Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Bernard Stramič.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Od nastanka druge, Titove, komunistične, socialistične, nedemokratične Jugoslavije se bo kmalu izteklo tri četrt stoletja! Precej za eno življenje, a malo za zgodovinopisje in historično distanco, potrebno, da se od osnovnih dejstev odluščijo plasti subjektivnih in ideološko pristranskih pogledov na preteklost. In da iz mraka stopijo na dan odrinjene, zatajene, prepovedane ali sprevrnjene podrobnosti, ki že kanonizirane resnice prikazujejo v drugačni luči in narekujejo drugačen odnos do njih.
Današnji srednji rod zgodovinarjev je v tem pogledu dejaven in uspešen. Aleš Gabrič, avtor in soavtor več tehtnih del s področja novejše slovenske kulturne ter politične in šolske zgodovine je eden njegovih vidnejših predstavnikov. Monografija V senci politike, ki razkriva usodo opozicije v drugi Jugoslaviji, sploh ni tako tanka, kot bi bilo pričakovati – ob vedenju, da ji vseobvladujoča zmagovita politika ni dopuščala nobenih možnosti, da bi se utrdila in uveljavila. V Srbiji in Hrvaški je sicer imela nekaj besede, a le do trenutka, ko bi Milan Grol, Dragoljub Jovanović in drugi s svojimi kritikami in zahtevami utegnili pridobiti več kot le peščico somišljenikov. Do skrbno nadzorovanih prvih volitev poleti 1945 je bila ostankom predvojnih prozahodnih demokratično usmerjenih političnih strank dopuščena le iluzija, da lahko na voliščih dosežejo neko obliko pluralizma oziroma koalicije z oblastjo.
Takoj po volitvah se je ta iluzija razblinila, medtem ko v Sloveniji do resnejšega poskusa oblikovanja opozicije sploh ni prišlo. Gabrič pripominja, da se je o tem sicer veliko govorilo in pisalo, a malo vedelo. Vse do osemdesetih let je namreč tudi v uradnem zgodovinopisju prevladovalo stališče, da opozicije v Jugoslaviji ni bilo in da so bili politični nergači in nezadovoljneži z novim režimom pravzaprav le plačanci in agenti tujih držav in tujih obveščevalnih služb.
Javnost je resneje razburkala šele razstava Temna stran meseca: kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990 z enako naslovljenim zbornikom v izdaji Nove revije. Eno njenih ključnih tez je postavil pisatelj Drago Jančar: »Vsak demokrat je antifašist, ni pa vsak antifašist demokrat.« Gabrič se strinja, a tezo parafrazira: »Vsak demokrat je antikomunist, ni pa vsak antikomunist že demokrat.« In prav ugotavljanje meje med tema dvema pojavoma je osrednji namen njegove raziskave: katerim posameznikom in skupinam bi lahko »pripisovali opozicijsko držo proti režimu, ki se je leta 1945 utrdil v Sloveniji in Jugoslaviji, in komu so opozicijskost pripisovali oblastniki,« čeprav se sam niti ni videl v tej vlogi. Ter kdo so bili tisti nasprotniki oblasti, ki bi jim »zaradi njihovih življenjskih izkušenj ali idejnih pogledov težko pripisovali demokratično idejno naravnanost«.
Gabrič dodaja, da je bila beseda opozicija pregnana celo iz javnega besednjaka. Če se komunistični ideologi niso mogli izogniti omenjanju poskusov nasprotovanja ljudskofrontni oblasti »delavcev, kmetov in poštene inteligence«, so jih poenostavljeno označevali za sovražnike ljudstva, dediče medvojnih kolaboracionistov, reakcionarje ipd. In če niso mogli do papirja, da bi objavljali svoje zahteve, je bil to pač njihov problem …
V prvi polovici knjige V senci politike, namenjene letu 1945, avtor med drugim opozarja, da so kljub vsem nitim, ki jih je imela v rokah oblast, nezadovoljstvo, med drugim v podpisanih in anonimnih pismih, izražali tudi ljudje brez vsakršnih opozicijskih teženj. Največ ženske, ki niso vedele, kje so njihovi moški in ali so sploh še živi, so zahtevale odgovore. A jih seveda niso dobile, ker se je oblast počutila dovolj močno.
Poglavje Somrak opozicije se posveča političnim sodnim procesom, ki so zatrli vse poskuse organiziranja dejanskih in tudi namišljenih nasprotnikov komunistične vladavine, o čemer sicer obstaja obsežna literatura – tudi izpod Gabričevega peresa. Takrat sta v ospredje stopili oznaki reakcija in izdaja, možnosti razbite in zastrašene opozicije pa se niso izboljšale niti po preobratu državne politike ob resoluciji Informbiroja.
Naslednji korak je bil obračun s Kocbekom in krščanskimi socialisti na začetku petdesetih let. Oblasti so orkestrirane napade na novelistično zbirko Strah in pogum kmalu ustavile, da iz pisatelja ne bi naredili mučenika. Delo so opravile »za zaprtimi vrati«, tako da so ga prisilile k odstopu z vseh položajev. Bolj ostro je Partija obračunala še z zagovorniki informbiroja in s starimi kadri v svojih vrstah, ki so, kot na primer Prežihov Voranc, izgubili njeno zaupanje.
V nadaljevanju knjige V senci politike Gabrič predstavlja manj znano, deloma ilegalno povojno povezovanje dijaštva, nasprotnega režimski Ljudski mladini Jugoslavije, ki pa je bilo oblastem manj nevarno kot delovanje kroga študentske Mladinske revije z Ivom Minattijem in Mitjo Mejakom na čelu. Leta 1951 so režimski mentorji sklenili preprečiti njihovo »neprimerno kulturno ustvarjalnost«. Mladi so jih prehiteli in ustanovili revijo Beseda, ki pa je, formalno zaradi nespoštovanja zakonov, dejansko pa zaradi objavljanja Zlatega poročnika Lojzeta Kovačiča, brez subvencij čez šest let usahnila. A ji je že čez nekaj mesecev sledila Revija 57, ki je bila še bolj neizprosno kritična do stanja v državi. Oblasti so se odzvale z grožnjami, ki jim je sledila zaplemba revije in obsodba njenega najostrejšega peresa, Jožeta Pučnika. Bil je korak pred drugimi. Gabrič pritrjuje večini akterjev dogajanja okrog Revije 57, vendar se ti, še opozarja, ne strinjajo, ali se je pravo opozicijsko delovanje začelo leta 1958 – kot je bolj enotno ocenila nasprotna stran v konfliktu – ali pa se je odločilni prelom zgodil šele trideset let pozneje s 57. številko Nove revije.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Bernard Stramič.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Od nastanka druge, Titove, komunistične, socialistične, nedemokratične Jugoslavije se bo kmalu izteklo tri četrt stoletja! Precej za eno življenje, a malo za zgodovinopisje in historično distanco, potrebno, da se od osnovnih dejstev odluščijo plasti subjektivnih in ideološko pristranskih pogledov na preteklost. In da iz mraka stopijo na dan odrinjene, zatajene, prepovedane ali sprevrnjene podrobnosti, ki že kanonizirane resnice prikazujejo v drugačni luči in narekujejo drugačen odnos do njih.
Današnji srednji rod zgodovinarjev je v tem pogledu dejaven in uspešen. Aleš Gabrič, avtor in soavtor več tehtnih del s področja novejše slovenske kulturne ter politične in šolske zgodovine je eden njegovih vidnejših predstavnikov. Monografija V senci politike, ki razkriva usodo opozicije v drugi Jugoslaviji, sploh ni tako tanka, kot bi bilo pričakovati – ob vedenju, da ji vseobvladujoča zmagovita politika ni dopuščala nobenih možnosti, da bi se utrdila in uveljavila. V Srbiji in Hrvaški je sicer imela nekaj besede, a le do trenutka, ko bi Milan Grol, Dragoljub Jovanović in drugi s svojimi kritikami in zahtevami utegnili pridobiti več kot le peščico somišljenikov. Do skrbno nadzorovanih prvih volitev poleti 1945 je bila ostankom predvojnih prozahodnih demokratično usmerjenih političnih strank dopuščena le iluzija, da lahko na voliščih dosežejo neko obliko pluralizma oziroma koalicije z oblastjo.
Takoj po volitvah se je ta iluzija razblinila, medtem ko v Sloveniji do resnejšega poskusa oblikovanja opozicije sploh ni prišlo. Gabrič pripominja, da se je o tem sicer veliko govorilo in pisalo, a malo vedelo. Vse do osemdesetih let je namreč tudi v uradnem zgodovinopisju prevladovalo stališče, da opozicije v Jugoslaviji ni bilo in da so bili politični nergači in nezadovoljneži z novim režimom pravzaprav le plačanci in agenti tujih držav in tujih obveščevalnih služb.
Javnost je resneje razburkala šele razstava Temna stran meseca: kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990 z enako naslovljenim zbornikom v izdaji Nove revije. Eno njenih ključnih tez je postavil pisatelj Drago Jančar: »Vsak demokrat je antifašist, ni pa vsak antifašist demokrat.« Gabrič se strinja, a tezo parafrazira: »Vsak demokrat je antikomunist, ni pa vsak antikomunist že demokrat.« In prav ugotavljanje meje med tema dvema pojavoma je osrednji namen njegove raziskave: katerim posameznikom in skupinam bi lahko »pripisovali opozicijsko držo proti režimu, ki se je leta 1945 utrdil v Sloveniji in Jugoslaviji, in komu so opozicijskost pripisovali oblastniki,« čeprav se sam niti ni videl v tej vlogi. Ter kdo so bili tisti nasprotniki oblasti, ki bi jim »zaradi njihovih življenjskih izkušenj ali idejnih pogledov težko pripisovali demokratično idejno naravnanost«.
Gabrič dodaja, da je bila beseda opozicija pregnana celo iz javnega besednjaka. Če se komunistični ideologi niso mogli izogniti omenjanju poskusov nasprotovanja ljudskofrontni oblasti »delavcev, kmetov in poštene inteligence«, so jih poenostavljeno označevali za sovražnike ljudstva, dediče medvojnih kolaboracionistov, reakcionarje ipd. In če niso mogli do papirja, da bi objavljali svoje zahteve, je bil to pač njihov problem …
V prvi polovici knjige V senci politike, namenjene letu 1945, avtor med drugim opozarja, da so kljub vsem nitim, ki jih je imela v rokah oblast, nezadovoljstvo, med drugim v podpisanih in anonimnih pismih, izražali tudi ljudje brez vsakršnih opozicijskih teženj. Največ ženske, ki niso vedele, kje so njihovi moški in ali so sploh še živi, so zahtevale odgovore. A jih seveda niso dobile, ker se je oblast počutila dovolj močno.
Poglavje Somrak opozicije se posveča političnim sodnim procesom, ki so zatrli vse poskuse organiziranja dejanskih in tudi namišljenih nasprotnikov komunistične vladavine, o čemer sicer obstaja obsežna literatura – tudi izpod Gabričevega peresa. Takrat sta v ospredje stopili oznaki reakcija in izdaja, možnosti razbite in zastrašene opozicije pa se niso izboljšale niti po preobratu državne politike ob resoluciji Informbiroja.
Naslednji korak je bil obračun s Kocbekom in krščanskimi socialisti na začetku petdesetih let. Oblasti so orkestrirane napade na novelistično zbirko Strah in pogum kmalu ustavile, da iz pisatelja ne bi naredili mučenika. Delo so opravile »za zaprtimi vrati«, tako da so ga prisilile k odstopu z vseh položajev. Bolj ostro je Partija obračunala še z zagovorniki informbiroja in s starimi kadri v svojih vrstah, ki so, kot na primer Prežihov Voranc, izgubili njeno zaupanje.
V nadaljevanju knjige V senci politike Gabrič predstavlja manj znano, deloma ilegalno povojno povezovanje dijaštva, nasprotnega režimski Ljudski mladini Jugoslavije, ki pa je bilo oblastem manj nevarno kot delovanje kroga študentske Mladinske revije z Ivom Minattijem in Mitjo Mejakom na čelu. Leta 1951 so režimski mentorji sklenili preprečiti njihovo »neprimerno kulturno ustvarjalnost«. Mladi so jih prehiteli in ustanovili revijo Beseda, ki pa je, formalno zaradi nespoštovanja zakonov, dejansko pa zaradi objavljanja Zlatega poročnika Lojzeta Kovačiča, brez subvencij čez šest let usahnila. A ji je že čez nekaj mesecev sledila Revija 57, ki je bila še bolj neizprosno kritična do stanja v državi. Oblasti so se odzvale z grožnjami, ki jim je sledila zaplemba revije in obsodba njenega najostrejšega peresa, Jožeta Pučnika. Bil je korak pred drugimi. Gabrič pritrjuje večini akterjev dogajanja okrog Revije 57, vendar se ti, še opozarja, ne strinjajo, ali se je pravo opozicijsko delovanje začelo leta 1958 – kot je bolj enotno ocenila nasprotna stran v konfliktu – ali pa se je odločilni prelom zgodil šele trideset let pozneje s 57. številko Nove revije.
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov