Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Prevedla Sonja Polanc; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Ivan Antić je bil rojen leta 1981 v srbskem mestu Jagodina. Na Filološki fakulteti v Beogradu je diplomiral iz književnosti. V Sloveniji je bil gost Vilenice, Literodroma in simpozija Poetry at the Crossroads. Prevaja leposlovje iz slovenščine. Od leta 2012 živi v Ljubljani. Njegov kratkoprozni prvenec z naslovom Tonus je izšel leta 2009 pri Srbski matici in bil razglašen za enega najboljših proznih prvencev tistega leta. Tudi njegova druga knjiga z naslovom Membrane, membrane, ki je izšla v srbščini pred tremi leti, je doživela podobne odmeve.
Naslov zbirke zgodb Membrane, membrane, ki s podvajanjem osnovne besede pomensko zaniha, daje vedeti, da je ta pisava osredinjena na vmesnost in pisatelj Ivan Antić to tudi povsem naravnost sporoča. Takšen odnos izpostavlja že v prvi zgodbi Longitudinalno, ko zapiše: „Pravzaprav si naenkrat nisem želel ničesar vnesti v organizem; izmenjati snovi z okolico.“ Zadnji del povedi je zapisan v ležečem tisku. Še izrecneje to izpove v tretji zgodbi z naslovom Off: „Moje telo je moja distanca.“
K občutju pripomorejo tudi opombe, ki so sestavni del četrte zgodbe z naslovom Ulica brez bara, ko pisava sledi sebi in s tem postaja tisto vmesno. Tako se vzpostavi odnos treh polj: polje telesa, polje zaznave in polje okolja. Seveda je prav zaznava tista membrana, opna, ki je prepustna toliko, kolikor ji pisatelj dopusti, da prepusti vplive od zunaj, in polprepustna toliko, kolikor sam pisatelj dopusti sebi, da vzpostavi stik z že prefiltriranim vtisom. In v tem odnosu nastaja besedno tkivo, ki je sočasno zunaj in znotraj ter s takšnim položajem zavzema transtekstualne lege. Vse našteto seveda zahteva precej potrpežljivo in pozorno branje, kar razbiranje in izbiranje. Da pa takšno branje ni podložno le samo sebi, poskrbi bogato besedišče, različni opazovalčevi zorni koti, menjavanje slovničnih oseb osrednjih likov in stalno odkrivanje novih pomenov in podpomenov. To je pisava, ki skorajda religiozno obravnava sebe, je pisava, ki vrača ali pa nadaljuje vero v izreko na drugačen način, saj so pripovedne sestavine pravzaprav vsakdanje, vzete iz urbane, meščanske Srbije. Za še boljšo ponazoritev te pisave naj pripomore izpostavitev teme, ki je v mnogih od osmih zgodb pozorneje obdelana. To je glasba. Naj gre za opis obiska koncerta, za reminiscence, nastale pod vplivom določene skladbe, ali pa le za zven kozarcev ali skopih dvogovorov: vedno je navzoče zvenenje, nihanje, tresenje. Pisateljevo mojstrstvo je očitno ob dejstvu, da smelo vzdržuje takšno pravzaprav krhko strukturo. Nekaj ob tem gre vsekakor na račun vpetosti zgodbe v okolje, saj pogosto prav opisovanje okolja povzroči bralski odmik in prisili, da vzbuhtijo obbralske misli, ki morda pospešijo zaključke glede naslednjih pisateljevih tekstovnih vijug. Nekako v tem smislu je treba vzeti tudi opombo iz že izpostavljene zgodbe, ki pravi: „Nikoli nisem videl smisla v tvoji potrebi po tem, da iz vsakega stavka narediš nov odstavek.“
Knjiga Membrane, membrane vsebuje tudi spremno študijo Marjana Čakarevića z naslovom, povzetim iz zadnje, osme zgodbe: Avre, ki krvavijo. Avtor v njej izpostavlja zapostavljenost kratkih zgodb v primerjavi z razširjenostjo romana. Kratkosti dodaja kategorijo silovitosti, skoncentriranosti, in ugotavlja: „… svet teh zgodb, njihova prostorsko-časovna mreža, zajema, predvsem in najbolj, osebni svet lika zgodbe, to je osebe, prostore, predmete, prav kakor tudi celo vrsto kompleksnih in neulovljivih besednih entitet, ki nastanejo s prežemanjem teh treh kategorij“.
Pisateljeva dovzetnost za vsakič znova vzpostavljen odnos do pisave, ki mu nastaja natančno vmes, včasih tudi v ležečem tisku, je zagotovilo, da knjiga Ivana Antića Membrane, membrane ni le za enkratno ali površno branje. Njeno subtično besedno maso je v slovenščino vzorno prelila Sonja Polanc.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Prevedla Sonja Polanc; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Ivan Antić je bil rojen leta 1981 v srbskem mestu Jagodina. Na Filološki fakulteti v Beogradu je diplomiral iz književnosti. V Sloveniji je bil gost Vilenice, Literodroma in simpozija Poetry at the Crossroads. Prevaja leposlovje iz slovenščine. Od leta 2012 živi v Ljubljani. Njegov kratkoprozni prvenec z naslovom Tonus je izšel leta 2009 pri Srbski matici in bil razglašen za enega najboljših proznih prvencev tistega leta. Tudi njegova druga knjiga z naslovom Membrane, membrane, ki je izšla v srbščini pred tremi leti, je doživela podobne odmeve.
Naslov zbirke zgodb Membrane, membrane, ki s podvajanjem osnovne besede pomensko zaniha, daje vedeti, da je ta pisava osredinjena na vmesnost in pisatelj Ivan Antić to tudi povsem naravnost sporoča. Takšen odnos izpostavlja že v prvi zgodbi Longitudinalno, ko zapiše: „Pravzaprav si naenkrat nisem želel ničesar vnesti v organizem; izmenjati snovi z okolico.“ Zadnji del povedi je zapisan v ležečem tisku. Še izrecneje to izpove v tretji zgodbi z naslovom Off: „Moje telo je moja distanca.“
K občutju pripomorejo tudi opombe, ki so sestavni del četrte zgodbe z naslovom Ulica brez bara, ko pisava sledi sebi in s tem postaja tisto vmesno. Tako se vzpostavi odnos treh polj: polje telesa, polje zaznave in polje okolja. Seveda je prav zaznava tista membrana, opna, ki je prepustna toliko, kolikor ji pisatelj dopusti, da prepusti vplive od zunaj, in polprepustna toliko, kolikor sam pisatelj dopusti sebi, da vzpostavi stik z že prefiltriranim vtisom. In v tem odnosu nastaja besedno tkivo, ki je sočasno zunaj in znotraj ter s takšnim položajem zavzema transtekstualne lege. Vse našteto seveda zahteva precej potrpežljivo in pozorno branje, kar razbiranje in izbiranje. Da pa takšno branje ni podložno le samo sebi, poskrbi bogato besedišče, različni opazovalčevi zorni koti, menjavanje slovničnih oseb osrednjih likov in stalno odkrivanje novih pomenov in podpomenov. To je pisava, ki skorajda religiozno obravnava sebe, je pisava, ki vrača ali pa nadaljuje vero v izreko na drugačen način, saj so pripovedne sestavine pravzaprav vsakdanje, vzete iz urbane, meščanske Srbije. Za še boljšo ponazoritev te pisave naj pripomore izpostavitev teme, ki je v mnogih od osmih zgodb pozorneje obdelana. To je glasba. Naj gre za opis obiska koncerta, za reminiscence, nastale pod vplivom določene skladbe, ali pa le za zven kozarcev ali skopih dvogovorov: vedno je navzoče zvenenje, nihanje, tresenje. Pisateljevo mojstrstvo je očitno ob dejstvu, da smelo vzdržuje takšno pravzaprav krhko strukturo. Nekaj ob tem gre vsekakor na račun vpetosti zgodbe v okolje, saj pogosto prav opisovanje okolja povzroči bralski odmik in prisili, da vzbuhtijo obbralske misli, ki morda pospešijo zaključke glede naslednjih pisateljevih tekstovnih vijug. Nekako v tem smislu je treba vzeti tudi opombo iz že izpostavljene zgodbe, ki pravi: „Nikoli nisem videl smisla v tvoji potrebi po tem, da iz vsakega stavka narediš nov odstavek.“
Knjiga Membrane, membrane vsebuje tudi spremno študijo Marjana Čakarevića z naslovom, povzetim iz zadnje, osme zgodbe: Avre, ki krvavijo. Avtor v njej izpostavlja zapostavljenost kratkih zgodb v primerjavi z razširjenostjo romana. Kratkosti dodaja kategorijo silovitosti, skoncentriranosti, in ugotavlja: „… svet teh zgodb, njihova prostorsko-časovna mreža, zajema, predvsem in najbolj, osebni svet lika zgodbe, to je osebe, prostore, predmete, prav kakor tudi celo vrsto kompleksnih in neulovljivih besednih entitet, ki nastanejo s prežemanjem teh treh kategorij“.
Pisateljeva dovzetnost za vsakič znova vzpostavljen odnos do pisave, ki mu nastaja natančno vmes, včasih tudi v ležečem tisku, je zagotovilo, da knjiga Ivana Antića Membrane, membrane ni le za enkratno ali površno branje. Njeno subtično besedno maso je v slovenščino vzorno prelila Sonja Polanc.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Neveljaven email naslov