Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere Renato Horvat.
Prevedel Urban Vovk; Ljubljana : Beletrina, 2019
Radmila Lazić je vsestranska srbska literarna ustvarjalka – pesnica, esejistka, publicistka, piše pa tudi kratke pripovedi. Izdala je preko deset pesniških zbirk in prejela številne nagrade, med drugim Disovo ter nagrado Vaska Pope. Čeprav je njena prva zbirka poezije To je to izšla že pred več kot štirimi desetletji, je knjiga z naslovom Brez anestezije njena prva knjiga poezije v slovenščini. Med svojo prvo in prvo v slovenskem jeziku je Radmila Lazić prehodila pesniško pot od »postmodernega ženskega Villona« in »srbske Ahmatove«, kot so jo imenovali, in se utrdila kot sodobni klasik.
Dvojezična izdaja Brez anestezije v prevodu Urbana Vovka, ki je skupaj z avtorico Radmilo Lazić pripravil tudi izbor pesmi, tako prinaša povzetek obsežnega pesniškega opusa. Izbrane pesmi iz domala vseh njenih zbirk niso zavezane prikazu kronološkega zaporedja, gibljive linije spreminjajočega se pesniškega izraza, formalnega pristopa ali motivno-idejnega zanimanja, ampak so različne kontekstualne lege, atmosfere, družbeno-zgodovinske spremenljivke zbirk in pesmi poenotene v izbor najboljšega Radmile Lazić. Knjiga je na ta način izčistila bistvene kvalitete njene poezije – jezikovno neposrednost, feministično angažirano držo ter razgradnjo konvencionalne predstave o subjektu ženskega glasu in pesništva.
Dramaturška struktura zbirke je nedvoumna. Začne se udarno, z mrakobno vizijo 21. stoletja – pesmijo Metafizika somraka iz milenijske zbirke Iz anamneze, ki stvarjenje sveta skozi biblične, starogrške in srednjeveške navezave predstavlja kot napako, saj v njem ni ljubezni »niti za na kruh namazat«. Seznamu oblik trpljenja sledi Psalm, v katerem subjekt pesniškega izjavljanja z nemalo ironije blagoslavlja banalne vsakdanje hišne aparate, družbene in osebne primanjkljaje, ki sodoločajo okoliščine, v katerih mora biti ženska za besedo pripravljena žrtvovati lastno telo. Za verzi Radmile Lazić vselej tičijo telesa. Najsibo razuzdano, smrtno ali pijano, najsibo razpadajoče, nežno ali boleče se ženska telesnost vpisuje kot vsakokratna neizogibna resnica.
Jedro zbirke zavzemata najbolj radikalni deli iz njenega opusa, Zgodbe in druge pesmi ter Dorothy Parker blues, ki deklarativno udarita po patriarhalni matrici pesništva. Formalno so pesmi grajene s satiro in humorjem, ki skozi urbano govorico, žargon in vulgarizme ter erotiko afirmirajo žensko telesnost in seksualnost. Gre tudi za odmik od tradicionalne dihotomične sheme, v kateri moški pogled nadzoruje žensko željo. Pesmi, kot so Evergreen, Mama, Dorothy Parker blues, Take pesmi pišem, Postala bom zlobna babura, Jutranji blues, Razpadanje, Tam, tukaj, Lirske posledice in Sorry, gospod poskušajo afirmirati in normalizirati ženski subjekt, ki ni vezan na romantično razmerje, zakonsko življenje ali stereotipno določeno družbeno vlogo. Pesmi z ljubezensko motiviko narativizirajo in despiritualizirajo telesni užitek, iztrgajo pa ga tudi iz religioznega okvirja, s čimer ženski subjekt postavijo na legitimno avtonomno pozicijo izjavljanja. Ta ni več utišana, podrejena funkcija, temveč aktiven glas, ki svojo invididualnost ključno in v polnosti izraža preko lastne telesnosti in jo tako napravi tudi javno vidno.
