Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Ljubljana : Edina, 2019
V romanu Izgubljene dvojine pesnice, pisateljice, esejistke in ekonomistke Sanje Pregl spremljamo pripovedi treh žensk: Marje, Andreje in Urške, ki so bile vsaka v drugačnem odnosu do Jureta. Jureta nepričakovano zadene možganska kap in od tod naprej se začne pred nami počasi odstirati zgodba o odnosih vpletenih.
Roman sestavlja sedemnajst poglavij, ki imajo z izjemo zadnjega, ponavljajočo se strukturo. Najprej z besedami prvoosebne pripovedovalke spregovori Juretova žena Marja. Njen del poglavja napove naslov Jaz. Sledi ji Juretova ljubica Andreja z drugoosebno pripovedovalko in literarno osebo ti. Nazadnje v tretji osebi spregovori Juretova sestra Urška, ki je označena kot ona. Vsako poglavje uvaja krajši sestavek, za katerega slutimo, kateremu izmed nastopajočih pripada in katerega pomen se izkristalizira šele med nadaljnjim branjem. Le tu pride do besede tudi Jure. Neke vrste mednapisi so tako kakor rep kometa ostanek za tistim, česar več ni. Pripoved ni linearna. Spremljamo tako sedanje dogajanje kot tudi prebliske iz preteklosti vseh treh ženskih likov. Jezik je visok, knjižen. Kljub različnim govornim osebam so vse tri pripovedi personalne. Vsak izmed treh glavnih ženskih likov iz svoje perspektive opisuje dogajanje, opazujemo jih, ko se srečujejo, ne vedoč za prepletenost svojih življenj. Odnosi so mojstrsko opisani do najmanjših podrobnosti in zavojev. Na žalost je le smrt tista, ki za nazaj da smisel temu, kar smo prej imeli za samoumevno, in le smrt nas spomni tudi na to, da poleg odnosov v življenju preostaja še nekaj, zaradi česar je vredno samo po sebi. Marja na koncu romana sprevidi, da se njeno življenje ne izčrpa v bolj ali manj mučnih odnosih in da pekel, ali konec koncev raj, niso le ljudje okoli nas.
»Bratec moj dragi, kaj se greš? Moraš ostati z mano, ker brez tebe bom izgubljena. Brez tebe nimam korenin na tem svetu in bom lebdela v medprostoru vsega in poletela v neznano. Marja me je poklicala in sem prišla, čim sem lahko. Ni bilo tako enostavno, a sem morala biti takoj ob tebi. Šef mi je dal dva tedna neplačanega dopusta. Potem bo pa videl, je rekel. A bom pri tebi, dokler me ne prepričaš, da si ok. Moram biti ob tebi. Moj edini sorodnik si še, s katerim imam kakršno koli povezavo. Edini človek, ki me povezuje s preteklostjo in prihodnostjo. Ti si tu od vedno. Vse veš o meni in zaradi tega obstajam.
Izgubljene dvojine je tudi neke vrste bildungsroman, skozi katerega spremljamo razvoj treh glavnih ženskih likov. Vendar pa vsi nimajo moči ali možnosti spopasti se z najtežjo nalogo, ki čaka vsakega izmed nas in bi jo lahko opisali z besedami Sanje Rozman, psihoterapevtke, ki je spregovorila o zasvojenosti z odnosi. Gre za nikoli dosežen cilj, ki se mu lahko samo približujemo. Cilj je naučiti se spustiti odnose, tako kot bomo nekoč morali spustiti tisto, kar nam je najbolj vredno – svoje življenje. Izgubljene dvojine je tako ne le roman o odnosih, ampak tudi roman o minljivosti, obžalovanju, odločitvah in trenutkih, ki za vedno spremenijo tok življenja.
Oceno je napisala Ana Hancock.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Ljubljana : Edina, 2019
V romanu Izgubljene dvojine pesnice, pisateljice, esejistke in ekonomistke Sanje Pregl spremljamo pripovedi treh žensk: Marje, Andreje in Urške, ki so bile vsaka v drugačnem odnosu do Jureta. Jureta nepričakovano zadene možganska kap in od tod naprej se začne pred nami počasi odstirati zgodba o odnosih vpletenih.
Roman sestavlja sedemnajst poglavij, ki imajo z izjemo zadnjega, ponavljajočo se strukturo. Najprej z besedami prvoosebne pripovedovalke spregovori Juretova žena Marja. Njen del poglavja napove naslov Jaz. Sledi ji Juretova ljubica Andreja z drugoosebno pripovedovalko in literarno osebo ti. Nazadnje v tretji osebi spregovori Juretova sestra Urška, ki je označena kot ona. Vsako poglavje uvaja krajši sestavek, za katerega slutimo, kateremu izmed nastopajočih pripada in katerega pomen se izkristalizira šele med nadaljnjim branjem. Le tu pride do besede tudi Jure. Neke vrste mednapisi so tako kakor rep kometa ostanek za tistim, česar več ni. Pripoved ni linearna. Spremljamo tako sedanje dogajanje kot tudi prebliske iz preteklosti vseh treh ženskih likov. Jezik je visok, knjižen. Kljub različnim govornim osebam so vse tri pripovedi personalne. Vsak izmed treh glavnih ženskih likov iz svoje perspektive opisuje dogajanje, opazujemo jih, ko se srečujejo, ne vedoč za prepletenost svojih življenj. Odnosi so mojstrsko opisani do najmanjših podrobnosti in zavojev. Na žalost je le smrt tista, ki za nazaj da smisel temu, kar smo prej imeli za samoumevno, in le smrt nas spomni tudi na to, da poleg odnosov v življenju preostaja še nekaj, zaradi česar je vredno samo po sebi. Marja na koncu romana sprevidi, da se njeno življenje ne izčrpa v bolj ali manj mučnih odnosih in da pekel, ali konec koncev raj, niso le ljudje okoli nas.
»Bratec moj dragi, kaj se greš? Moraš ostati z mano, ker brez tebe bom izgubljena. Brez tebe nimam korenin na tem svetu in bom lebdela v medprostoru vsega in poletela v neznano. Marja me je poklicala in sem prišla, čim sem lahko. Ni bilo tako enostavno, a sem morala biti takoj ob tebi. Šef mi je dal dva tedna neplačanega dopusta. Potem bo pa videl, je rekel. A bom pri tebi, dokler me ne prepričaš, da si ok. Moram biti ob tebi. Moj edini sorodnik si še, s katerim imam kakršno koli povezavo. Edini človek, ki me povezuje s preteklostjo in prihodnostjo. Ti si tu od vedno. Vse veš o meni in zaradi tega obstajam.
Izgubljene dvojine je tudi neke vrste bildungsroman, skozi katerega spremljamo razvoj treh glavnih ženskih likov. Vendar pa vsi nimajo moči ali možnosti spopasti se z najtežjo nalogo, ki čaka vsakega izmed nas in bi jo lahko opisali z besedami Sanje Rozman, psihoterapevtke, ki je spregovorila o zasvojenosti z odnosi. Gre za nikoli dosežen cilj, ki se mu lahko samo približujemo. Cilj je naučiti se spustiti odnose, tako kot bomo nekoč morali spustiti tisto, kar nam je najbolj vredno – svoje življenje. Izgubljene dvojine je tako ne le roman o odnosih, ampak tudi roman o minljivosti, obžalovanju, odločitvah in trenutkih, ki za vedno spremenijo tok življenja.
Oceno je napisala Ana Hancock.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov