Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Daniela Dvořáková: Barbara Celjska

14.10.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Prevedel Andrej Rozman; Celje : Mohorjeva družba, Ljubljana, 2019

Če ne že prej, se je s prvo svetovno vojno nepreklicno končal čas ozemeljskih kupčij in utrjevanja oblasti tudi brez orožja – z ženitovanjskimi kombinacijami. V Evropi je ta praksa dosegla vrhunec v srednjem veku, za najuspešnejše pa so se izkazali Habsburžani. Ker so se obdržali na prestolu do leta 1918, se bolj ali manj pozablja, da pred stoletji v srednji Evropi nekatere druge mogočne plemiške rodbine niso zaostajale, med njimi zlasti veliki tekmeci Celjski. Z njimi so podpisali obojestransko dedno pogodbo, po kateri bi po izumrtju ene rodbine vse pripadlo drugi, in tako je po smrti zadnjega Celjana vse pripadlo Habsburžanom. To se je po uboju Ulrika II. zgodilo že trinajst let po sklenjeni pogodbi. Če bi Habsburžani izumrli prej, bi se v Evropi seveda marsikaj obrnilo drugače, kot se je.

Dokumentarna, bogato ilustrirana pripoved Barbara Celjska : črna kraljica : (1392-1451) : življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice. slovaške zgodovinarke Daniele Dvořákove, strokovnjakinje za Srednjo Evropo v obdobju vladanja Sigismunda Luksemburškega, je osredinjena na doslej pomanjkljivo raziskano zgodbo njegove soproge, kraljice Barbare, hčere Hermana II. Celjskega. A Barbara niti ni bila prva evropska kraljica iz Celja; nekaj let prej je na poljski prestol sedla njena sestrična Ana.

Kakšno je bilo videti ženitovanjsko kombiniranje, nazorno kaže primer samega Sigismunda. Že pri štirih letih so mu za ženo določili anžujsko princeso, tri leta pozneje so mu izbrali drugo nevesto, s katero je sedel na poljski prestol, a jo je izgubil po nesreči pri lovu. Nato so ga morali hitro na novo poročiti, da bi kraljestvo dobilo prestolonaslednika. Dvorni svetovalci so tehtali med petimi kandidatkami, medtem ko se je Sigismund veselo predajal razuzdanemu življenju. Nezadovoljni ogrski plemiči so ga prijeli in ga izpustili šele, ko se je zaročil s takrat devetletno hčerko vplivnega celjskega velikaša. Tri leta pozneje sta Herman in njegov kraljevski zet svoje prijateljstvo utrdila še s poroko.

Daniela Dvořáková je natančna in slikovita tako v opisih blišča poroke in kronanja dvanajstletne Barbare kot pri rojstvu njene edinke Elizabete in drugih prizorih, kjer se ni mogla opreti na pristne dokumente. Znala jih je premostiti z navajanjem ohranjenih zapisov podobnih dogodkov iz tistega časa. Barbarinemu življenju ob mogočnem možu je sledila od časa, ko je »v prvem obdobju skupnega življenja odrasla, postala ženska, rodila otroka in se naučila vladati«. Sama je začela upravljati svoje posesti in ukazovati podložnikom, o čemer pričajo listine z njenim pečatom. Kraljičina samostojnost, kadar je ob Sigismundovi odsotnosti v vlogi namestnice ravnala preveč po svoje, pa je pripeljala tudi do razdora med zakoncema. Po pomiritvi sta se zaradi Sigismundovih vojn s Turki, Benečani in husiti ter kraljevskih in nazadnje cesarskih obveznosti še večkrat za dalj časa razšla.

V metežu spletk, korupcije, prevar in nenadnih smrti je Barbara stala ob strani možu, ki ji je širokogrudno podeljeval vedno več posesti in pravic. Ko je bil v Italiji, je celo vodila obrambo Ogrske pred husiti, on pa je dosegel, da je poleg ogrske postala še nemška in češka kraljica. Toda ob koncu leta 1437 so habsburški tekmeci in drugi njeni spletkarski nasprotniki prepričali umirajočega Sigismunda, da kuje zaroto zoper njega. Barbara se je znašla v ječi in tam nemočno čakala na razplet. Mnogim velikašem se je zamerila že prej, kar je bil eden poglavitnih razlogov, da je v javnosti bolj in bolj postajala negativna junakinja. O njej so še pred smrtjo leta 1451 govorili in pisali kot o nemški mesalini in Črni kraljici, ki da se ukvarja s črno magijo in okultizmom, je brezverka, krivoverka in celo lezbična vampirka.

Daniela Dvořáková polemizira z raziskovalci, ki so te klevete nekritično ponavljali, in dokazuje njihovo neutemeljenost. Porajale so se iz domišljije in zlonamernih govoric, ki so se, ko je ovdovela Barbara izgubila moč, začele širiti v literarnih spisih, kronikah in živem izročilu. Zaradi njih je izgubila kraljevsko krono, večino posesti in skoraj tudi življenje. »Če bi jo udarci usode spravili na tla,« meni avtorica, »to ne bi bila Barbara. Dvakrat v življenju se je znašla na dnu, vedno je vstala in šla naprej …« Vodiči po nekaterih njenih nekdanjih gradovih pa kljub temu še danes zavajajo radovedne obiskovalce s srhljivimi legendami o nezvesti in pohotni kraljici.

Sledenje odkritjem Daniele Dvořakove v knjigi Barbara Celjska : črna kraljica ponuja zanimivo branje o življenju najvišjega evropskega plemstva v srednjem veku. Bilo je daleč od romantičnih predstav o sijajnem viteštvu in večni zvestobi. Za grofe in kneze so bili otroci predvsem »politični kapital«, namenjen povečevanju moči in oblasti njihovih rodbin. Usoda Barbare Celjske, čaščene in spoštovane kraljice ter nazadnje izgnanke, jetnice in oropane begunke, je še toliko bolj zanimiva zato, ker razkriva poglede ugledne tuje zgodovinarke na svetle in mračne trenutke grofovsko-knežje dinastije Celjskih, ki je, kot v spremni besedi opozarja tudi Igor Grdina, del naše zgodovine.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Daniela Dvořáková: Barbara Celjska

14.10.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Prevedel Andrej Rozman; Celje : Mohorjeva družba, Ljubljana, 2019

Če ne že prej, se je s prvo svetovno vojno nepreklicno končal čas ozemeljskih kupčij in utrjevanja oblasti tudi brez orožja – z ženitovanjskimi kombinacijami. V Evropi je ta praksa dosegla vrhunec v srednjem veku, za najuspešnejše pa so se izkazali Habsburžani. Ker so se obdržali na prestolu do leta 1918, se bolj ali manj pozablja, da pred stoletji v srednji Evropi nekatere druge mogočne plemiške rodbine niso zaostajale, med njimi zlasti veliki tekmeci Celjski. Z njimi so podpisali obojestransko dedno pogodbo, po kateri bi po izumrtju ene rodbine vse pripadlo drugi, in tako je po smrti zadnjega Celjana vse pripadlo Habsburžanom. To se je po uboju Ulrika II. zgodilo že trinajst let po sklenjeni pogodbi. Če bi Habsburžani izumrli prej, bi se v Evropi seveda marsikaj obrnilo drugače, kot se je.

Dokumentarna, bogato ilustrirana pripoved Barbara Celjska : črna kraljica : (1392-1451) : življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice. slovaške zgodovinarke Daniele Dvořákove, strokovnjakinje za Srednjo Evropo v obdobju vladanja Sigismunda Luksemburškega, je osredinjena na doslej pomanjkljivo raziskano zgodbo njegove soproge, kraljice Barbare, hčere Hermana II. Celjskega. A Barbara niti ni bila prva evropska kraljica iz Celja; nekaj let prej je na poljski prestol sedla njena sestrična Ana.

Kakšno je bilo videti ženitovanjsko kombiniranje, nazorno kaže primer samega Sigismunda. Že pri štirih letih so mu za ženo določili anžujsko princeso, tri leta pozneje so mu izbrali drugo nevesto, s katero je sedel na poljski prestol, a jo je izgubil po nesreči pri lovu. Nato so ga morali hitro na novo poročiti, da bi kraljestvo dobilo prestolonaslednika. Dvorni svetovalci so tehtali med petimi kandidatkami, medtem ko se je Sigismund veselo predajal razuzdanemu življenju. Nezadovoljni ogrski plemiči so ga prijeli in ga izpustili šele, ko se je zaročil s takrat devetletno hčerko vplivnega celjskega velikaša. Tri leta pozneje sta Herman in njegov kraljevski zet svoje prijateljstvo utrdila še s poroko.

Daniela Dvořáková je natančna in slikovita tako v opisih blišča poroke in kronanja dvanajstletne Barbare kot pri rojstvu njene edinke Elizabete in drugih prizorih, kjer se ni mogla opreti na pristne dokumente. Znala jih je premostiti z navajanjem ohranjenih zapisov podobnih dogodkov iz tistega časa. Barbarinemu življenju ob mogočnem možu je sledila od časa, ko je »v prvem obdobju skupnega življenja odrasla, postala ženska, rodila otroka in se naučila vladati«. Sama je začela upravljati svoje posesti in ukazovati podložnikom, o čemer pričajo listine z njenim pečatom. Kraljičina samostojnost, kadar je ob Sigismundovi odsotnosti v vlogi namestnice ravnala preveč po svoje, pa je pripeljala tudi do razdora med zakoncema. Po pomiritvi sta se zaradi Sigismundovih vojn s Turki, Benečani in husiti ter kraljevskih in nazadnje cesarskih obveznosti še večkrat za dalj časa razšla.

V metežu spletk, korupcije, prevar in nenadnih smrti je Barbara stala ob strani možu, ki ji je širokogrudno podeljeval vedno več posesti in pravic. Ko je bil v Italiji, je celo vodila obrambo Ogrske pred husiti, on pa je dosegel, da je poleg ogrske postala še nemška in češka kraljica. Toda ob koncu leta 1437 so habsburški tekmeci in drugi njeni spletkarski nasprotniki prepričali umirajočega Sigismunda, da kuje zaroto zoper njega. Barbara se je znašla v ječi in tam nemočno čakala na razplet. Mnogim velikašem se je zamerila že prej, kar je bil eden poglavitnih razlogov, da je v javnosti bolj in bolj postajala negativna junakinja. O njej so še pred smrtjo leta 1451 govorili in pisali kot o nemški mesalini in Črni kraljici, ki da se ukvarja s črno magijo in okultizmom, je brezverka, krivoverka in celo lezbična vampirka.

Daniela Dvořáková polemizira z raziskovalci, ki so te klevete nekritično ponavljali, in dokazuje njihovo neutemeljenost. Porajale so se iz domišljije in zlonamernih govoric, ki so se, ko je ovdovela Barbara izgubila moč, začele širiti v literarnih spisih, kronikah in živem izročilu. Zaradi njih je izgubila kraljevsko krono, večino posesti in skoraj tudi življenje. »Če bi jo udarci usode spravili na tla,« meni avtorica, »to ne bi bila Barbara. Dvakrat v življenju se je znašla na dnu, vedno je vstala in šla naprej …« Vodiči po nekaterih njenih nekdanjih gradovih pa kljub temu še danes zavajajo radovedne obiskovalce s srhljivimi legendami o nezvesti in pohotni kraljici.

Sledenje odkritjem Daniele Dvořakove v knjigi Barbara Celjska : črna kraljica ponuja zanimivo branje o življenju najvišjega evropskega plemstva v srednjem veku. Bilo je daleč od romantičnih predstav o sijajnem viteštvu in večni zvestobi. Za grofe in kneze so bili otroci predvsem »politični kapital«, namenjen povečevanju moči in oblasti njihovih rodbin. Usoda Barbare Celjske, čaščene in spoštovane kraljice ter nazadnje izgnanke, jetnice in oropane begunke, je še toliko bolj zanimiva zato, ker razkriva poglede ugledne tuje zgodovinarke na svetle in mračne trenutke grofovsko-knežje dinastije Celjskih, ki je, kot v spremni besedi opozarja tudi Igor Grdina, del naše zgodovine.


07.03.2022

Katja Mihurko Poniž: Od lastnega glasu do lastne sobe

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.


04.03.2022

Batman

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.03.2022

O naključju in domišljiji

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Prvi sneg

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Cyrano

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Uncharted

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Iskre v času: Svetovni računalniški podvig

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.02.2022

Evald Flisar: Nevidni otrok

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Barbara Zupan.


28.02.2022

ur. Alenka Veler in Andrej Ilc: Draga Kristina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


28.02.2022

Sergej Lebedjev: Dežela pozabe

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


28.02.2022

Aleš Mustar: K(o)ronika

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko


27.02.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Temnica

Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.


25.02.2022

Niklas Radström: Smrtno resno

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.02.2022

Niklas Radström: Smrtno resno

V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič


24.02.2022

Skrivno društvo KRVZ

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si


23.02.2022

Skrivno društvo KRVZ

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL


22.02.2022

Zgodba o ljubezni in ženskah v svetu, ki ga vodijo moški

Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.


21.02.2022

Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Barbara Zupan


21.02.2022

Franci Novak: Obvoz

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jure Franko.


21.02.2022

Renato Quaglia: Zelene krošnje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


Stran 44 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov