Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Ljubljana : Edina, 2019
V romanu Izgubljene dvojine pesnice, pisateljice, esejistke in ekonomistke Sanje Pregl spremljamo pripovedi treh žensk: Marje, Andreje in Urške, ki so bile vsaka v drugačnem odnosu do Jureta. Jureta nepričakovano zadene možganska kap in od tod naprej se začne pred nami počasi odstirati zgodba o odnosih vpletenih.
Roman sestavlja sedemnajst poglavij, ki imajo z izjemo zadnjega, ponavljajočo se strukturo. Najprej z besedami prvoosebne pripovedovalke spregovori Juretova žena Marja. Njen del poglavja napove naslov Jaz. Sledi ji Juretova ljubica Andreja z drugoosebno pripovedovalko in literarno osebo ti. Nazadnje v tretji osebi spregovori Juretova sestra Urška, ki je označena kot ona. Vsako poglavje uvaja krajši sestavek, za katerega slutimo, kateremu izmed nastopajočih pripada in katerega pomen se izkristalizira šele med nadaljnjim branjem. Le tu pride do besede tudi Jure. Neke vrste mednapisi so tako kakor rep kometa ostanek za tistim, česar več ni. Pripoved ni linearna. Spremljamo tako sedanje dogajanje kot tudi prebliske iz preteklosti vseh treh ženskih likov. Jezik je visok, knjižen. Kljub različnim govornim osebam so vse tri pripovedi personalne. Vsak izmed treh glavnih ženskih likov iz svoje perspektive opisuje dogajanje, opazujemo jih, ko se srečujejo, ne vedoč za prepletenost svojih življenj. Odnosi so mojstrsko opisani do najmanjših podrobnosti in zavojev. Na žalost je le smrt tista, ki za nazaj da smisel temu, kar smo prej imeli za samoumevno, in le smrt nas spomni tudi na to, da poleg odnosov v življenju preostaja še nekaj, zaradi česar je vredno samo po sebi. Marja na koncu romana sprevidi, da se njeno življenje ne izčrpa v bolj ali manj mučnih odnosih in da pekel, ali konec koncev raj, niso le ljudje okoli nas.
»Bratec moj dragi, kaj se greš? Moraš ostati z mano, ker brez tebe bom izgubljena. Brez tebe nimam korenin na tem svetu in bom lebdela v medprostoru vsega in poletela v neznano. Marja me je poklicala in sem prišla, čim sem lahko. Ni bilo tako enostavno, a sem morala biti takoj ob tebi. Šef mi je dal dva tedna neplačanega dopusta. Potem bo pa videl, je rekel. A bom pri tebi, dokler me ne prepričaš, da si ok. Moram biti ob tebi. Moj edini sorodnik si še, s katerim imam kakršno koli povezavo. Edini človek, ki me povezuje s preteklostjo in prihodnostjo. Ti si tu od vedno. Vse veš o meni in zaradi tega obstajam.
Izgubljene dvojine je tudi neke vrste bildungsroman, skozi katerega spremljamo razvoj treh glavnih ženskih likov. Vendar pa vsi nimajo moči ali možnosti spopasti se z najtežjo nalogo, ki čaka vsakega izmed nas in bi jo lahko opisali z besedami Sanje Rozman, psihoterapevtke, ki je spregovorila o zasvojenosti z odnosi. Gre za nikoli dosežen cilj, ki se mu lahko samo približujemo. Cilj je naučiti se spustiti odnose, tako kot bomo nekoč morali spustiti tisto, kar nam je najbolj vredno – svoje življenje. Izgubljene dvojine je tako ne le roman o odnosih, ampak tudi roman o minljivosti, obžalovanju, odločitvah in trenutkih, ki za vedno spremenijo tok življenja.
Oceno je napisala Ana Hancock.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Ljubljana : Edina, 2019
V romanu Izgubljene dvojine pesnice, pisateljice, esejistke in ekonomistke Sanje Pregl spremljamo pripovedi treh žensk: Marje, Andreje in Urške, ki so bile vsaka v drugačnem odnosu do Jureta. Jureta nepričakovano zadene možganska kap in od tod naprej se začne pred nami počasi odstirati zgodba o odnosih vpletenih.
Roman sestavlja sedemnajst poglavij, ki imajo z izjemo zadnjega, ponavljajočo se strukturo. Najprej z besedami prvoosebne pripovedovalke spregovori Juretova žena Marja. Njen del poglavja napove naslov Jaz. Sledi ji Juretova ljubica Andreja z drugoosebno pripovedovalko in literarno osebo ti. Nazadnje v tretji osebi spregovori Juretova sestra Urška, ki je označena kot ona. Vsako poglavje uvaja krajši sestavek, za katerega slutimo, kateremu izmed nastopajočih pripada in katerega pomen se izkristalizira šele med nadaljnjim branjem. Le tu pride do besede tudi Jure. Neke vrste mednapisi so tako kakor rep kometa ostanek za tistim, česar več ni. Pripoved ni linearna. Spremljamo tako sedanje dogajanje kot tudi prebliske iz preteklosti vseh treh ženskih likov. Jezik je visok, knjižen. Kljub različnim govornim osebam so vse tri pripovedi personalne. Vsak izmed treh glavnih ženskih likov iz svoje perspektive opisuje dogajanje, opazujemo jih, ko se srečujejo, ne vedoč za prepletenost svojih življenj. Odnosi so mojstrsko opisani do najmanjših podrobnosti in zavojev. Na žalost je le smrt tista, ki za nazaj da smisel temu, kar smo prej imeli za samoumevno, in le smrt nas spomni tudi na to, da poleg odnosov v življenju preostaja še nekaj, zaradi česar je vredno samo po sebi. Marja na koncu romana sprevidi, da se njeno življenje ne izčrpa v bolj ali manj mučnih odnosih in da pekel, ali konec koncev raj, niso le ljudje okoli nas.
»Bratec moj dragi, kaj se greš? Moraš ostati z mano, ker brez tebe bom izgubljena. Brez tebe nimam korenin na tem svetu in bom lebdela v medprostoru vsega in poletela v neznano. Marja me je poklicala in sem prišla, čim sem lahko. Ni bilo tako enostavno, a sem morala biti takoj ob tebi. Šef mi je dal dva tedna neplačanega dopusta. Potem bo pa videl, je rekel. A bom pri tebi, dokler me ne prepričaš, da si ok. Moram biti ob tebi. Moj edini sorodnik si še, s katerim imam kakršno koli povezavo. Edini človek, ki me povezuje s preteklostjo in prihodnostjo. Ti si tu od vedno. Vse veš o meni in zaradi tega obstajam.
Izgubljene dvojine je tudi neke vrste bildungsroman, skozi katerega spremljamo razvoj treh glavnih ženskih likov. Vendar pa vsi nimajo moči ali možnosti spopasti se z najtežjo nalogo, ki čaka vsakega izmed nas in bi jo lahko opisali z besedami Sanje Rozman, psihoterapevtke, ki je spregovorila o zasvojenosti z odnosi. Gre za nikoli dosežen cilj, ki se mu lahko samo približujemo. Cilj je naučiti se spustiti odnose, tako kot bomo nekoč morali spustiti tisto, kar nam je najbolj vredno – svoje življenje. Izgubljene dvojine je tako ne le roman o odnosih, ampak tudi roman o minljivosti, obžalovanju, odločitvah in trenutkih, ki za vedno spremenijo tok življenja.
Oceno je napisala Ana Hancock.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
Neveljaven email naslov