Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Eva Longyka Marušič
Ljubljana : Beletrina, 2019
Beseda paralaksa, kot je pojasnjeno na zavihku knjige Maribor paralaksa, pomeni kót med dvema pogledoma, ki zreta v isto točko. Doktorica etnologije Jerneja Ferlež, avtorica več knjig in scenarija za film Mariborska dvorišča, ter večkrat nagrajeni in za nagrado kresnik nominirani pisatelj Peter Rezman sta skupaj napisala devet zgodb. Navdihnile so jih stare fotografije, ki so jih fotografi posneli po naročilu ali naključno. Jerneja Ferlež se zamisli nad okoliščinami in ozadjem teh fotografij, vrača se v zgodovino, obnavlja prelomne dogodke in premišljuje o življenjskih navadah ljudi iz 19. in 20. stoletja, zlasti o dogajanju pred prvo svetovno vojno, med njo in po njej. Na koncu knjige so dodani Literatura in viri kot navdih. Avtoričini nekoliko drugačni uvodni deli zgodb so bili med letoma 2015 in 2018 prvotno objavljeni v Večeru v nedeljo.
Jerneja Ferlež ob pogledu na črno-bele fotografije predvideva, kaj se je dogajalo ljudem, ki so na njih. Postreže s podatki ter citira izpiske iz matičnih knjig in časopisnih poročil. Odlomki iz dokumentov so navedeni v ležečem tisku. Teoretičarka ob pogledu na slike izraža domneve in možnosti ter si zastavlja vprašanja. V uvodu omeni, da ima že od nekdaj osebni vizualni polnilnik z oznako Nadzanimivo. Skrbno spravlja stare fotografije, na katerih je ohranjen spomin na nekdanjo podobo Maribora, neznane ljudi in prostore, ki jih je treba šele prepoznati. Prav fotografije, ki niso dokumentirane, imajo zanjo, kot pravi, neskončen potencial. Zgodilo se ji je, priznava, da si je privoščila nekaj, česar si kot etnologinja pravzaprav ne bi smela – pisati je začela čez mejo dokumentarnega. Zahotelo se ji je svobode, kakršno imajo pisateljice in pisatelji. Zgodbe, ki jih je napisala s Petrom Rezmanom, so postale nekakšne literarne animacije, prototipi nekega miljeja ter imaginarni posamezniki, postavljeni v prostor in čas. Dobili so dvojna življenja: tista, ki so jih dejansko živeli in o katerih ni mogoče skoraj nič izvedeti, in ona druga, ki sta jih z Rezmanom izpisala v domišljiji in jim posodila silhuete, obraze in postave.
Jerneja Ferlež in Peter Rezman se prepuščata svojemu fantazijskemu poletu in spletata zgodbe o ljudeh iz starih časov. Pišeta o zapletih v njihovih življenjih, revščini, brezdomstvu, ljubezenskih dogodivščinah in zaznamovanosti z vojno. Pogosto so zgolj igrača usode in ne morejo zaživeti, kot bi si želeli. Izpovedi so podane v prvi ali tretji osebi ednine, prvoosebnih pripovedovalcev je v eni od zgodb več in vsak izmed njih o skupnih doživetjih pripoveduje tako, kot dogajanje vidi sam. Zgodbe so napisane realistično, slikovito in v sočnem jeziku, včasih tudi humoristično in ironično, zlasti pri opisovanju zapeljevanja in čutnosti. Pripoved avtorica in avtor privedeta skoraj do absurda, ko na primer predstavita starejšega moškega, ki zaradi težav s prostato prihaja na obisk k hčerki kar z nočno posodo, saj je prepričan, da tako laže opravi tisto, kar mu povzroča nevšečnosti. Spet drugič je slutiti sočutje do neuresničene ljubezni oddanih ali zapuščenih otrok.
Oba, etnologinja in pisatelj, pišeta razgibano, nazorno in tudi napeto ter pri bralkah in bralcih spodbujata vprašanja, ali se je vse skupaj res zgodilo tako, kot je napisano. Kaj je resnica? Kako daleč seže fikcija? Podatki so zgovorni, ni pa mogoče ugotoviti, katero zgodbo je napisal kdo od njiju. Ohranjeni so izrazi popačene mariborske nemščine, kar precej je tudi narečnih izrazov in slenga. Glede medčloveških odnosov so očitni stereotipi in predsodki, marsikaterega od njih pa, žal, ni pokopal čas. Trdovratno se ohranjajo vse do današnjega dne – od izkoriščanja, potrošniške miselnosti, moralizma in podcenjevanja žensk pa vse do koristoljubnosti, zvijačnosti, goljufanja in antisemitizma.
V eni od zgodb je zapisano, da ljudje na preteklost ne bi smeli gledati skozi današnje oči. Ker drugih nimajo, jim preostane samo to, da se spoprimejo s podatki, opisi in podobami. Treba je primerjati, obračati, ugibati in predvsem razmišljati. Iz preteklosti se je težko učiti, lahko pa se srečujejo sami s sabo in z dogajanjem ter krepijo občutek, da je čas nadvse dolga linija. Zavedo se, da obstaja na milijone načinov, kako je mogoče preživeti življenje ter izkazovati in uresničevati spoštovanje do raznovrstnosti.
