Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Marija Švajncer: Igralca

14.10.2019

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.

Maribor : Kulturni center, 2019

Najnovejša pesniška zbirka avtorice, ki je poleg šestih pesniških zbirk izdala tri romane in sedem filozofskih knjig, je posvečena spominu na Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana, eminentna slovenska igralca, ki sta predlani nepričakovano odigrala zadnjo predstavo in se drug za drugim poslovila od življenja – eden kot žrtev nasilnega dejanja, drugi kot žrtev preutrujenega srca. V zbirki Igralca je Marija Švajncer obudila različne vidike iz njunega življenja, od družinskega ozadja prek najrazličnejših gledaliških in filmskih vlog pa vse do praznine, ki je zazevala po njuni smrti. Avtorica, ki v svojih delih pogosto opisuje socialno in filozofsko problematiko sodobne družbe, ne skriva, da jo je smrt dveh velikanov slovenske umetnosti osebno pretresla, kot če bi šlo za smrt njenih bližnjih. V knjigi suvereno zapiše, da igralec “ni več sam svoj, / ampak polaščevalsko naš”, na nekem drugem mestu pa žalostno sklene: “Meso je otožno mrtvo, / mi pa nemi in z rokami, / ki ne molijo in ne ploskajo.”

Marija Švajncer v zbirki vzpostavlja in opisuje zanimive razmerja med igralcem in gledalcem, gledališčem in resničnostjo, življenjem in smrtjo, tragedijo in komedijo. Z veliko empatijo skicira nasprotja med dinamično plejado igralskih vlog na eni strani ter negibnostjo trupel na drugi, med estetskimi občutji in banalnostjo smrti, med velikostjo odrske prezence in majhnostjo pogrebne žare, med igralsko zgovornostjo in grozljivo tišino ob njuni smrti. Pri tem uporablja preprost in razumljiv slog brez metafor in simbolike, a z veliko mero samopreizpraševanja in retoričnih vprašanj, ki že v kali ne omogočajo odgovorov. V pesmih Omama, Mu je bilo tega treba? in Zakaj? se dotakne tudi uporabe drog in alkohola med igralci, medtem ko se po drugi strani v pesmi Žarenje sprašuje: “Kako storiš, / moj veliki igralec, / da na odru zažariš? / Kako ti uspe, / da iz nas izvabiš smeh?”

Pesnica ugotavlja, da je svet gledališkega občestva “trdosrčen in brez usmiljenja”, gledalci pa se kot vehementni ocenjevalci postavljajo v vlogo kritikov in se “kot muhe pasejo na strjeni krvi”. Detajli scenografije krvavega uboja Gašperja Tiča in zadnji utripi srca Jerneja Šugmana preganjajo bralce pesniške zbirke Igralca na vsakem koraku, saj jih je avtorica umestila na tista mesta, ki najbolj bolijo, v pesmi Skupaj pa pomirjujoče dodaja: “Ostajata nekje v prostoru, / zgoraj ali v bližini, / ne vem, / ali je izraz kulturna dediščina pravšnji. / Najbrž ne. / Žalovanja ni mogoče imenovati dediščina.”

A pesniška zbirka Igralca je prav to – je poskus umestiti žalovanje v prostor kolektivnega in mitološkega spomina naroda, ki je zaznamovan s svojo majhnostjo in hrkati z duhovno veličino. Ta narod, ki je razprodal svoje gospodarstvo in svoje prepoznavne blagovne znamke tujcem, lahko rešita zgolj ohranjanje kulturne dediščine in pristna vera v kulturo, ki se napaja na lastnih eksistencialnih breznih, travmah in izgubah, o katerih sta skozi svoje vloge spregovorila tudi omenjena igralca, ki sta predčasno odšla s tega sveta. Pesmi se v zbirki vsebinsko navezujejo druga na drugo, zdi se, da posamezna beseda lahko prebudi cunami novih asociacij in besednih zvez, ki jih pesnica popiše v naslednjih pesmih. Ob njih se tu in tam pojavijo črno-bele fotografije obeh igralcev, vzete iz arhivov časnika Večer in Mestnega gledališča ljubljanskega. V pesmi Ob strani Avtorica se obregne tudi ob kulturni centralizem, saj se večina prireditev in gledaliških predstav odvije v Ljubljani, medtem ko so Maribor, manjša mesta in podeželje zdijo kot odrezani od sveta. A kljub temu pravi, da se “nam marsikaj posreči, / dovolj, da smo zdaj med žalujočimi in takimi, / ki nočejo verjeti v neizbežnost smrti.”

Pesniška zbirka Igralca je svojevrstno darilo vsem igralcem, ki v vloge vlagajo sami sebe, in vsem gledalcem, ki se jim pustijo zapeljati. Kljub tragičnosti življenjskih zgodb igralcev, ki sta se preizkusila tudi v vlogi komedijantov, ostaja živ spomin na njuni karizmatični osebnosti. Marija Švajncer pa je s pričujočo zbirko pokazala, da njen čut za izpovedovanje zgodb in filozofskih poant ni omejen le na strokovno literaturo in prozo, temveč ga spretno vključuje tudi v poezijo.


Ocene

2025 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Marija Švajncer: Igralca

14.10.2019

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.

Maribor : Kulturni center, 2019

Najnovejša pesniška zbirka avtorice, ki je poleg šestih pesniških zbirk izdala tri romane in sedem filozofskih knjig, je posvečena spominu na Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana, eminentna slovenska igralca, ki sta predlani nepričakovano odigrala zadnjo predstavo in se drug za drugim poslovila od življenja – eden kot žrtev nasilnega dejanja, drugi kot žrtev preutrujenega srca. V zbirki Igralca je Marija Švajncer obudila različne vidike iz njunega življenja, od družinskega ozadja prek najrazličnejših gledaliških in filmskih vlog pa vse do praznine, ki je zazevala po njuni smrti. Avtorica, ki v svojih delih pogosto opisuje socialno in filozofsko problematiko sodobne družbe, ne skriva, da jo je smrt dveh velikanov slovenske umetnosti osebno pretresla, kot če bi šlo za smrt njenih bližnjih. V knjigi suvereno zapiše, da igralec “ni več sam svoj, / ampak polaščevalsko naš”, na nekem drugem mestu pa žalostno sklene: “Meso je otožno mrtvo, / mi pa nemi in z rokami, / ki ne molijo in ne ploskajo.”

Marija Švajncer v zbirki vzpostavlja in opisuje zanimive razmerja med igralcem in gledalcem, gledališčem in resničnostjo, življenjem in smrtjo, tragedijo in komedijo. Z veliko empatijo skicira nasprotja med dinamično plejado igralskih vlog na eni strani ter negibnostjo trupel na drugi, med estetskimi občutji in banalnostjo smrti, med velikostjo odrske prezence in majhnostjo pogrebne žare, med igralsko zgovornostjo in grozljivo tišino ob njuni smrti. Pri tem uporablja preprost in razumljiv slog brez metafor in simbolike, a z veliko mero samopreizpraševanja in retoričnih vprašanj, ki že v kali ne omogočajo odgovorov. V pesmih Omama, Mu je bilo tega treba? in Zakaj? se dotakne tudi uporabe drog in alkohola med igralci, medtem ko se po drugi strani v pesmi Žarenje sprašuje: “Kako storiš, / moj veliki igralec, / da na odru zažariš? / Kako ti uspe, / da iz nas izvabiš smeh?”

Pesnica ugotavlja, da je svet gledališkega občestva “trdosrčen in brez usmiljenja”, gledalci pa se kot vehementni ocenjevalci postavljajo v vlogo kritikov in se “kot muhe pasejo na strjeni krvi”. Detajli scenografije krvavega uboja Gašperja Tiča in zadnji utripi srca Jerneja Šugmana preganjajo bralce pesniške zbirke Igralca na vsakem koraku, saj jih je avtorica umestila na tista mesta, ki najbolj bolijo, v pesmi Skupaj pa pomirjujoče dodaja: “Ostajata nekje v prostoru, / zgoraj ali v bližini, / ne vem, / ali je izraz kulturna dediščina pravšnji. / Najbrž ne. / Žalovanja ni mogoče imenovati dediščina.”

A pesniška zbirka Igralca je prav to – je poskus umestiti žalovanje v prostor kolektivnega in mitološkega spomina naroda, ki je zaznamovan s svojo majhnostjo in hrkati z duhovno veličino. Ta narod, ki je razprodal svoje gospodarstvo in svoje prepoznavne blagovne znamke tujcem, lahko rešita zgolj ohranjanje kulturne dediščine in pristna vera v kulturo, ki se napaja na lastnih eksistencialnih breznih, travmah in izgubah, o katerih sta skozi svoje vloge spregovorila tudi omenjena igralca, ki sta predčasno odšla s tega sveta. Pesmi se v zbirki vsebinsko navezujejo druga na drugo, zdi se, da posamezna beseda lahko prebudi cunami novih asociacij in besednih zvez, ki jih pesnica popiše v naslednjih pesmih. Ob njih se tu in tam pojavijo črno-bele fotografije obeh igralcev, vzete iz arhivov časnika Večer in Mestnega gledališča ljubljanskega. V pesmi Ob strani Avtorica se obregne tudi ob kulturni centralizem, saj se večina prireditev in gledaliških predstav odvije v Ljubljani, medtem ko so Maribor, manjša mesta in podeželje zdijo kot odrezani od sveta. A kljub temu pravi, da se “nam marsikaj posreči, / dovolj, da smo zdaj med žalujočimi in takimi, / ki nočejo verjeti v neizbežnost smrti.”

Pesniška zbirka Igralca je svojevrstno darilo vsem igralcem, ki v vloge vlagajo sami sebe, in vsem gledalcem, ki se jim pustijo zapeljati. Kljub tragičnosti življenjskih zgodb igralcev, ki sta se preizkusila tudi v vlogi komedijantov, ostaja živ spomin na njuni karizmatični osebnosti. Marija Švajncer pa je s pričujočo zbirko pokazala, da njen čut za izpovedovanje zgodb in filozofskih poant ni omejen le na strokovno literaturo in prozo, temveč ga spretno vključuje tudi v poezijo.


06.07.2020

Vesna Liponik: roko razje

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Jure Franko.


06.07.2020

Sergej Curanović: Plavalec

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


06.07.2020

Dževad Karahasan: Tolažba nočnega neba

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Jure Franko.


03.07.2020

Noben glas

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.07.2020

Neodvisne

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.07.2020

Konje krast

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.06.2020

PAUL CLAUDEL, JACQUES LACAN: TALKA

Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin


29.06.2020

Robert Simonišek: Kar dopuščajo čuti

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


29.06.2020

Semezdin Mehmedinović: Me'med, rdeča ruta in snežinka

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


29.06.2020

Ahmed Burić: Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.


29.06.2020

KOŠČKI SVETLOBE

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani


22.06.2020

Marija Klobčar: Poslušaj štimo mojo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko


22.06.2020

Branko Cestnik: Sonce Petovione

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko


22.06.2020

Michael Ondaatje: Luč vojne

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman


22.06.2020

Sylvia Plath: Ljubezenska pesem norega dekleta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Ana Bohte


22.06.2020

Paloma

Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT


22.06.2020

Lara

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.06.2020

Krištof Dovjak: Hemingwayeve ustnice

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere Mateja Perpar.


15.06.2020

Veronika Simoniti: Fugato

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič


15.06.2020

Snežana Brumec: Eden izmed nas

Avtor recenzije: Andrej Rot Bere Jure Franko.


Stran 71 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov