Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Ljubljana : Edina, 2019
V romanu Izgubljene dvojine pesnice, pisateljice, esejistke in ekonomistke Sanje Pregl spremljamo pripovedi treh žensk: Marje, Andreje in Urške, ki so bile vsaka v drugačnem odnosu do Jureta. Jureta nepričakovano zadene možganska kap in od tod naprej se začne pred nami počasi odstirati zgodba o odnosih vpletenih.
Roman sestavlja sedemnajst poglavij, ki imajo z izjemo zadnjega, ponavljajočo se strukturo. Najprej z besedami prvoosebne pripovedovalke spregovori Juretova žena Marja. Njen del poglavja napove naslov Jaz. Sledi ji Juretova ljubica Andreja z drugoosebno pripovedovalko in literarno osebo ti. Nazadnje v tretji osebi spregovori Juretova sestra Urška, ki je označena kot ona. Vsako poglavje uvaja krajši sestavek, za katerega slutimo, kateremu izmed nastopajočih pripada in katerega pomen se izkristalizira šele med nadaljnjim branjem. Le tu pride do besede tudi Jure. Neke vrste mednapisi so tako kakor rep kometa ostanek za tistim, česar več ni. Pripoved ni linearna. Spremljamo tako sedanje dogajanje kot tudi prebliske iz preteklosti vseh treh ženskih likov. Jezik je visok, knjižen. Kljub različnim govornim osebam so vse tri pripovedi personalne. Vsak izmed treh glavnih ženskih likov iz svoje perspektive opisuje dogajanje, opazujemo jih, ko se srečujejo, ne vedoč za prepletenost svojih življenj. Odnosi so mojstrsko opisani do najmanjših podrobnosti in zavojev. Na žalost je le smrt tista, ki za nazaj da smisel temu, kar smo prej imeli za samoumevno, in le smrt nas spomni tudi na to, da poleg odnosov v življenju preostaja še nekaj, zaradi česar je vredno samo po sebi. Marja na koncu romana sprevidi, da se njeno življenje ne izčrpa v bolj ali manj mučnih odnosih in da pekel, ali konec koncev raj, niso le ljudje okoli nas.
»Bratec moj dragi, kaj se greš? Moraš ostati z mano, ker brez tebe bom izgubljena. Brez tebe nimam korenin na tem svetu in bom lebdela v medprostoru vsega in poletela v neznano. Marja me je poklicala in sem prišla, čim sem lahko. Ni bilo tako enostavno, a sem morala biti takoj ob tebi. Šef mi je dal dva tedna neplačanega dopusta. Potem bo pa videl, je rekel. A bom pri tebi, dokler me ne prepričaš, da si ok. Moram biti ob tebi. Moj edini sorodnik si še, s katerim imam kakršno koli povezavo. Edini človek, ki me povezuje s preteklostjo in prihodnostjo. Ti si tu od vedno. Vse veš o meni in zaradi tega obstajam.
Izgubljene dvojine je tudi neke vrste bildungsroman, skozi katerega spremljamo razvoj treh glavnih ženskih likov. Vendar pa vsi nimajo moči ali možnosti spopasti se z najtežjo nalogo, ki čaka vsakega izmed nas in bi jo lahko opisali z besedami Sanje Rozman, psihoterapevtke, ki je spregovorila o zasvojenosti z odnosi. Gre za nikoli dosežen cilj, ki se mu lahko samo približujemo. Cilj je naučiti se spustiti odnose, tako kot bomo nekoč morali spustiti tisto, kar nam je najbolj vredno – svoje življenje. Izgubljene dvojine je tako ne le roman o odnosih, ampak tudi roman o minljivosti, obžalovanju, odločitvah in trenutkih, ki za vedno spremenijo tok življenja.
Oceno je napisala Ana Hancock.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Ljubljana : Edina, 2019
V romanu Izgubljene dvojine pesnice, pisateljice, esejistke in ekonomistke Sanje Pregl spremljamo pripovedi treh žensk: Marje, Andreje in Urške, ki so bile vsaka v drugačnem odnosu do Jureta. Jureta nepričakovano zadene možganska kap in od tod naprej se začne pred nami počasi odstirati zgodba o odnosih vpletenih.
Roman sestavlja sedemnajst poglavij, ki imajo z izjemo zadnjega, ponavljajočo se strukturo. Najprej z besedami prvoosebne pripovedovalke spregovori Juretova žena Marja. Njen del poglavja napove naslov Jaz. Sledi ji Juretova ljubica Andreja z drugoosebno pripovedovalko in literarno osebo ti. Nazadnje v tretji osebi spregovori Juretova sestra Urška, ki je označena kot ona. Vsako poglavje uvaja krajši sestavek, za katerega slutimo, kateremu izmed nastopajočih pripada in katerega pomen se izkristalizira šele med nadaljnjim branjem. Le tu pride do besede tudi Jure. Neke vrste mednapisi so tako kakor rep kometa ostanek za tistim, česar več ni. Pripoved ni linearna. Spremljamo tako sedanje dogajanje kot tudi prebliske iz preteklosti vseh treh ženskih likov. Jezik je visok, knjižen. Kljub različnim govornim osebam so vse tri pripovedi personalne. Vsak izmed treh glavnih ženskih likov iz svoje perspektive opisuje dogajanje, opazujemo jih, ko se srečujejo, ne vedoč za prepletenost svojih življenj. Odnosi so mojstrsko opisani do najmanjših podrobnosti in zavojev. Na žalost je le smrt tista, ki za nazaj da smisel temu, kar smo prej imeli za samoumevno, in le smrt nas spomni tudi na to, da poleg odnosov v življenju preostaja še nekaj, zaradi česar je vredno samo po sebi. Marja na koncu romana sprevidi, da se njeno življenje ne izčrpa v bolj ali manj mučnih odnosih in da pekel, ali konec koncev raj, niso le ljudje okoli nas.
»Bratec moj dragi, kaj se greš? Moraš ostati z mano, ker brez tebe bom izgubljena. Brez tebe nimam korenin na tem svetu in bom lebdela v medprostoru vsega in poletela v neznano. Marja me je poklicala in sem prišla, čim sem lahko. Ni bilo tako enostavno, a sem morala biti takoj ob tebi. Šef mi je dal dva tedna neplačanega dopusta. Potem bo pa videl, je rekel. A bom pri tebi, dokler me ne prepričaš, da si ok. Moram biti ob tebi. Moj edini sorodnik si še, s katerim imam kakršno koli povezavo. Edini človek, ki me povezuje s preteklostjo in prihodnostjo. Ti si tu od vedno. Vse veš o meni in zaradi tega obstajam.
Izgubljene dvojine je tudi neke vrste bildungsroman, skozi katerega spremljamo razvoj treh glavnih ženskih likov. Vendar pa vsi nimajo moči ali možnosti spopasti se z najtežjo nalogo, ki čaka vsakega izmed nas in bi jo lahko opisali z besedami Sanje Rozman, psihoterapevtke, ki je spregovorila o zasvojenosti z odnosi. Gre za nikoli dosežen cilj, ki se mu lahko samo približujemo. Cilj je naučiti se spustiti odnose, tako kot bomo nekoč morali spustiti tisto, kar nam je najbolj vredno – svoje življenje. Izgubljene dvojine je tako ne le roman o odnosih, ampak tudi roman o minljivosti, obžalovanju, odločitvah in trenutkih, ki za vedno spremenijo tok življenja.
Oceno je napisala Ana Hancock.
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov