Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Prevedla Sonja Polanc; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Ivan Antić je bil rojen leta 1981 v srbskem mestu Jagodina. Na Filološki fakulteti v Beogradu je diplomiral iz književnosti. V Sloveniji je bil gost Vilenice, Literodroma in simpozija Poetry at the Crossroads. Prevaja leposlovje iz slovenščine. Od leta 2012 živi v Ljubljani. Njegov kratkoprozni prvenec z naslovom Tonus je izšel leta 2009 pri Srbski matici in bil razglašen za enega najboljših proznih prvencev tistega leta. Tudi njegova druga knjiga z naslovom Membrane, membrane, ki je izšla v srbščini pred tremi leti, je doživela podobne odmeve.
Naslov zbirke zgodb Membrane, membrane, ki s podvajanjem osnovne besede pomensko zaniha, daje vedeti, da je ta pisava osredinjena na vmesnost in pisatelj Ivan Antić to tudi povsem naravnost sporoča. Takšen odnos izpostavlja že v prvi zgodbi Longitudinalno, ko zapiše: „Pravzaprav si naenkrat nisem želel ničesar vnesti v organizem; izmenjati snovi z okolico.“ Zadnji del povedi je zapisan v ležečem tisku. Še izrecneje to izpove v tretji zgodbi z naslovom Off: „Moje telo je moja distanca.“
K občutju pripomorejo tudi opombe, ki so sestavni del četrte zgodbe z naslovom Ulica brez bara, ko pisava sledi sebi in s tem postaja tisto vmesno. Tako se vzpostavi odnos treh polj: polje telesa, polje zaznave in polje okolja. Seveda je prav zaznava tista membrana, opna, ki je prepustna toliko, kolikor ji pisatelj dopusti, da prepusti vplive od zunaj, in polprepustna toliko, kolikor sam pisatelj dopusti sebi, da vzpostavi stik z že prefiltriranim vtisom. In v tem odnosu nastaja besedno tkivo, ki je sočasno zunaj in znotraj ter s takšnim položajem zavzema transtekstualne lege. Vse našteto seveda zahteva precej potrpežljivo in pozorno branje, kar razbiranje in izbiranje. Da pa takšno branje ni podložno le samo sebi, poskrbi bogato besedišče, različni opazovalčevi zorni koti, menjavanje slovničnih oseb osrednjih likov in stalno odkrivanje novih pomenov in podpomenov. To je pisava, ki skorajda religiozno obravnava sebe, je pisava, ki vrača ali pa nadaljuje vero v izreko na drugačen način, saj so pripovedne sestavine pravzaprav vsakdanje, vzete iz urbane, meščanske Srbije. Za še boljšo ponazoritev te pisave naj pripomore izpostavitev teme, ki je v mnogih od osmih zgodb pozorneje obdelana. To je glasba. Naj gre za opis obiska koncerta, za reminiscence, nastale pod vplivom določene skladbe, ali pa le za zven kozarcev ali skopih dvogovorov: vedno je navzoče zvenenje, nihanje, tresenje. Pisateljevo mojstrstvo je očitno ob dejstvu, da smelo vzdržuje takšno pravzaprav krhko strukturo. Nekaj ob tem gre vsekakor na račun vpetosti zgodbe v okolje, saj pogosto prav opisovanje okolja povzroči bralski odmik in prisili, da vzbuhtijo obbralske misli, ki morda pospešijo zaključke glede naslednjih pisateljevih tekstovnih vijug. Nekako v tem smislu je treba vzeti tudi opombo iz že izpostavljene zgodbe, ki pravi: „Nikoli nisem videl smisla v tvoji potrebi po tem, da iz vsakega stavka narediš nov odstavek.“
Knjiga Membrane, membrane vsebuje tudi spremno študijo Marjana Čakarevića z naslovom, povzetim iz zadnje, osme zgodbe: Avre, ki krvavijo. Avtor v njej izpostavlja zapostavljenost kratkih zgodb v primerjavi z razširjenostjo romana. Kratkosti dodaja kategorijo silovitosti, skoncentriranosti, in ugotavlja: „… svet teh zgodb, njihova prostorsko-časovna mreža, zajema, predvsem in najbolj, osebni svet lika zgodbe, to je osebe, prostore, predmete, prav kakor tudi celo vrsto kompleksnih in neulovljivih besednih entitet, ki nastanejo s prežemanjem teh treh kategorij“.
Pisateljeva dovzetnost za vsakič znova vzpostavljen odnos do pisave, ki mu nastaja natančno vmes, včasih tudi v ležečem tisku, je zagotovilo, da knjiga Ivana Antića Membrane, membrane ni le za enkratno ali površno branje. Njeno subtično besedno maso je v slovenščino vzorno prelila Sonja Polanc.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Prevedla Sonja Polanc; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Ivan Antić je bil rojen leta 1981 v srbskem mestu Jagodina. Na Filološki fakulteti v Beogradu je diplomiral iz književnosti. V Sloveniji je bil gost Vilenice, Literodroma in simpozija Poetry at the Crossroads. Prevaja leposlovje iz slovenščine. Od leta 2012 živi v Ljubljani. Njegov kratkoprozni prvenec z naslovom Tonus je izšel leta 2009 pri Srbski matici in bil razglašen za enega najboljših proznih prvencev tistega leta. Tudi njegova druga knjiga z naslovom Membrane, membrane, ki je izšla v srbščini pred tremi leti, je doživela podobne odmeve.
Naslov zbirke zgodb Membrane, membrane, ki s podvajanjem osnovne besede pomensko zaniha, daje vedeti, da je ta pisava osredinjena na vmesnost in pisatelj Ivan Antić to tudi povsem naravnost sporoča. Takšen odnos izpostavlja že v prvi zgodbi Longitudinalno, ko zapiše: „Pravzaprav si naenkrat nisem želel ničesar vnesti v organizem; izmenjati snovi z okolico.“ Zadnji del povedi je zapisan v ležečem tisku. Še izrecneje to izpove v tretji zgodbi z naslovom Off: „Moje telo je moja distanca.“
K občutju pripomorejo tudi opombe, ki so sestavni del četrte zgodbe z naslovom Ulica brez bara, ko pisava sledi sebi in s tem postaja tisto vmesno. Tako se vzpostavi odnos treh polj: polje telesa, polje zaznave in polje okolja. Seveda je prav zaznava tista membrana, opna, ki je prepustna toliko, kolikor ji pisatelj dopusti, da prepusti vplive od zunaj, in polprepustna toliko, kolikor sam pisatelj dopusti sebi, da vzpostavi stik z že prefiltriranim vtisom. In v tem odnosu nastaja besedno tkivo, ki je sočasno zunaj in znotraj ter s takšnim položajem zavzema transtekstualne lege. Vse našteto seveda zahteva precej potrpežljivo in pozorno branje, kar razbiranje in izbiranje. Da pa takšno branje ni podložno le samo sebi, poskrbi bogato besedišče, različni opazovalčevi zorni koti, menjavanje slovničnih oseb osrednjih likov in stalno odkrivanje novih pomenov in podpomenov. To je pisava, ki skorajda religiozno obravnava sebe, je pisava, ki vrača ali pa nadaljuje vero v izreko na drugačen način, saj so pripovedne sestavine pravzaprav vsakdanje, vzete iz urbane, meščanske Srbije. Za še boljšo ponazoritev te pisave naj pripomore izpostavitev teme, ki je v mnogih od osmih zgodb pozorneje obdelana. To je glasba. Naj gre za opis obiska koncerta, za reminiscence, nastale pod vplivom določene skladbe, ali pa le za zven kozarcev ali skopih dvogovorov: vedno je navzoče zvenenje, nihanje, tresenje. Pisateljevo mojstrstvo je očitno ob dejstvu, da smelo vzdržuje takšno pravzaprav krhko strukturo. Nekaj ob tem gre vsekakor na račun vpetosti zgodbe v okolje, saj pogosto prav opisovanje okolja povzroči bralski odmik in prisili, da vzbuhtijo obbralske misli, ki morda pospešijo zaključke glede naslednjih pisateljevih tekstovnih vijug. Nekako v tem smislu je treba vzeti tudi opombo iz že izpostavljene zgodbe, ki pravi: „Nikoli nisem videl smisla v tvoji potrebi po tem, da iz vsakega stavka narediš nov odstavek.“
Knjiga Membrane, membrane vsebuje tudi spremno študijo Marjana Čakarevića z naslovom, povzetim iz zadnje, osme zgodbe: Avre, ki krvavijo. Avtor v njej izpostavlja zapostavljenost kratkih zgodb v primerjavi z razširjenostjo romana. Kratkosti dodaja kategorijo silovitosti, skoncentriranosti, in ugotavlja: „… svet teh zgodb, njihova prostorsko-časovna mreža, zajema, predvsem in najbolj, osebni svet lika zgodbe, to je osebe, prostore, predmete, prav kakor tudi celo vrsto kompleksnih in neulovljivih besednih entitet, ki nastanejo s prežemanjem teh treh kategorij“.
Pisateljeva dovzetnost za vsakič znova vzpostavljen odnos do pisave, ki mu nastaja natančno vmes, včasih tudi v ležečem tisku, je zagotovilo, da knjiga Ivana Antića Membrane, membrane ni le za enkratno ali površno branje. Njeno subtično besedno maso je v slovenščino vzorno prelila Sonja Polanc.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov