Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Martin Lipovšek
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Neža Božič; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Ko se je že zdelo, da so teme o drugi svetovni vojni, nacizmu in Hitlerju raziskane do najmanjših podrobnosti in iz vseh možnih vidikov, je v Nemčiji pred štirimi leti izšla knjiga novinarja in pisatelja Normana Ohlerja Popolna omama, droge v tretjem rajhu. Delo je povzročilo veliko zanimanja in tudi kritike, ne samo v Nemčiji, ampak po vsem svetu. Avtor prikazuje tretji rajh kot strupen in zasvojen z drogami vse od najširšega sloja prebivalstva do samega firerja. In to kljub temu, da so se nacisti uradno bojevali proti drogam in preganjali odvisnike od klasičnih drog, kot sta kokain in heroin. Droge so sovražili, saj so hoteli kot droga učinkovati sami.
Niti malo pomislekov pa niso imeli pri razvoju sintetični poživil. V Berlinski tovarni Temmler so leta 1937 iznašli nov postopek za sintezo metamfetamina s komercialnim imenom pervitin, poživila, ki povzroča hitro povečanje energije, popolno budnost, izostrenost čutov in evforičnost. Učinek je dolgotrajen, traja več kot 12 ur. Na njegove hude stranske učinke, kot so odmiranje možganskih celic, kognitivne motnje in odvisnost, se niso ozirali. Pervitin je postal prava ljudska droga, saj so ga uporabljali praktično vsi, od delavcev do intelektualcev. Lahko bi rekli, da se je povsem ujemal z duhom tretjega rajha: to je bil čas velikih družbenih zahtev, gospodarskega razcveta, velikih obljub in pričakovanj. Ohler pravi: »Pervitin je posamezniku omogočal, da je lahko deloval. Nacionalsocializem v obliki tabletke.«
Kmalu so ugotovili, da je pervitin zaradi svojih lastnosti idealen tudi za vojake. Med pripravami na napad na Francijo je Otto F. Ranke napisal navodila za uporabo pervitina med vojaki. S tem je vermaht postal uradno prva vojska na svetu, ki se je oprla na drogo. Pri Temmlerju so naročili izdelavo 35 milijonov tablet pervitina. V napadu na Poljsko leta 1939 so ga uporabljali še naključno, v bliskoviti vojni v Franciji pa so ga že sistematično uživali v tankovskih enotah. Pod vodstvom generala Rommla so tankovske enote v nekaj dneh bliskovito prodrle od Calaisa do juga Francije. Poživljajoče droge so bile pri tem nenadomestljive, v neverjetno kratkem času pripomogle h kapitulaciji Francije. Francozi so govorili o mentalnem porazu oziroma o fenomenu množične halucinacije, Nemci pa so začeli verjeti nacistični propagandi, da so res nekaj boljšega in da je vermaht nepremagljiv. Nemški vojaški vrh je pervitin poleti 1941 označil za ključnega za vojno.
Norman Ohler v uvodu Popolna omana omenja, da je na snov za raziskovanje in knjigo naletel v zveznem arhivu v Koblenzu, kjer je odkril obsežno zapuščino Hitlerjevega osebnega zdravnika Thea Morella. Velik del knjige je temu primerno namenjen Hitlerju ali pacientu A, kot ga imenuje v zapiskih. Njegov seznam zdravil sega vse od hormonskih preparatov, vitaminskih pripravkov in steroidov do mazaških lekov in trdih drog, zabeleženo je celo zdravljenje s pijavkami. Čeprav je bil Hitler zaprisežen vegetarijanec, mu je Morell v žile redno dajal steroide iz jeter, ščitnice, bikovih mod ipd. Osebnemu zdravniku je Hitler pač popolnoma zaupal.
Hitlerjeva odvisnost od drog se je začela avgusta 1943 z injekcijo eukodala, opioida iz surovega opija. Po atentatu poleti leta 1944 je začel dobivati čisti kokain. Hitler je bil z učinkom zelo zadovoljen in je zahteval vse večje odmerke, kljub temu pa ga je sredi oktobra prenehal jemati. Namesto tega mu je Morell začel dajati mešanico kokaina in eukodala (speedball), in to v velikih količinah. A zdravstveno stanje se mu je hitro slabšalo, od 2. januarja 1945 mu Morell ni mogel več dajati eukodala, zato so se kmalu začeli kazati znaki abstinenčne krize. Začelo se je telesno propadanje, ki je trajalo vse do Hitlerjevega samomora. Devet dni prej je svojega zvestega zdravnika Morella odpustil.
Po napadu na Sovjetsko zvezo se je Hitler vse bolj skrival in umikal v fantazijski svet, začel je izgubljati stik z resničnostjo. Le droge so ga ohranjale v iluziji, ga držale v umetni evforiji ter varovale pred kruto resničnostjo. Pomagale so mu tudi umetno vzdrževati nekdaj naravno karizmo, firerjevo ključno orodje. Drsenje v odvisnost od drog se nam zato zdi povsem razumljivo in logično, ujema se s potekom vojne kot tudi z osebnim, vojaškim in političnim propadom tako Hitlerja kakor tudi Tretjega rajha. Kljub Hitlerjevemu rednemu jemanju drog pa Norman Ohler v knjigi Popolna omama jasno piše, da je njegova odvisnost samo zacementirala njegovo krutost in nagnjenost k delegiranemu nasilju. Jemanje drog ne zmanjšuje njegove grozovite krivde.
Avtor v knjigi citira Paula Browna iz državnega arhiva v Washingtonu: »Zgodovina bo vedno ostala spekulacija, ki črpa iz najpomembnejših dejstev. Zgodovinske resnice mi ne more ponuditi.« Z branjem knjige Popolna omama se zgodovinski resnici lahko malo bolj približamo in bolje razumemo izrojeni svet tretjega rajha, ki je v tolikšni meri izgubil stik z resničnostjo in povzročil toliko trpljenja.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Neža Božič; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Ko se je že zdelo, da so teme o drugi svetovni vojni, nacizmu in Hitlerju raziskane do najmanjših podrobnosti in iz vseh možnih vidikov, je v Nemčiji pred štirimi leti izšla knjiga novinarja in pisatelja Normana Ohlerja Popolna omama, droge v tretjem rajhu. Delo je povzročilo veliko zanimanja in tudi kritike, ne samo v Nemčiji, ampak po vsem svetu. Avtor prikazuje tretji rajh kot strupen in zasvojen z drogami vse od najširšega sloja prebivalstva do samega firerja. In to kljub temu, da so se nacisti uradno bojevali proti drogam in preganjali odvisnike od klasičnih drog, kot sta kokain in heroin. Droge so sovražili, saj so hoteli kot droga učinkovati sami.
Niti malo pomislekov pa niso imeli pri razvoju sintetični poživil. V Berlinski tovarni Temmler so leta 1937 iznašli nov postopek za sintezo metamfetamina s komercialnim imenom pervitin, poživila, ki povzroča hitro povečanje energije, popolno budnost, izostrenost čutov in evforičnost. Učinek je dolgotrajen, traja več kot 12 ur. Na njegove hude stranske učinke, kot so odmiranje možganskih celic, kognitivne motnje in odvisnost, se niso ozirali. Pervitin je postal prava ljudska droga, saj so ga uporabljali praktično vsi, od delavcev do intelektualcev. Lahko bi rekli, da se je povsem ujemal z duhom tretjega rajha: to je bil čas velikih družbenih zahtev, gospodarskega razcveta, velikih obljub in pričakovanj. Ohler pravi: »Pervitin je posamezniku omogočal, da je lahko deloval. Nacionalsocializem v obliki tabletke.«
Kmalu so ugotovili, da je pervitin zaradi svojih lastnosti idealen tudi za vojake. Med pripravami na napad na Francijo je Otto F. Ranke napisal navodila za uporabo pervitina med vojaki. S tem je vermaht postal uradno prva vojska na svetu, ki se je oprla na drogo. Pri Temmlerju so naročili izdelavo 35 milijonov tablet pervitina. V napadu na Poljsko leta 1939 so ga uporabljali še naključno, v bliskoviti vojni v Franciji pa so ga že sistematično uživali v tankovskih enotah. Pod vodstvom generala Rommla so tankovske enote v nekaj dneh bliskovito prodrle od Calaisa do juga Francije. Poživljajoče droge so bile pri tem nenadomestljive, v neverjetno kratkem času pripomogle h kapitulaciji Francije. Francozi so govorili o mentalnem porazu oziroma o fenomenu množične halucinacije, Nemci pa so začeli verjeti nacistični propagandi, da so res nekaj boljšega in da je vermaht nepremagljiv. Nemški vojaški vrh je pervitin poleti 1941 označil za ključnega za vojno.
Norman Ohler v uvodu Popolna omana omenja, da je na snov za raziskovanje in knjigo naletel v zveznem arhivu v Koblenzu, kjer je odkril obsežno zapuščino Hitlerjevega osebnega zdravnika Thea Morella. Velik del knjige je temu primerno namenjen Hitlerju ali pacientu A, kot ga imenuje v zapiskih. Njegov seznam zdravil sega vse od hormonskih preparatov, vitaminskih pripravkov in steroidov do mazaških lekov in trdih drog, zabeleženo je celo zdravljenje s pijavkami. Čeprav je bil Hitler zaprisežen vegetarijanec, mu je Morell v žile redno dajal steroide iz jeter, ščitnice, bikovih mod ipd. Osebnemu zdravniku je Hitler pač popolnoma zaupal.
Hitlerjeva odvisnost od drog se je začela avgusta 1943 z injekcijo eukodala, opioida iz surovega opija. Po atentatu poleti leta 1944 je začel dobivati čisti kokain. Hitler je bil z učinkom zelo zadovoljen in je zahteval vse večje odmerke, kljub temu pa ga je sredi oktobra prenehal jemati. Namesto tega mu je Morell začel dajati mešanico kokaina in eukodala (speedball), in to v velikih količinah. A zdravstveno stanje se mu je hitro slabšalo, od 2. januarja 1945 mu Morell ni mogel več dajati eukodala, zato so se kmalu začeli kazati znaki abstinenčne krize. Začelo se je telesno propadanje, ki je trajalo vse do Hitlerjevega samomora. Devet dni prej je svojega zvestega zdravnika Morella odpustil.
Po napadu na Sovjetsko zvezo se je Hitler vse bolj skrival in umikal v fantazijski svet, začel je izgubljati stik z resničnostjo. Le droge so ga ohranjale v iluziji, ga držale v umetni evforiji ter varovale pred kruto resničnostjo. Pomagale so mu tudi umetno vzdrževati nekdaj naravno karizmo, firerjevo ključno orodje. Drsenje v odvisnost od drog se nam zato zdi povsem razumljivo in logično, ujema se s potekom vojne kot tudi z osebnim, vojaškim in političnim propadom tako Hitlerja kakor tudi Tretjega rajha. Kljub Hitlerjevemu rednemu jemanju drog pa Norman Ohler v knjigi Popolna omama jasno piše, da je njegova odvisnost samo zacementirala njegovo krutost in nagnjenost k delegiranemu nasilju. Jemanje drog ne zmanjšuje njegove grozovite krivde.
Avtor v knjigi citira Paula Browna iz državnega arhiva v Washingtonu: »Zgodovina bo vedno ostala spekulacija, ki črpa iz najpomembnejših dejstev. Zgodovinske resnice mi ne more ponuditi.« Z branjem knjige Popolna omama se zgodovinski resnici lahko malo bolj približamo in bolje razumemo izrojeni svet tretjega rajha, ki je v tolikšni meri izgubil stik z resničnostjo in povzročil toliko trpljenja.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Neveljaven email naslov