Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Bernard Stramič.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Od nastanka druge, Titove, komunistične, socialistične, nedemokratične Jugoslavije se bo kmalu izteklo tri četrt stoletja! Precej za eno življenje, a malo za zgodovinopisje in historično distanco, potrebno, da se od osnovnih dejstev odluščijo plasti subjektivnih in ideološko pristranskih pogledov na preteklost. In da iz mraka stopijo na dan odrinjene, zatajene, prepovedane ali sprevrnjene podrobnosti, ki že kanonizirane resnice prikazujejo v drugačni luči in narekujejo drugačen odnos do njih.
Današnji srednji rod zgodovinarjev je v tem pogledu dejaven in uspešen. Aleš Gabrič, avtor in soavtor več tehtnih del s področja novejše slovenske kulturne ter politične in šolske zgodovine je eden njegovih vidnejših predstavnikov. Monografija V senci politike, ki razkriva usodo opozicije v drugi Jugoslaviji, sploh ni tako tanka, kot bi bilo pričakovati – ob vedenju, da ji vseobvladujoča zmagovita politika ni dopuščala nobenih možnosti, da bi se utrdila in uveljavila. V Srbiji in Hrvaški je sicer imela nekaj besede, a le do trenutka, ko bi Milan Grol, Dragoljub Jovanović in drugi s svojimi kritikami in zahtevami utegnili pridobiti več kot le peščico somišljenikov. Do skrbno nadzorovanih prvih volitev poleti 1945 je bila ostankom predvojnih prozahodnih demokratično usmerjenih političnih strank dopuščena le iluzija, da lahko na voliščih dosežejo neko obliko pluralizma oziroma koalicije z oblastjo.
Takoj po volitvah se je ta iluzija razblinila, medtem ko v Sloveniji do resnejšega poskusa oblikovanja opozicije sploh ni prišlo. Gabrič pripominja, da se je o tem sicer veliko govorilo in pisalo, a malo vedelo. Vse do osemdesetih let je namreč tudi v uradnem zgodovinopisju prevladovalo stališče, da opozicije v Jugoslaviji ni bilo in da so bili politični nergači in nezadovoljneži z novim režimom pravzaprav le plačanci in agenti tujih držav in tujih obveščevalnih služb.
Javnost je resneje razburkala šele razstava Temna stran meseca: kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990 z enako naslovljenim zbornikom v izdaji Nove revije. Eno njenih ključnih tez je postavil pisatelj Drago Jančar: »Vsak demokrat je antifašist, ni pa vsak antifašist demokrat.« Gabrič se strinja, a tezo parafrazira: »Vsak demokrat je antikomunist, ni pa vsak antikomunist že demokrat.« In prav ugotavljanje meje med tema dvema pojavoma je osrednji namen njegove raziskave: katerim posameznikom in skupinam bi lahko »pripisovali opozicijsko držo proti režimu, ki se je leta 1945 utrdil v Sloveniji in Jugoslaviji, in komu so opozicijskost pripisovali oblastniki,« čeprav se sam niti ni videl v tej vlogi. Ter kdo so bili tisti nasprotniki oblasti, ki bi jim »zaradi njihovih življenjskih izkušenj ali idejnih pogledov težko pripisovali demokratično idejno naravnanost«.
Gabrič dodaja, da je bila beseda opozicija pregnana celo iz javnega besednjaka. Če se komunistični ideologi niso mogli izogniti omenjanju poskusov nasprotovanja ljudskofrontni oblasti »delavcev, kmetov in poštene inteligence«, so jih poenostavljeno označevali za sovražnike ljudstva, dediče medvojnih kolaboracionistov, reakcionarje ipd. In če niso mogli do papirja, da bi objavljali svoje zahteve, je bil to pač njihov problem …
V prvi polovici knjige V senci politike, namenjene letu 1945, avtor med drugim opozarja, da so kljub vsem nitim, ki jih je imela v rokah oblast, nezadovoljstvo, med drugim v podpisanih in anonimnih pismih, izražali tudi ljudje brez vsakršnih opozicijskih teženj. Največ ženske, ki niso vedele, kje so njihovi moški in ali so sploh še živi, so zahtevale odgovore. A jih seveda niso dobile, ker se je oblast počutila dovolj močno.
Poglavje Somrak opozicije se posveča političnim sodnim procesom, ki so zatrli vse poskuse organiziranja dejanskih in tudi namišljenih nasprotnikov komunistične vladavine, o čemer sicer obstaja obsežna literatura – tudi izpod Gabričevega peresa. Takrat sta v ospredje stopili oznaki reakcija in izdaja, možnosti razbite in zastrašene opozicije pa se niso izboljšale niti po preobratu državne politike ob resoluciji Informbiroja.
Naslednji korak je bil obračun s Kocbekom in krščanskimi socialisti na začetku petdesetih let. Oblasti so orkestrirane napade na novelistično zbirko Strah in pogum kmalu ustavile, da iz pisatelja ne bi naredili mučenika. Delo so opravile »za zaprtimi vrati«, tako da so ga prisilile k odstopu z vseh položajev. Bolj ostro je Partija obračunala še z zagovorniki informbiroja in s starimi kadri v svojih vrstah, ki so, kot na primer Prežihov Voranc, izgubili njeno zaupanje.
V nadaljevanju knjige V senci politike Gabrič predstavlja manj znano, deloma ilegalno povojno povezovanje dijaštva, nasprotnega režimski Ljudski mladini Jugoslavije, ki pa je bilo oblastem manj nevarno kot delovanje kroga študentske Mladinske revije z Ivom Minattijem in Mitjo Mejakom na čelu. Leta 1951 so režimski mentorji sklenili preprečiti njihovo »neprimerno kulturno ustvarjalnost«. Mladi so jih prehiteli in ustanovili revijo Beseda, ki pa je, formalno zaradi nespoštovanja zakonov, dejansko pa zaradi objavljanja Zlatega poročnika Lojzeta Kovačiča, brez subvencij čez šest let usahnila. A ji je že čez nekaj mesecev sledila Revija 57, ki je bila še bolj neizprosno kritična do stanja v državi. Oblasti so se odzvale z grožnjami, ki jim je sledila zaplemba revije in obsodba njenega najostrejšega peresa, Jožeta Pučnika. Bil je korak pred drugimi. Gabrič pritrjuje večini akterjev dogajanja okrog Revije 57, vendar se ti, še opozarja, ne strinjajo, ali se je pravo opozicijsko delovanje začelo leta 1958 – kot je bolj enotno ocenila nasprotna stran v konfliktu – ali pa se je odločilni prelom zgodil šele trideset let pozneje s 57. številko Nove revije.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Bernard Stramič.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Od nastanka druge, Titove, komunistične, socialistične, nedemokratične Jugoslavije se bo kmalu izteklo tri četrt stoletja! Precej za eno življenje, a malo za zgodovinopisje in historično distanco, potrebno, da se od osnovnih dejstev odluščijo plasti subjektivnih in ideološko pristranskih pogledov na preteklost. In da iz mraka stopijo na dan odrinjene, zatajene, prepovedane ali sprevrnjene podrobnosti, ki že kanonizirane resnice prikazujejo v drugačni luči in narekujejo drugačen odnos do njih.
Današnji srednji rod zgodovinarjev je v tem pogledu dejaven in uspešen. Aleš Gabrič, avtor in soavtor več tehtnih del s področja novejše slovenske kulturne ter politične in šolske zgodovine je eden njegovih vidnejših predstavnikov. Monografija V senci politike, ki razkriva usodo opozicije v drugi Jugoslaviji, sploh ni tako tanka, kot bi bilo pričakovati – ob vedenju, da ji vseobvladujoča zmagovita politika ni dopuščala nobenih možnosti, da bi se utrdila in uveljavila. V Srbiji in Hrvaški je sicer imela nekaj besede, a le do trenutka, ko bi Milan Grol, Dragoljub Jovanović in drugi s svojimi kritikami in zahtevami utegnili pridobiti več kot le peščico somišljenikov. Do skrbno nadzorovanih prvih volitev poleti 1945 je bila ostankom predvojnih prozahodnih demokratično usmerjenih političnih strank dopuščena le iluzija, da lahko na voliščih dosežejo neko obliko pluralizma oziroma koalicije z oblastjo.
Takoj po volitvah se je ta iluzija razblinila, medtem ko v Sloveniji do resnejšega poskusa oblikovanja opozicije sploh ni prišlo. Gabrič pripominja, da se je o tem sicer veliko govorilo in pisalo, a malo vedelo. Vse do osemdesetih let je namreč tudi v uradnem zgodovinopisju prevladovalo stališče, da opozicije v Jugoslaviji ni bilo in da so bili politični nergači in nezadovoljneži z novim režimom pravzaprav le plačanci in agenti tujih držav in tujih obveščevalnih služb.
Javnost je resneje razburkala šele razstava Temna stran meseca: kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990 z enako naslovljenim zbornikom v izdaji Nove revije. Eno njenih ključnih tez je postavil pisatelj Drago Jančar: »Vsak demokrat je antifašist, ni pa vsak antifašist demokrat.« Gabrič se strinja, a tezo parafrazira: »Vsak demokrat je antikomunist, ni pa vsak antikomunist že demokrat.« In prav ugotavljanje meje med tema dvema pojavoma je osrednji namen njegove raziskave: katerim posameznikom in skupinam bi lahko »pripisovali opozicijsko držo proti režimu, ki se je leta 1945 utrdil v Sloveniji in Jugoslaviji, in komu so opozicijskost pripisovali oblastniki,« čeprav se sam niti ni videl v tej vlogi. Ter kdo so bili tisti nasprotniki oblasti, ki bi jim »zaradi njihovih življenjskih izkušenj ali idejnih pogledov težko pripisovali demokratično idejno naravnanost«.
Gabrič dodaja, da je bila beseda opozicija pregnana celo iz javnega besednjaka. Če se komunistični ideologi niso mogli izogniti omenjanju poskusov nasprotovanja ljudskofrontni oblasti »delavcev, kmetov in poštene inteligence«, so jih poenostavljeno označevali za sovražnike ljudstva, dediče medvojnih kolaboracionistov, reakcionarje ipd. In če niso mogli do papirja, da bi objavljali svoje zahteve, je bil to pač njihov problem …
V prvi polovici knjige V senci politike, namenjene letu 1945, avtor med drugim opozarja, da so kljub vsem nitim, ki jih je imela v rokah oblast, nezadovoljstvo, med drugim v podpisanih in anonimnih pismih, izražali tudi ljudje brez vsakršnih opozicijskih teženj. Največ ženske, ki niso vedele, kje so njihovi moški in ali so sploh še živi, so zahtevale odgovore. A jih seveda niso dobile, ker se je oblast počutila dovolj močno.
Poglavje Somrak opozicije se posveča političnim sodnim procesom, ki so zatrli vse poskuse organiziranja dejanskih in tudi namišljenih nasprotnikov komunistične vladavine, o čemer sicer obstaja obsežna literatura – tudi izpod Gabričevega peresa. Takrat sta v ospredje stopili oznaki reakcija in izdaja, možnosti razbite in zastrašene opozicije pa se niso izboljšale niti po preobratu državne politike ob resoluciji Informbiroja.
Naslednji korak je bil obračun s Kocbekom in krščanskimi socialisti na začetku petdesetih let. Oblasti so orkestrirane napade na novelistično zbirko Strah in pogum kmalu ustavile, da iz pisatelja ne bi naredili mučenika. Delo so opravile »za zaprtimi vrati«, tako da so ga prisilile k odstopu z vseh položajev. Bolj ostro je Partija obračunala še z zagovorniki informbiroja in s starimi kadri v svojih vrstah, ki so, kot na primer Prežihov Voranc, izgubili njeno zaupanje.
V nadaljevanju knjige V senci politike Gabrič predstavlja manj znano, deloma ilegalno povojno povezovanje dijaštva, nasprotnega režimski Ljudski mladini Jugoslavije, ki pa je bilo oblastem manj nevarno kot delovanje kroga študentske Mladinske revije z Ivom Minattijem in Mitjo Mejakom na čelu. Leta 1951 so režimski mentorji sklenili preprečiti njihovo »neprimerno kulturno ustvarjalnost«. Mladi so jih prehiteli in ustanovili revijo Beseda, ki pa je, formalno zaradi nespoštovanja zakonov, dejansko pa zaradi objavljanja Zlatega poročnika Lojzeta Kovačiča, brez subvencij čez šest let usahnila. A ji je že čez nekaj mesecev sledila Revija 57, ki je bila še bolj neizprosno kritična do stanja v državi. Oblasti so se odzvale z grožnjami, ki jim je sledila zaplemba revije in obsodba njenega najostrejšega peresa, Jožeta Pučnika. Bil je korak pred drugimi. Gabrič pritrjuje večini akterjev dogajanja okrog Revije 57, vendar se ti, še opozarja, ne strinjajo, ali se je pravo opozicijsko delovanje začelo leta 1958 – kot je bolj enotno ocenila nasprotna stran v konfliktu – ali pa se je odločilni prelom zgodil šele trideset let pozneje s 57. številko Nove revije.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Neveljaven email naslov