Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič

Ljubljana : Beletrina, 2019

Beseda paralaksa, kot je pojasnjeno na zavihku knjige Maribor paralaksa, pomeni kót med dvema pogledoma, ki zreta v isto točko. Doktorica etnologije Jerneja Ferlež, avtorica več knjig in scenarija za film Mariborska dvorišča, ter večkrat nagrajeni in za nagrado kresnik nominirani pisatelj Peter Rezman sta skupaj napisala devet zgodb. Navdihnile so jih stare fotografije, ki so jih fotografi posneli po naročilu ali naključno. Jerneja Ferlež se zamisli nad okoliščinami in ozadjem teh fotografij, vrača se v zgodovino, obnavlja prelomne dogodke in premišljuje o življenjskih navadah ljudi iz 19. in 20. stoletja, zlasti o dogajanju pred prvo svetovno vojno, med njo in po njej. Na koncu knjige so dodani Literatura in viri kot navdih. Avtoričini nekoliko drugačni uvodni deli zgodb so bili med letoma 2015 in 2018 prvotno objavljeni v Večeru v nedeljo.
Jerneja Ferlež ob pogledu na črno-bele fotografije predvideva, kaj se je dogajalo ljudem, ki so na njih. Postreže s podatki ter citira izpiske iz matičnih knjig in časopisnih poročil. Odlomki iz dokumentov so navedeni v ležečem tisku. Teoretičarka ob pogledu na slike izraža domneve in možnosti ter si zastavlja vprašanja. V uvodu omeni, da ima že od nekdaj osebni vizualni polnilnik z oznako Nadzanimivo. Skrbno spravlja stare fotografije, na katerih je ohranjen spomin na nekdanjo podobo Maribora, neznane ljudi in prostore, ki jih je treba šele prepoznati. Prav fotografije, ki niso dokumentirane, imajo zanjo, kot pravi, neskončen potencial. Zgodilo se ji je, priznava, da si je privoščila nekaj, česar si kot etnologinja pravzaprav ne bi smela – pisati je začela čez mejo dokumentarnega. Zahotelo se ji je svobode, kakršno imajo pisateljice in pisatelji. Zgodbe, ki jih je napisala s Petrom Rezmanom, so postale nekakšne literarne animacije, prototipi nekega miljeja ter imaginarni posamezniki, postavljeni v prostor in čas. Dobili so dvojna življenja: tista, ki so jih dejansko živeli in o katerih ni mogoče skoraj nič izvedeti, in ona druga, ki sta jih z Rezmanom izpisala v domišljiji in jim posodila silhuete, obraze in postave.
Jerneja Ferlež in Peter Rezman se prepuščata svojemu fantazijskemu poletu in spletata zgodbe o ljudeh iz starih časov. Pišeta o zapletih v njihovih življenjih, revščini, brezdomstvu, ljubezenskih dogodivščinah in zaznamovanosti z vojno. Pogosto so zgolj igrača usode in ne morejo zaživeti, kot bi si želeli. Izpovedi so podane v prvi ali tretji osebi ednine, prvoosebnih pripovedovalcev je v eni od zgodb več in vsak izmed njih o skupnih doživetjih pripoveduje tako, kot dogajanje vidi sam. Zgodbe so napisane realistično, slikovito in v sočnem jeziku, včasih tudi humoristično in ironično, zlasti pri opisovanju zapeljevanja in čutnosti. Pripoved avtorica in avtor privedeta skoraj do absurda, ko na primer predstavita starejšega moškega, ki zaradi težav s prostato prihaja na obisk k hčerki kar z nočno posodo, saj je prepričan, da tako laže opravi tisto, kar mu povzroča nevšečnosti. Spet drugič je slutiti sočutje do neuresničene ljubezni oddanih ali zapuščenih otrok.
Oba, etnologinja in pisatelj, pišeta razgibano, nazorno in tudi napeto ter pri bralkah in bralcih spodbujata vprašanja, ali se je vse skupaj res zgodilo tako, kot je napisano. Kaj je resnica? Kako daleč seže fikcija? Podatki so zgovorni, ni pa mogoče ugotoviti, katero zgodbo je napisal kdo od njiju. Ohranjeni so izrazi popačene mariborske nemščine, kar precej je tudi narečnih izrazov in slenga. Glede medčloveških odnosov so očitni stereotipi in predsodki, marsikaterega od njih pa, žal, ni pokopal čas. Trdovratno se ohranjajo vse do današnjega dne – od izkoriščanja, potrošniške miselnosti, moralizma in podcenjevanja žensk pa vse do koristoljubnosti, zvijačnosti, goljufanja in antisemitizma.
V eni od zgodb je zapisano, da ljudje na preteklost ne bi smeli gledati skozi današnje oči. Ker drugih nimajo, jim preostane samo to, da se spoprimejo s podatki, opisi in podobami. Treba je primerjati, obračati, ugibati in predvsem razmišljati. Iz preteklosti se je težko učiti, lahko pa se srečujejo sami s sabo in z dogajanjem ter krepijo občutek, da je čas nadvse dolga linija. Zavedo se, da obstaja na milijone načinov, kako je mogoče preživeti življenje ter izkazovati in uresničevati spoštovanje do raznovrstnosti.
V spremni besedi avtorica Mateja Ratej problemsko premišljuje o razmerju med zgodovinopisjem in literaturo. Knjigo Maribor paralaksa je ovrednotila za prepričljiv sprehod po zemljevidu predvojnega Maribora in je po njenih besedah »… navdihujoč dialog med piscema, ki so ju nagovorili isti drobceni koščki kaotične preteklosti, pa jo sedaj obračata, sučeta in si jo spoštljivo, celo nežno predajata v premišljevanje«.