V spremni besedi avtorica Mateja Ratej problemsko premišljuje o razmerju med zgodovinopisjem in literaturo. Knjigo Maribor paralaksa je ovrednotila za prepričljiv sprehod po zemljevidu predvojnega Maribora in je po njenih besedah »… navdihujoč dialog med piscema, ki so ju nagovorili isti drobceni koščki kaotične preteklosti, pa jo sedaj obračata, sučeta in si jo spoštljivo, celo nežno predajata v premišljevanje«.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Eva Longyka Marušič
Ljubljana : Beletrina, 2019
Beseda paralaksa, kot je pojasnjeno na zavihku knjige Maribor paralaksa, pomeni kót med dvema pogledoma, ki zreta v isto točko. Doktorica etnologije Jerneja Ferlež, avtorica več knjig in scenarija za film Mariborska dvorišča, ter večkrat nagrajeni in za nagrado kresnik nominirani pisatelj Peter Rezman sta skupaj napisala devet zgodb. Navdihnile so jih stare fotografije, ki so jih fotografi posneli po naročilu ali naključno. Jerneja Ferlež se zamisli nad okoliščinami in ozadjem teh fotografij, vrača se v zgodovino, obnavlja prelomne dogodke in premišljuje o življenjskih navadah ljudi iz 19. in 20. stoletja, zlasti o dogajanju pred prvo svetovno vojno, med njo in po njej. Na koncu knjige so dodani Literatura in viri kot navdih. Avtoričini nekoliko drugačni uvodni deli zgodb so bili med letoma 2015 in 2018 prvotno objavljeni v Večeru v nedeljo.
Jerneja Ferlež ob pogledu na črno-bele fotografije predvideva, kaj se je dogajalo ljudem, ki so na njih. Postreže s podatki ter citira izpiske iz matičnih knjig in časopisnih poročil. Odlomki iz dokumentov so navedeni v ležečem tisku. Teoretičarka ob pogledu na slike izraža domneve in možnosti ter si zastavlja vprašanja. V uvodu omeni, da ima že od nekdaj osebni vizualni polnilnik z oznako Nadzanimivo. Skrbno spravlja stare fotografije, na katerih je ohranjen spomin na nekdanjo podobo Maribora, neznane ljudi in prostore, ki jih je treba šele prepoznati. Prav fotografije, ki niso dokumentirane, imajo zanjo, kot pravi, neskončen potencial. Zgodilo se ji je, priznava, da si je privoščila nekaj, česar si kot etnologinja pravzaprav ne bi smela – pisati je začela čez mejo dokumentarnega. Zahotelo se ji je svobode, kakršno imajo pisateljice in pisatelji. Zgodbe, ki jih je napisala s Petrom Rezmanom, so postale nekakšne literarne animacije, prototipi nekega miljeja ter imaginarni posamezniki, postavljeni v prostor in čas. Dobili so dvojna življenja: tista, ki so jih dejansko živeli in o katerih ni mogoče skoraj nič izvedeti, in ona druga, ki sta jih z Rezmanom izpisala v domišljiji in jim posodila silhuete, obraze in postave.
Jerneja Ferlež in Peter Rezman se prepuščata svojemu fantazijskemu poletu in spletata zgodbe o ljudeh iz starih časov. Pišeta o zapletih v njihovih življenjih, revščini, brezdomstvu, ljubezenskih dogodivščinah in zaznamovanosti z vojno. Pogosto so zgolj igrača usode in ne morejo zaživeti, kot bi si želeli. Izpovedi so podane v prvi ali tretji osebi ednine, prvoosebnih pripovedovalcev je v eni od zgodb več in vsak izmed njih o skupnih doživetjih pripoveduje tako, kot dogajanje vidi sam. Zgodbe so napisane realistično, slikovito in v sočnem jeziku, včasih tudi humoristično in ironično, zlasti pri opisovanju zapeljevanja in čutnosti. Pripoved avtorica in avtor privedeta skoraj do absurda, ko na primer predstavita starejšega moškega, ki zaradi težav s prostato prihaja na obisk k hčerki kar z nočno posodo, saj je prepričan, da tako laže opravi tisto, kar mu povzroča nevšečnosti. Spet drugič je slutiti sočutje do neuresničene ljubezni oddanih ali zapuščenih otrok.
Oba, etnologinja in pisatelj, pišeta razgibano, nazorno in tudi napeto ter pri bralkah in bralcih spodbujata vprašanja, ali se je vse skupaj res zgodilo tako, kot je napisano. Kaj je resnica? Kako daleč seže fikcija? Podatki so zgovorni, ni pa mogoče ugotoviti, katero zgodbo je napisal kdo od njiju. Ohranjeni so izrazi popačene mariborske nemščine, kar precej je tudi narečnih izrazov in slenga. Glede medčloveških odnosov so očitni stereotipi in predsodki, marsikaterega od njih pa, žal, ni pokopal čas. Trdovratno se ohranjajo vse do današnjega dne – od izkoriščanja, potrošniške miselnosti, moralizma in podcenjevanja žensk pa vse do koristoljubnosti, zvijačnosti, goljufanja in antisemitizma.
V eni od zgodb je zapisano, da ljudje na preteklost ne bi smeli gledati skozi današnje oči. Ker drugih nimajo, jim preostane samo to, da se spoprimejo s podatki, opisi in podobami. Treba je primerjati, obračati, ugibati in predvsem razmišljati. Iz preteklosti se je težko učiti, lahko pa se srečujejo sami s sabo in z dogajanjem ter krepijo občutek, da je čas nadvse dolga linija. Zavedo se, da obstaja na milijone načinov, kako je mogoče preživeti življenje ter izkazovati in uresničevati spoštovanje do raznovrstnosti.
V spremni besedi avtorica Mateja Ratej problemsko premišljuje o razmerju med zgodovinopisjem in literaturo. Knjigo Maribor paralaksa je ovrednotila za prepričljiv sprehod po zemljevidu predvojnega Maribora in je po njenih besedah »… navdihujoč dialog med piscema, ki so ju nagovorili isti drobceni koščki kaotične preteklosti, pa jo sedaj obračata, sučeta in si jo spoštljivo, celo nežno predajata v premišljevanje«.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov