Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Maribor : Kulturni center, 2019
Najnovejša pesniška zbirka avtorice, ki je poleg šestih pesniških zbirk izdala tri romane in sedem filozofskih knjig, je posvečena spominu na Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana, eminentna slovenska igralca, ki sta predlani nepričakovano odigrala zadnjo predstavo in se drug za drugim poslovila od življenja – eden kot žrtev nasilnega dejanja, drugi kot žrtev preutrujenega srca. V zbirki Igralca je Marija Švajncer obudila različne vidike iz njunega življenja, od družinskega ozadja prek najrazličnejših gledaliških in filmskih vlog pa vse do praznine, ki je zazevala po njuni smrti. Avtorica, ki v svojih delih pogosto opisuje socialno in filozofsko problematiko sodobne družbe, ne skriva, da jo je smrt dveh velikanov slovenske umetnosti osebno pretresla, kot če bi šlo za smrt njenih bližnjih. V knjigi suvereno zapiše, da igralec “ni več sam svoj, / ampak polaščevalsko naš”, na nekem drugem mestu pa žalostno sklene: “Meso je otožno mrtvo, / mi pa nemi in z rokami, / ki ne molijo in ne ploskajo.”
Marija Švajncer v zbirki vzpostavlja in opisuje zanimive razmerja med igralcem in gledalcem, gledališčem in resničnostjo, življenjem in smrtjo, tragedijo in komedijo. Z veliko empatijo skicira nasprotja med dinamično plejado igralskih vlog na eni strani ter negibnostjo trupel na drugi, med estetskimi občutji in banalnostjo smrti, med velikostjo odrske prezence in majhnostjo pogrebne žare, med igralsko zgovornostjo in grozljivo tišino ob njuni smrti. Pri tem uporablja preprost in razumljiv slog brez metafor in simbolike, a z veliko mero samopreizpraševanja in retoričnih vprašanj, ki že v kali ne omogočajo odgovorov. V pesmih Omama, Mu je bilo tega treba? in Zakaj? se dotakne tudi uporabe drog in alkohola med igralci, medtem ko se po drugi strani v pesmi Žarenje sprašuje: “Kako storiš, / moj veliki igralec, / da na odru zažariš? / Kako ti uspe, / da iz nas izvabiš smeh?”
Pesnica ugotavlja, da je svet gledališkega občestva “trdosrčen in brez usmiljenja”, gledalci pa se kot vehementni ocenjevalci postavljajo v vlogo kritikov in se “kot muhe pasejo na strjeni krvi”. Detajli scenografije krvavega uboja Gašperja Tiča in zadnji utripi srca Jerneja Šugmana preganjajo bralce pesniške zbirke Igralca na vsakem koraku, saj jih je avtorica umestila na tista mesta, ki najbolj bolijo, v pesmi Skupaj pa pomirjujoče dodaja: “Ostajata nekje v prostoru, / zgoraj ali v bližini, / ne vem, / ali je izraz kulturna dediščina pravšnji. / Najbrž ne. / Žalovanja ni mogoče imenovati dediščina.”
A pesniška zbirka Igralca je prav to – je poskus umestiti žalovanje v prostor kolektivnega in mitološkega spomina naroda, ki je zaznamovan s svojo majhnostjo in hrkati z duhovno veličino. Ta narod, ki je razprodal svoje gospodarstvo in svoje prepoznavne blagovne znamke tujcem, lahko rešita zgolj ohranjanje kulturne dediščine in pristna vera v kulturo, ki se napaja na lastnih eksistencialnih breznih, travmah in izgubah, o katerih sta skozi svoje vloge spregovorila tudi omenjena igralca, ki sta predčasno odšla s tega sveta. Pesmi se v zbirki vsebinsko navezujejo druga na drugo, zdi se, da posamezna beseda lahko prebudi cunami novih asociacij in besednih zvez, ki jih pesnica popiše v naslednjih pesmih. Ob njih se tu in tam pojavijo črno-bele fotografije obeh igralcev, vzete iz arhivov časnika Večer in Mestnega gledališča ljubljanskega. V pesmi Ob strani Avtorica se obregne tudi ob kulturni centralizem, saj se večina prireditev in gledaliških predstav odvije v Ljubljani, medtem ko so Maribor, manjša mesta in podeželje zdijo kot odrezani od sveta. A kljub temu pravi, da se “nam marsikaj posreči, / dovolj, da smo zdaj med žalujočimi in takimi, / ki nočejo verjeti v neizbežnost smrti.”
Pesniška zbirka Igralca je svojevrstno darilo vsem igralcem, ki v vloge vlagajo sami sebe, in vsem gledalcem, ki se jim pustijo zapeljati. Kljub tragičnosti življenjskih zgodb igralcev, ki sta se preizkusila tudi v vlogi komedijantov, ostaja živ spomin na njuni karizmatični osebnosti. Marija Švajncer pa je s pričujočo zbirko pokazala, da njen čut za izpovedovanje zgodb in filozofskih poant ni omejen le na strokovno literaturo in prozo, temveč ga spretno vključuje tudi v poezijo.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Maribor : Kulturni center, 2019
Najnovejša pesniška zbirka avtorice, ki je poleg šestih pesniških zbirk izdala tri romane in sedem filozofskih knjig, je posvečena spominu na Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana, eminentna slovenska igralca, ki sta predlani nepričakovano odigrala zadnjo predstavo in se drug za drugim poslovila od življenja – eden kot žrtev nasilnega dejanja, drugi kot žrtev preutrujenega srca. V zbirki Igralca je Marija Švajncer obudila različne vidike iz njunega življenja, od družinskega ozadja prek najrazličnejših gledaliških in filmskih vlog pa vse do praznine, ki je zazevala po njuni smrti. Avtorica, ki v svojih delih pogosto opisuje socialno in filozofsko problematiko sodobne družbe, ne skriva, da jo je smrt dveh velikanov slovenske umetnosti osebno pretresla, kot če bi šlo za smrt njenih bližnjih. V knjigi suvereno zapiše, da igralec “ni več sam svoj, / ampak polaščevalsko naš”, na nekem drugem mestu pa žalostno sklene: “Meso je otožno mrtvo, / mi pa nemi in z rokami, / ki ne molijo in ne ploskajo.”
Marija Švajncer v zbirki vzpostavlja in opisuje zanimive razmerja med igralcem in gledalcem, gledališčem in resničnostjo, življenjem in smrtjo, tragedijo in komedijo. Z veliko empatijo skicira nasprotja med dinamično plejado igralskih vlog na eni strani ter negibnostjo trupel na drugi, med estetskimi občutji in banalnostjo smrti, med velikostjo odrske prezence in majhnostjo pogrebne žare, med igralsko zgovornostjo in grozljivo tišino ob njuni smrti. Pri tem uporablja preprost in razumljiv slog brez metafor in simbolike, a z veliko mero samopreizpraševanja in retoričnih vprašanj, ki že v kali ne omogočajo odgovorov. V pesmih Omama, Mu je bilo tega treba? in Zakaj? se dotakne tudi uporabe drog in alkohola med igralci, medtem ko se po drugi strani v pesmi Žarenje sprašuje: “Kako storiš, / moj veliki igralec, / da na odru zažariš? / Kako ti uspe, / da iz nas izvabiš smeh?”
Pesnica ugotavlja, da je svet gledališkega občestva “trdosrčen in brez usmiljenja”, gledalci pa se kot vehementni ocenjevalci postavljajo v vlogo kritikov in se “kot muhe pasejo na strjeni krvi”. Detajli scenografije krvavega uboja Gašperja Tiča in zadnji utripi srca Jerneja Šugmana preganjajo bralce pesniške zbirke Igralca na vsakem koraku, saj jih je avtorica umestila na tista mesta, ki najbolj bolijo, v pesmi Skupaj pa pomirjujoče dodaja: “Ostajata nekje v prostoru, / zgoraj ali v bližini, / ne vem, / ali je izraz kulturna dediščina pravšnji. / Najbrž ne. / Žalovanja ni mogoče imenovati dediščina.”
A pesniška zbirka Igralca je prav to – je poskus umestiti žalovanje v prostor kolektivnega in mitološkega spomina naroda, ki je zaznamovan s svojo majhnostjo in hrkati z duhovno veličino. Ta narod, ki je razprodal svoje gospodarstvo in svoje prepoznavne blagovne znamke tujcem, lahko rešita zgolj ohranjanje kulturne dediščine in pristna vera v kulturo, ki se napaja na lastnih eksistencialnih breznih, travmah in izgubah, o katerih sta skozi svoje vloge spregovorila tudi omenjena igralca, ki sta predčasno odšla s tega sveta. Pesmi se v zbirki vsebinsko navezujejo druga na drugo, zdi se, da posamezna beseda lahko prebudi cunami novih asociacij in besednih zvez, ki jih pesnica popiše v naslednjih pesmih. Ob njih se tu in tam pojavijo črno-bele fotografije obeh igralcev, vzete iz arhivov časnika Večer in Mestnega gledališča ljubljanskega. V pesmi Ob strani Avtorica se obregne tudi ob kulturni centralizem, saj se večina prireditev in gledaliških predstav odvije v Ljubljani, medtem ko so Maribor, manjša mesta in podeželje zdijo kot odrezani od sveta. A kljub temu pravi, da se “nam marsikaj posreči, / dovolj, da smo zdaj med žalujočimi in takimi, / ki nočejo verjeti v neizbežnost smrti.”
Pesniška zbirka Igralca je svojevrstno darilo vsem igralcem, ki v vloge vlagajo sami sebe, in vsem gledalcem, ki se jim pustijo zapeljati. Kljub tragičnosti življenjskih zgodb igralcev, ki sta se preizkusila tudi v vlogi komedijantov, ostaja živ spomin na njuni karizmatični osebnosti. Marija Švajncer pa je s pričujočo zbirko pokazala, da njen čut za izpovedovanje zgodb in filozofskih poant ni omejen le na strokovno literaturo in prozo, temveč ga spretno vključuje tudi v poezijo.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov