Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Ekslibris, 2019
Ristanc čez pločnik je skorajda najobsežnejša pesniška zbirka Sama Kreutza, razmeroma mladega, medijsko manj promoviranega pesnika in pripovednika iz Ljubljane, ki pa je napisal že dobrega pol ducata pesniških zbirk. Kreutz, ki svoj opus razvejuje z obširnim romanom in srednje dolgo kratkoprozno zbirko, si je pot v prenekatere književne zbornike, revije in radijske oddaje izbojeval predvsem kot pesnik. Bralcem verjetno najbolj ostajajo v spominu njegovi razigrani in sugestivni haikuji, objavljeni v treh zbirkah. V Ristancu čez pločnik jih je več kot sto. Skoznje pesnik projicira svojo sposobnost podrobnega in prodornega opazovanja; njegova perspektiva je praviloma osredinjena na razvejano zemeljsko krajino, vendar spontano ohranja razdaljo do vsega videnega, slišanega ali slutenjsko odkritega. Od tod občutek stvarnega in neprenagljenega pesnjenja, ki se razvija onkraj pesimističnih sublimacij in solzavega modrovanja. Zbirka neprenehoma prehaja v območje optimistično-spodbudnega patosa in pozitivne ironije; ekonomičen način izražanja, iskrive asociativne vezave in izpisovanje razposajenih podob postajajo temeljni poudarki omenjene poetike.
Samo Kreutz v svojo optiko priteguje plastično prepletene pobliske okoliškega prostora. Ko iz njih spotoma pričara polnovredno podoživljen itinerarij, se izkaže kot varuh majhnih in pogosto spregledanih posebnosti tega sveta; zlasti z naravo se vztrajno povezuje v sproščen in empatičen dialog, prisoten skozi vse štiri letne čase. Večjo podporno vlogo imajo v naslovnih sintagmah pesemskih skupin poudarjene melodične in akustične nianse; slednje si posrečeno sledijo prek otroškega vriskanja, vreščavega robantenja ptic, nevihtnega hrumenja in sklepnega pozvanjanja uspavanke. S tem se v idejno ospredje pomakne prispodoba kontrastnega krogotoka bivanja, katerega polni pomen je posredovan skozi vizijo pesnikovega pobratenja z vesoljnim ravnovesjem. Tako do izraza že skraja prihaja praksa iskanja, presojanja in spajanja nasprotnih stanj, prevešenih v razžarjene pejsaže in razgibane hipne impresije.
Zbirka Ristanc čez pločnik polnokrvno preskakuje pregrade med kategorijami mladega in starega, lastnega in tujega, lepega in grdega; posledično se v vesoljno harmonijo skupaj preslikavajo poldnevna sonca in izmuzljive polnočne sence, ruralna milina in mestni nemir, radost in bolečina, realnost in iluzija, začudenje in zavedanje. Pesnik v svoji govorici ostaja nepristranski porotnik in vizualno senzibilen krajinar, podoben prožni cameri obscuri; neomajno voljo do najdevanja notranje mnogoterih podob promovira ne samo med jesenskimi plohami in poletno pripeko, ampak tudi v izjemnih primerih, ko denimo kakšen haiku mimogrede odjekne preveč pravljično, da bi se še zdel resničen.
Ristanc čez pločnik prinaša poezijo, prepojeno z vitalnostjo in blagimi slutnjami o tem, kako za vsakim dežjem posveti sonce. Rečeno drugače: pesnik skozi imaginacijo svetlobnega pršenja predano poustvarja igro večnega vračanja v pomladno prebujanje. Posebej pohvalno je, da ohranja nepretrgano komunikacijo z občutkom otroškega čudenja in – kar je najbrž še pomembneje – da zna med sklanjanjem za poskakujočim kamenčkom navdiha nemalokdaj doseči prvotno ravnotežje.
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Ljubljana : Ekslibris, 2019
Ristanc čez pločnik je skorajda najobsežnejša pesniška zbirka Sama Kreutza, razmeroma mladega, medijsko manj promoviranega pesnika in pripovednika iz Ljubljane, ki pa je napisal že dobrega pol ducata pesniških zbirk. Kreutz, ki svoj opus razvejuje z obširnim romanom in srednje dolgo kratkoprozno zbirko, si je pot v prenekatere književne zbornike, revije in radijske oddaje izbojeval predvsem kot pesnik. Bralcem verjetno najbolj ostajajo v spominu njegovi razigrani in sugestivni haikuji, objavljeni v treh zbirkah. V Ristancu čez pločnik jih je več kot sto. Skoznje pesnik projicira svojo sposobnost podrobnega in prodornega opazovanja; njegova perspektiva je praviloma osredinjena na razvejano zemeljsko krajino, vendar spontano ohranja razdaljo do vsega videnega, slišanega ali slutenjsko odkritega. Od tod občutek stvarnega in neprenagljenega pesnjenja, ki se razvija onkraj pesimističnih sublimacij in solzavega modrovanja. Zbirka neprenehoma prehaja v območje optimistično-spodbudnega patosa in pozitivne ironije; ekonomičen način izražanja, iskrive asociativne vezave in izpisovanje razposajenih podob postajajo temeljni poudarki omenjene poetike.
Samo Kreutz v svojo optiko priteguje plastično prepletene pobliske okoliškega prostora. Ko iz njih spotoma pričara polnovredno podoživljen itinerarij, se izkaže kot varuh majhnih in pogosto spregledanih posebnosti tega sveta; zlasti z naravo se vztrajno povezuje v sproščen in empatičen dialog, prisoten skozi vse štiri letne čase. Večjo podporno vlogo imajo v naslovnih sintagmah pesemskih skupin poudarjene melodične in akustične nianse; slednje si posrečeno sledijo prek otroškega vriskanja, vreščavega robantenja ptic, nevihtnega hrumenja in sklepnega pozvanjanja uspavanke. S tem se v idejno ospredje pomakne prispodoba kontrastnega krogotoka bivanja, katerega polni pomen je posredovan skozi vizijo pesnikovega pobratenja z vesoljnim ravnovesjem. Tako do izraza že skraja prihaja praksa iskanja, presojanja in spajanja nasprotnih stanj, prevešenih v razžarjene pejsaže in razgibane hipne impresije.
Zbirka Ristanc čez pločnik polnokrvno preskakuje pregrade med kategorijami mladega in starega, lastnega in tujega, lepega in grdega; posledično se v vesoljno harmonijo skupaj preslikavajo poldnevna sonca in izmuzljive polnočne sence, ruralna milina in mestni nemir, radost in bolečina, realnost in iluzija, začudenje in zavedanje. Pesnik v svoji govorici ostaja nepristranski porotnik in vizualno senzibilen krajinar, podoben prožni cameri obscuri; neomajno voljo do najdevanja notranje mnogoterih podob promovira ne samo med jesenskimi plohami in poletno pripeko, ampak tudi v izjemnih primerih, ko denimo kakšen haiku mimogrede odjekne preveč pravljično, da bi se še zdel resničen.
Ristanc čez pločnik prinaša poezijo, prepojeno z vitalnostjo in blagimi slutnjami o tem, kako za vsakim dežjem posveti sonce. Rečeno drugače: pesnik skozi imaginacijo svetlobnega pršenja predano poustvarja igro večnega vračanja v pomladno prebujanje. Posebej pohvalno je, da ohranja nepretrgano komunikacijo z občutkom otroškega čudenja in – kar je najbrž še pomembneje – da zna med sklanjanjem za poskakujočim kamenčkom navdiha nemalokdaj doseči prvotno ravnotežje.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Neveljaven email naslov