Vendar je v zbirki Brez anestezije na delu tudi neka dvojnost. Po eni strani jezikovna neposrednost in vulgarna dostopnost podobja vzpostavljata napetost v okviru ljubezenskega pesništva in njegove tradicije, se povezujeta, razstavljata in preobračata. Po drugi strani pa bi ta spoj lahko deloval skorajda estetsko anahrono in bi redkeje zarezal z izvorno ostrino, a le v primeru, da bi spregledali strašljivo vztrajnost patriarhalnih odnosov moči in družbenega konteksta. Na ta način je jasno, da pesmi, zbrane v zbirki Brez anestezije, še vedno ostajajo vpete v dialog, ki jih pomembno povezuje z aktualnostjo, četudi so se nekateri njihovi principi in teme medtem že ustalili kot uveljavljeno pesniško postopanje.
Dvojno pa ni le razmerje med ravnmi jezika, samimi pesmimi in njihovim družbenim utripom, kompleksna je namreč tudi instanca zavesti, ki vzpostavlja večino pesmi, saj se nahaja v nekakšnem medprostoru preteklega doživetja, spominskega podoživljanja ter sedanjega akta samorefleksivnega pesniškega izkazovanja. Svojstveno dialektiko spomina in časovnosti je mogoče brati kot povzetek celotnega opusa pesnice. Od radikalne, poudarjeno feministične Dorothy Parker blues, ki je bíla bitko z nizom konvencij – pesniških in feminističnih tako na družbenem kot tudi polju ženske seksualnosti in pozicije v poeziji – se zbirka Brez anestezije izteče proti eksistencialnem sentimentu smisla izpraznjene vsakdanjosti in smrtnosti. Kljub temu se zbirka ne sklene z obupom, ki ga parodira Obupani psalm, kot tudi ne s krivdo obstoja v pesmih Kriva sem in Izpoved. Če se na začetku zbirke, v pesmi Evergreen, odreka kolektivni identifikaciji, njen konec govori s preroško upajočim: »Naša noga je na pragu. Prihajamo po svoje.«
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere Renato Horvat.
Prevedel Urban Vovk; Ljubljana : Beletrina, 2019
Radmila Lazić je vsestranska srbska literarna ustvarjalka – pesnica, esejistka, publicistka, piše pa tudi kratke pripovedi. Izdala je preko deset pesniških zbirk in prejela številne nagrade, med drugim Disovo ter nagrado Vaska Pope. Čeprav je njena prva zbirka poezije To je to izšla že pred več kot štirimi desetletji, je knjiga z naslovom Brez anestezije njena prva knjiga poezije v slovenščini. Med svojo prvo in prvo v slovenskem jeziku je Radmila Lazić prehodila pesniško pot od »postmodernega ženskega Villona« in »srbske Ahmatove«, kot so jo imenovali, in se utrdila kot sodobni klasik.
Dvojezična izdaja Brez anestezije v prevodu Urbana Vovka, ki je skupaj z avtorico Radmilo Lazić pripravil tudi izbor pesmi, tako prinaša povzetek obsežnega pesniškega opusa. Izbrane pesmi iz domala vseh njenih zbirk niso zavezane prikazu kronološkega zaporedja, gibljive linije spreminjajočega se pesniškega izraza, formalnega pristopa ali motivno-idejnega zanimanja, ampak so različne kontekstualne lege, atmosfere, družbeno-zgodovinske spremenljivke zbirk in pesmi poenotene v izbor najboljšega Radmile Lazić. Knjiga je na ta način izčistila bistvene kvalitete njene poezije – jezikovno neposrednost, feministično angažirano držo ter razgradnjo konvencionalne predstave o subjektu ženskega glasu in pesništva.
Dramaturška struktura zbirke je nedvoumna. Začne se udarno, z mrakobno vizijo 21. stoletja – pesmijo Metafizika somraka iz milenijske zbirke Iz anamneze, ki stvarjenje sveta skozi biblične, starogrške in srednjeveške navezave predstavlja kot napako, saj v njem ni ljubezni »niti za na kruh namazat«. Seznamu oblik trpljenja sledi Psalm, v katerem subjekt pesniškega izjavljanja z nemalo ironije blagoslavlja banalne vsakdanje hišne aparate, družbene in osebne primanjkljaje, ki sodoločajo okoliščine, v katerih mora biti ženska za besedo pripravljena žrtvovati lastno telo. Za verzi Radmile Lazić vselej tičijo telesa. Najsibo razuzdano, smrtno ali pijano, najsibo razpadajoče, nežno ali boleče se ženska telesnost vpisuje kot vsakokratna neizogibna resnica.
Jedro zbirke zavzemata najbolj radikalni deli iz njenega opusa, Zgodbe in druge pesmi ter Dorothy Parker blues, ki deklarativno udarita po patriarhalni matrici pesništva. Formalno so pesmi grajene s satiro in humorjem, ki skozi urbano govorico, žargon in vulgarizme ter erotiko afirmirajo žensko telesnost in seksualnost. Gre tudi za odmik od tradicionalne dihotomične sheme, v kateri moški pogled nadzoruje žensko željo. Pesmi, kot so Evergreen, Mama, Dorothy Parker blues, Take pesmi pišem, Postala bom zlobna babura, Jutranji blues, Razpadanje, Tam, tukaj, Lirske posledice in Sorry, gospod poskušajo afirmirati in normalizirati ženski subjekt, ki ni vezan na romantično razmerje, zakonsko življenje ali stereotipno določeno družbeno vlogo. Pesmi z ljubezensko motiviko narativizirajo in despiritualizirajo telesni užitek, iztrgajo pa ga tudi iz religioznega okvirja, s čimer ženski subjekt postavijo na legitimno avtonomno pozicijo izjavljanja. Ta ni več utišana, podrejena funkcija, temveč aktiven glas, ki svojo invididualnost ključno in v polnosti izraža preko lastne telesnosti in jo tako napravi tudi javno vidno.
Vendar je v zbirki Brez anestezije na delu tudi neka dvojnost. Po eni strani jezikovna neposrednost in vulgarna dostopnost podobja vzpostavljata napetost v okviru ljubezenskega pesništva in njegove tradicije, se povezujeta, razstavljata in preobračata. Po drugi strani pa bi ta spoj lahko deloval skorajda estetsko anahrono in bi redkeje zarezal z izvorno ostrino, a le v primeru, da bi spregledali strašljivo vztrajnost patriarhalnih odnosov moči in družbenega konteksta. Na ta način je jasno, da pesmi, zbrane v zbirki Brez anestezije, še vedno ostajajo vpete v dialog, ki jih pomembno povezuje z aktualnostjo, četudi so se nekateri njihovi principi in teme medtem že ustalili kot uveljavljeno pesniško postopanje.
Dvojno pa ni le razmerje med ravnmi jezika, samimi pesmimi in njihovim družbenim utripom, kompleksna je namreč tudi instanca zavesti, ki vzpostavlja večino pesmi, saj se nahaja v nekakšnem medprostoru preteklega doživetja, spominskega podoživljanja ter sedanjega akta samorefleksivnega pesniškega izkazovanja. Svojstveno dialektiko spomina in časovnosti je mogoče brati kot povzetek celotnega opusa pesnice. Od radikalne, poudarjeno feministične Dorothy Parker blues, ki je bíla bitko z nizom konvencij – pesniških in feminističnih tako na družbenem kot tudi polju ženske seksualnosti in pozicije v poeziji – se zbirka Brez anestezije izteče proti eksistencialnem sentimentu smisla izpraznjene vsakdanjosti in smrtnosti. Kljub temu se zbirka ne sklene z obupom, ki ga parodira Obupani psalm, kot tudi ne s krivdo obstoja v pesmih Kriva sem in Izpoved. Če se na začetku zbirke, v pesmi Evergreen, odreka kolektivni identifikaciji, njen konec govori s preroško upajočim: »Naša noga je na pragu. Prihajamo po svoje.«
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov