo še manjša. Posebej ko gre za apropriacije Katula, v knjigi Hribi, oblaki, lepe pozdrave naletimo na besedila, ki bi jih skoraj mogli označiti za prave pravcate prevode. A tu mora vendarle biti poudarek na »skoraj«. Kakor je bilo mogoče razbrati iz pesmi o miru v sobanah in neskončnosti navedb, Strojan civilizacijski trenutek, sredi katerega piše, dojema kot nekaj repetitivnega in slej ko prej jalovega, a zdi se, da obenem vendarle stavi, da, če se še enkrat skličem na Borgesa, Don Kihota kratko malo ni mogoče napisati dvakrat in da torej ponoviti za Katulom, kako da sovraži in ljubi obenem, danes deluje drugače kakor nekdaj. Je Strojan v Hribih, oblakih … potemtakem precej ortodoksen – se pravi: rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist, ki išče še zadnji preostali način, kako se avtorizirati do besede sredi izpraznjenega, metafizično izvotljenega sveta? In to, za nameček, desetletja zatem, ko je v svetovnem merilu zvezda postmodernizma začela bledeti? – Taka interpretacija bi se utegnila zdeti precej prepričljiva, če bi pričujoče pesmi dejansko kazale predvsem same nase: če bi jih zanimalo, kako so narejene, če bi pedantno izpisovale genealogijo svojih predhodnic, če bi, skratka, razkrinkavale od zunajliterarne resničnosti brezupno razločeno naravo svoje lastne proizvedenosti. A ni tako; najprej je najbrž treba reči, da so vse informacije o tem, kako je neka pesem napisana na Sapfin fragment ali neka druga po Byronovem pismu, diskretno skrite v kazalu in torej nočejo po vsej sili usmerjati že naše prve bralske izkušnje. Še pomembneje pa se seveda zdi, da pesmi, zbrane v Hribih, oblakih …, vseskozi kažejo v izkustveni svet. Videti je namreč, da Strojan jemlje, kar jemlje iz kanona, da bi mogel v sicer nespregledljivo avtorski pesniški govorici, ki pa na sebi zdaj vendarle nosi tudi pečat zgodovine, bolj precizno, bolj zanesljivo, umetniško močneje govoriti, o čemer hoče zares govoriti: o življenjskih napakah, uzrtih z one strani mladosti, o pogoriščih ljubezenskih zvez, o bridkostih, razočaranjih pa tudi o lepoti in popolnosti, ki se v nerednih intervalih prižigata in ugašata, pojavljata in izginevata sredi časa, ki se, kot pravi Veronika Dintinjana, ne izčrpa. Ker hoče, drugače rečeno, zavezujoče govoriti o vsem, kar je eksistencialno bistveno za slehernika v zunajliterarnem svetu, Strojan vešče uporabi kanon, da bi podkrepil svojo pesem – in ne da bi jo spodkopal. Priznati je treba, da mu to pogosto tudi precej bleščeče uspeva.
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
V znani pesmi o Ariostu in Arabcih Borges pripominja, da je avtor Besnečega Orlanda ves svoj razkošni talent zaposlil v lenobnem užitku, ko je na novo sanjal sanje mojstrov peresa, ki so prišli pred njim. Vsaj na prvi pogled je nekaj podobnega, se zdi, počel tudi Marjan Strojan, ko je pisal svojo osmo pesniško zbirko Hribi, oblaki, lepe pozdrave. Bere se namreč kot nekakšna arheološka odprava v srce teme, v pozabljeno jedro zahodnega kanona. Pesnik se z zanesljivostjo pravega erudita, ki nas je med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Miltonovega Izgubljenega raja, Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb in Beowulfa, spretno giblje po kolikor orjaški, toliko zapuščeni knjižnici; zdaj postoji pri Grkih in Rimljanih, zdaj pri mojstrih renesanse in romantike – in jemlje z obema rokama. Pri tem ne gre le za to, da občasno opusti prosti verz in piše v heksametru ali da si nekajkrat pomaga s sonetom, po možnosti uglašenim na asonanco. Strojan si pač sposoja, krade in prisvaja precej bolj velikopotezno. Tega sicer ne počne vselej eksplicitno; tako se, na primer, na 66. strani optimistično zanaša, da bomo bralke in bralci sami prepoznali, kako za verzi, ki jih tam najdemo, pravzaprav stoji Goethejeva Popotnikova nočna pesem. Kar se je, zahvaljujoč Lili Novy, v časih nemške romantike glasilo: »V nebu / nad vrhovi / je mir / in med lesovi / že nikjer / diha več ni; / žgolenje ptic je zaspalo. / Čakaj le, kmalo / spal boš še ti,« … se pri Marjanu Strojanu zdaj bere takole: »Po vseh sobanah / je mir; / po vseh dvoranah / skoraj nikjer / več velikih besed – / samo prostor / (in neskončnost navedb).« Spet drugje je povsem izrecen glede svojega vira, a v takih primerih se zdi pesnikova intervencija v izhodiščno besedilo še manjša. Posebej ko gre za apropriacije Katula, v knjigi Hribi, oblaki, lepe pozdrave naletimo na besedila, ki bi jih skoraj mogli označiti za prave pravcate prevode. A tu mora vendarle biti poudarek na »skoraj«. Kakor je bilo mogoče razbrati iz pesmi o miru v sobanah in neskončnosti navedb, Strojan civilizacijski trenutek, sredi katerega piše, dojema kot nekaj repetitivnega in slej ko prej jalovega, a zdi se, da obenem vendarle stavi, da, če se še enkrat skličem na Borgesa, Don Kihota kratko malo ni mogoče napisati dvakrat in da torej ponoviti za Katulom, kako da sovraži in ljubi obenem, danes deluje drugače kakor nekdaj. Je Strojan v Hribih, oblakih … potemtakem precej ortodoksen – se pravi: rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist, ki išče še zadnji preostali način, kako se avtorizirati do besede sredi izpraznjenega, metafizično izvotljenega sveta? In to, za nameček, desetletja zatem, ko je v svetovnem merilu zvezda postmodernizma začela bledeti? – Taka interpretacija bi se utegnila zdeti precej prepričljiva, če bi pričujoče pesmi dejansko kazale predvsem same nase: če bi jih zanimalo, kako so narejene, če bi pedantno izpisovale genealogijo svojih predhodnic, če bi, skratka, razkrinkavale od zunajliterarne resničnosti brezupno razločeno naravo svoje lastne proizvedenosti. A ni tako; najprej je najbrž treba reči, da so vse informacije o tem, kako je neka pesem napisana na Sapfin fragment ali neka druga po Byronovem pismu, diskretno skrite v kazalu in torej nočejo po vsej sili usmerjati že naše prve bralske izkušnje. Še pomembneje pa se seveda zdi, da pesmi, zbrane v Hribih, oblakih …, vseskozi kažejo v izkustveni svet. Videti je namreč, da Strojan jemlje, kar jemlje iz kanona, da bi mogel v sicer nespregledljivo avtorski pesniški govorici, ki pa na sebi zdaj vendarle nosi tudi pečat zgodovine, bolj precizno, bolj zanesljivo, umetniško močneje govoriti, o čemer hoče zares govoriti: o življenjskih napakah, uzrtih z one strani mladosti, o pogoriščih ljubezenskih zvez, o bridkostih, razočaranjih pa tudi o lepoti in popolnosti, ki se v nerednih intervalih prižigata in ugašata, pojavljata in izginevata sredi časa, ki se, kot pravi Veronika Dintinjana, ne izčrpa. Ker hoče, drugače rečeno, zavezujoče govoriti o vsem, kar je eksistencialno bistveno za slehernika v zunajliterarnem svetu, Strojan vešče uporabi kanon, da bi podkrepil svojo pesem – in ne da bi jo spodkopal. Priznati je treba, da mu to pogosto tudi precej bleščeče uspeva.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Neveljaven email naslov