Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere Renato Horvat.
Prevedel Urban Vovk; Ljubljana : Beletrina, 2019
Radmila Lazić je vsestranska srbska literarna ustvarjalka – pesnica, esejistka, publicistka, piše pa tudi kratke pripovedi. Izdala je preko deset pesniških zbirk in prejela številne nagrade, med drugim Disovo ter nagrado Vaska Pope. Čeprav je njena prva zbirka poezije To je to izšla že pred več kot štirimi desetletji, je knjiga z naslovom Brez anestezije njena prva knjiga poezije v slovenščini. Med svojo prvo in prvo v slovenskem jeziku je Radmila Lazić prehodila pesniško pot od »postmodernega ženskega Villona« in »srbske Ahmatove«, kot so jo imenovali, in se utrdila kot sodobni klasik.
Dvojezična izdaja Brez anestezije v prevodu Urbana Vovka, ki je skupaj z avtorico Radmilo Lazić pripravil tudi izbor pesmi, tako prinaša povzetek obsežnega pesniškega opusa. Izbrane pesmi iz domala vseh njenih zbirk niso zavezane prikazu kronološkega zaporedja, gibljive linije spreminjajočega se pesniškega izraza, formalnega pristopa ali motivno-idejnega zanimanja, ampak so različne kontekstualne lege, atmosfere, družbeno-zgodovinske spremenljivke zbirk in pesmi poenotene v izbor najboljšega Radmile Lazić. Knjiga je na ta način izčistila bistvene kvalitete njene poezije – jezikovno neposrednost, feministično angažirano držo ter razgradnjo konvencionalne predstave o subjektu ženskega glasu in pesništva.
Dramaturška struktura zbirke je nedvoumna. Začne se udarno, z mrakobno vizijo 21. stoletja – pesmijo Metafizika somraka iz milenijske zbirke Iz anamneze, ki stvarjenje sveta skozi biblične, starogrške in srednjeveške navezave predstavlja kot napako, saj v njem ni ljubezni »niti za na kruh namazat«. Seznamu oblik trpljenja sledi Psalm, v katerem subjekt pesniškega izjavljanja z nemalo ironije blagoslavlja banalne vsakdanje hišne aparate, družbene in osebne primanjkljaje, ki sodoločajo okoliščine, v katerih mora biti ženska za besedo pripravljena žrtvovati lastno telo. Za verzi Radmile Lazić vselej tičijo telesa. Najsibo razuzdano, smrtno ali pijano, najsibo razpadajoče, nežno ali boleče se ženska telesnost vpisuje kot vsakokratna neizogibna resnica.
Jedro zbirke zavzemata najbolj radikalni deli iz njenega opusa, Zgodbe in druge pesmi ter Dorothy Parker blues, ki deklarativno udarita po patriarhalni matrici pesništva. Formalno so pesmi grajene s satiro in humorjem, ki skozi urbano govorico, žargon in vulgarizme ter erotiko afirmirajo žensko telesnost in seksualnost. Gre tudi za odmik od tradicionalne dihotomične sheme, v kateri moški pogled nadzoruje žensko željo. Pesmi, kot so Evergreen, Mama, Dorothy Parker blues, Take pesmi pišem, Postala bom zlobna babura, Jutranji blues, Razpadanje, Tam, tukaj, Lirske posledice in Sorry, gospod poskušajo afirmirati in normalizirati ženski subjekt, ki ni vezan na romantično razmerje, zakonsko življenje ali stereotipno določeno družbeno vlogo. Pesmi z ljubezensko motiviko narativizirajo in despiritualizirajo telesni užitek, iztrgajo pa ga tudi iz religioznega okvirja, s čimer ženski subjekt postavijo na legitimno avtonomno pozicijo izjavljanja. Ta ni več utišana, podrejena funkcija, temveč aktiven glas, ki svojo invididualnost ključno in v polnosti izraža preko lastne telesnosti in jo tako napravi tudi javno vidno.
Vendar je v zbirki Brez anestezije na delu tudi neka dvojnost. Po eni strani jezikovna neposrednost in vulgarna dostopnost podobja vzpostavljata napetost v okviru ljubezenskega pesništva in njegove tradicije, se povezujeta, razstavljata in preobračata. Po drugi strani pa bi ta spoj lahko deloval skorajda estetsko anahrono in bi redkeje zarezal z izvorno ostrino, a le v primeru, da bi spregledali strašljivo vztrajnost patriarhalnih odnosov moči in družbenega konteksta. Na ta način je jasno, da pesmi, zbrane v zbirki Brez anestezije, še vedno ostajajo vpete v dialog, ki jih pomembno povezuje z aktualnostjo, četudi so se nekateri njihovi principi in teme medtem že ustalili kot uveljavljeno pesniško postopanje.
Dvojno pa ni le razmerje med ravnmi jezika, samimi pesmimi in njihovim družbenim utripom, kompleksna je namreč tudi instanca zavesti, ki vzpostavlja večino pesmi, saj se nahaja v nekakšnem medprostoru preteklega doživetja, spominskega podoživljanja ter sedanjega akta samorefleksivnega pesniškega izkazovanja. Svojstveno dialektiko spomina in časovnosti je mogoče brati kot povzetek celotnega opusa pesnice. Od radikalne, poudarjeno feministične Dorothy Parker blues, ki je bíla bitko z nizom konvencij – pesniških in feminističnih tako na družbenem kot tudi polju ženske seksualnosti in pozicije v poeziji – se zbirka Brez anestezije izteče proti eksistencialnem sentimentu smisla izpraznjene vsakdanjosti in smrtnosti. Kljub temu se zbirka ne sklene z obupom, ki ga parodira Obupani psalm, kot tudi ne s krivdo obstoja v pesmih Kriva sem in Izpoved. Če se na začetku zbirke, v pesmi Evergreen, odreka kolektivni identifikaciji, njen konec govori s preroško upajočim: »Naša noga je na pragu. Prihajamo po svoje.«
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere Renato Horvat.
Prevedel Urban Vovk; Ljubljana : Beletrina, 2019
Radmila Lazić je vsestranska srbska literarna ustvarjalka – pesnica, esejistka, publicistka, piše pa tudi kratke pripovedi. Izdala je preko deset pesniških zbirk in prejela številne nagrade, med drugim Disovo ter nagrado Vaska Pope. Čeprav je njena prva zbirka poezije To je to izšla že pred več kot štirimi desetletji, je knjiga z naslovom Brez anestezije njena prva knjiga poezije v slovenščini. Med svojo prvo in prvo v slovenskem jeziku je Radmila Lazić prehodila pesniško pot od »postmodernega ženskega Villona« in »srbske Ahmatove«, kot so jo imenovali, in se utrdila kot sodobni klasik.
Dvojezična izdaja Brez anestezije v prevodu Urbana Vovka, ki je skupaj z avtorico Radmilo Lazić pripravil tudi izbor pesmi, tako prinaša povzetek obsežnega pesniškega opusa. Izbrane pesmi iz domala vseh njenih zbirk niso zavezane prikazu kronološkega zaporedja, gibljive linije spreminjajočega se pesniškega izraza, formalnega pristopa ali motivno-idejnega zanimanja, ampak so različne kontekstualne lege, atmosfere, družbeno-zgodovinske spremenljivke zbirk in pesmi poenotene v izbor najboljšega Radmile Lazić. Knjiga je na ta način izčistila bistvene kvalitete njene poezije – jezikovno neposrednost, feministično angažirano držo ter razgradnjo konvencionalne predstave o subjektu ženskega glasu in pesništva.
Dramaturška struktura zbirke je nedvoumna. Začne se udarno, z mrakobno vizijo 21. stoletja – pesmijo Metafizika somraka iz milenijske zbirke Iz anamneze, ki stvarjenje sveta skozi biblične, starogrške in srednjeveške navezave predstavlja kot napako, saj v njem ni ljubezni »niti za na kruh namazat«. Seznamu oblik trpljenja sledi Psalm, v katerem subjekt pesniškega izjavljanja z nemalo ironije blagoslavlja banalne vsakdanje hišne aparate, družbene in osebne primanjkljaje, ki sodoločajo okoliščine, v katerih mora biti ženska za besedo pripravljena žrtvovati lastno telo. Za verzi Radmile Lazić vselej tičijo telesa. Najsibo razuzdano, smrtno ali pijano, najsibo razpadajoče, nežno ali boleče se ženska telesnost vpisuje kot vsakokratna neizogibna resnica.
Jedro zbirke zavzemata najbolj radikalni deli iz njenega opusa, Zgodbe in druge pesmi ter Dorothy Parker blues, ki deklarativno udarita po patriarhalni matrici pesništva. Formalno so pesmi grajene s satiro in humorjem, ki skozi urbano govorico, žargon in vulgarizme ter erotiko afirmirajo žensko telesnost in seksualnost. Gre tudi za odmik od tradicionalne dihotomične sheme, v kateri moški pogled nadzoruje žensko željo. Pesmi, kot so Evergreen, Mama, Dorothy Parker blues, Take pesmi pišem, Postala bom zlobna babura, Jutranji blues, Razpadanje, Tam, tukaj, Lirske posledice in Sorry, gospod poskušajo afirmirati in normalizirati ženski subjekt, ki ni vezan na romantično razmerje, zakonsko življenje ali stereotipno določeno družbeno vlogo. Pesmi z ljubezensko motiviko narativizirajo in despiritualizirajo telesni užitek, iztrgajo pa ga tudi iz religioznega okvirja, s čimer ženski subjekt postavijo na legitimno avtonomno pozicijo izjavljanja. Ta ni več utišana, podrejena funkcija, temveč aktiven glas, ki svojo invididualnost ključno in v polnosti izraža preko lastne telesnosti in jo tako napravi tudi javno vidno.
Vendar je v zbirki Brez anestezije na delu tudi neka dvojnost. Po eni strani jezikovna neposrednost in vulgarna dostopnost podobja vzpostavljata napetost v okviru ljubezenskega pesništva in njegove tradicije, se povezujeta, razstavljata in preobračata. Po drugi strani pa bi ta spoj lahko deloval skorajda estetsko anahrono in bi redkeje zarezal z izvorno ostrino, a le v primeru, da bi spregledali strašljivo vztrajnost patriarhalnih odnosov moči in družbenega konteksta. Na ta način je jasno, da pesmi, zbrane v zbirki Brez anestezije, še vedno ostajajo vpete v dialog, ki jih pomembno povezuje z aktualnostjo, četudi so se nekateri njihovi principi in teme medtem že ustalili kot uveljavljeno pesniško postopanje.
Dvojno pa ni le razmerje med ravnmi jezika, samimi pesmimi in njihovim družbenim utripom, kompleksna je namreč tudi instanca zavesti, ki vzpostavlja večino pesmi, saj se nahaja v nekakšnem medprostoru preteklega doživetja, spominskega podoživljanja ter sedanjega akta samorefleksivnega pesniškega izkazovanja. Svojstveno dialektiko spomina in časovnosti je mogoče brati kot povzetek celotnega opusa pesnice. Od radikalne, poudarjeno feministične Dorothy Parker blues, ki je bíla bitko z nizom konvencij – pesniških in feminističnih tako na družbenem kot tudi polju ženske seksualnosti in pozicije v poeziji – se zbirka Brez anestezije izteče proti eksistencialnem sentimentu smisla izpraznjene vsakdanjosti in smrtnosti. Kljub temu se zbirka ne sklene z obupom, ki ga parodira Obupani psalm, kot tudi ne s krivdo obstoja v pesmih Kriva sem in Izpoved. Če se na začetku zbirke, v pesmi Evergreen, odreka kolektivni identifikaciji, njen konec govori s preroško upajočim: »Naša noga je na pragu. Prihajamo po svoje.«
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov