Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.

Ljubljana : Edina, 2019

V romanu Izgubljene dvojine pesnice, pisateljice, esejistke in ekonomistke Sanje Pregl spremljamo pripovedi treh žensk: Marje, Andreje in Urške, ki so bile vsaka v drugačnem odnosu do Jureta. Jureta nepričakovano zadene možganska kap in od tod naprej se začne pred nami počasi odstirati zgodba o odnosih vpletenih.
Roman sestavlja sedemnajst poglavij, ki imajo z izjemo zadnjega, ponavljajočo se strukturo. Najprej z besedami prvoosebne pripovedovalke spregovori Juretova žena Marja. Njen del poglavja napove naslov Jaz. Sledi ji Juretova ljubica Andreja z drugoosebno pripovedovalko in literarno osebo ti. Nazadnje v tretji osebi spregovori Juretova sestra Urška, ki je označena kot ona. Vsako poglavje uvaja krajši sestavek, za katerega slutimo, kateremu izmed nastopajočih pripada in katerega pomen se izkristalizira šele med nadaljnjim branjem. Le tu pride do besede tudi Jure. Neke vrste mednapisi so tako kakor rep kometa ostanek za tistim, česar več ni. Pripoved ni linearna. Spremljamo tako sedanje dogajanje kot tudi prebliske iz preteklosti vseh treh ženskih likov. Jezik je visok, knjižen. Kljub različnim govornim osebam so vse tri pripovedi personalne. Vsak izmed treh glavnih ženskih likov iz svoje perspektive opisuje dogajanje, opazujemo jih, ko se srečujejo, ne vedoč za prepletenost svojih življenj. Odnosi so mojstrsko opisani do najmanjših podrobnosti in zavojev. Na žalost je le smrt tista, ki za nazaj da smisel temu, kar smo prej imeli za samoumevno, in le smrt nas spomni tudi na to, da poleg odnosov v življenju preostaja še nekaj, zaradi česar je vredno samo po sebi. Marja na koncu romana sprevidi, da se njeno življenje ne izčrpa v bolj ali manj mučnih odnosih in da pekel, ali konec koncev raj, niso le ljudje okoli nas.
»Bratec moj dragi, kaj se greš? Moraš ostati z mano, ker brez tebe bom izgubljena. Brez tebe nimam korenin na tem svetu in bom lebdela v medprostoru vsega in poletela v neznano. Marja me je poklicala in sem prišla, čim sem lahko. Ni bilo tako enostavno, a sem morala biti takoj ob tebi. Šef mi je dal dva tedna neplačanega dopusta. Potem bo pa videl, je rekel. A bom pri tebi, dokler me ne prepričaš, da si ok. Moram biti ob tebi. Moj edini sorodnik si še, s katerim imam kakršno koli povezavo. Edini človek, ki me povezuje s preteklostjo in prihodnostjo. Ti si tu od vedno. Vse veš o meni in zaradi tega obstajam.
Izgubljene dvojine je tudi neke vrste bildungsroman, skozi katerega spremljamo razvoj treh glavnih ženskih likov. Vendar pa vsi nimajo moči ali možnosti spopasti se z najtežjo nalogo, ki čaka vsakega izmed nas in bi jo lahko opisali z besedami Sanje Rozman, psihoterapevtke, ki je spregovorila o zasvojenosti z odnosi. Gre za nikoli dosežen cilj, ki se mu lahko samo približujemo. Cilj je naučiti se spustiti odnose, tako kot bomo nekoč morali spustiti tisto, kar nam je najbolj vredno – svoje življenje. Izgubljene dvojine je tako ne le roman o odnosih, ampak tudi roman o minljivosti, obžalovanju, odločitvah in trenutkih, ki za vedno spremenijo tok življenja.

Oceno je napisala Ana Hancock.