Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Marija Švajncer: Igralca

14.10.2019

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.

Maribor : Kulturni center, 2019

Najnovejša pesniška zbirka avtorice, ki je poleg šestih pesniških zbirk izdala tri romane in sedem filozofskih knjig, je posvečena spominu na Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana, eminentna slovenska igralca, ki sta predlani nepričakovano odigrala zadnjo predstavo in se drug za drugim poslovila od življenja – eden kot žrtev nasilnega dejanja, drugi kot žrtev preutrujenega srca. V zbirki Igralca je Marija Švajncer obudila različne vidike iz njunega življenja, od družinskega ozadja prek najrazličnejših gledaliških in filmskih vlog pa vse do praznine, ki je zazevala po njuni smrti. Avtorica, ki v svojih delih pogosto opisuje socialno in filozofsko problematiko sodobne družbe, ne skriva, da jo je smrt dveh velikanov slovenske umetnosti osebno pretresla, kot če bi šlo za smrt njenih bližnjih. V knjigi suvereno zapiše, da igralec “ni več sam svoj, / ampak polaščevalsko naš”, na nekem drugem mestu pa žalostno sklene: “Meso je otožno mrtvo, / mi pa nemi in z rokami, / ki ne molijo in ne ploskajo.”

Marija Švajncer v zbirki vzpostavlja in opisuje zanimive razmerja med igralcem in gledalcem, gledališčem in resničnostjo, življenjem in smrtjo, tragedijo in komedijo. Z veliko empatijo skicira nasprotja med dinamično plejado igralskih vlog na eni strani ter negibnostjo trupel na drugi, med estetskimi občutji in banalnostjo smrti, med velikostjo odrske prezence in majhnostjo pogrebne žare, med igralsko zgovornostjo in grozljivo tišino ob njuni smrti. Pri tem uporablja preprost in razumljiv slog brez metafor in simbolike, a z veliko mero samopreizpraševanja in retoričnih vprašanj, ki že v kali ne omogočajo odgovorov. V pesmih Omama, Mu je bilo tega treba? in Zakaj? se dotakne tudi uporabe drog in alkohola med igralci, medtem ko se po drugi strani v pesmi Žarenje sprašuje: “Kako storiš, / moj veliki igralec, / da na odru zažariš? / Kako ti uspe, / da iz nas izvabiš smeh?”

Pesnica ugotavlja, da je svet gledališkega občestva “trdosrčen in brez usmiljenja”, gledalci pa se kot vehementni ocenjevalci postavljajo v vlogo kritikov in se “kot muhe pasejo na strjeni krvi”. Detajli scenografije krvavega uboja Gašperja Tiča in zadnji utripi srca Jerneja Šugmana preganjajo bralce pesniške zbirke Igralca na vsakem koraku, saj jih je avtorica umestila na tista mesta, ki najbolj bolijo, v pesmi Skupaj pa pomirjujoče dodaja: “Ostajata nekje v prostoru, / zgoraj ali v bližini, / ne vem, / ali je izraz kulturna dediščina pravšnji. / Najbrž ne. / Žalovanja ni mogoče imenovati dediščina.”

A pesniška zbirka Igralca je prav to – je poskus umestiti žalovanje v prostor kolektivnega in mitološkega spomina naroda, ki je zaznamovan s svojo majhnostjo in hrkati z duhovno veličino. Ta narod, ki je razprodal svoje gospodarstvo in svoje prepoznavne blagovne znamke tujcem, lahko rešita zgolj ohranjanje kulturne dediščine in pristna vera v kulturo, ki se napaja na lastnih eksistencialnih breznih, travmah in izgubah, o katerih sta skozi svoje vloge spregovorila tudi omenjena igralca, ki sta predčasno odšla s tega sveta. Pesmi se v zbirki vsebinsko navezujejo druga na drugo, zdi se, da posamezna beseda lahko prebudi cunami novih asociacij in besednih zvez, ki jih pesnica popiše v naslednjih pesmih. Ob njih se tu in tam pojavijo črno-bele fotografije obeh igralcev, vzete iz arhivov časnika Večer in Mestnega gledališča ljubljanskega. V pesmi Ob strani Avtorica se obregne tudi ob kulturni centralizem, saj se večina prireditev in gledaliških predstav odvije v Ljubljani, medtem ko so Maribor, manjša mesta in podeželje zdijo kot odrezani od sveta. A kljub temu pravi, da se “nam marsikaj posreči, / dovolj, da smo zdaj med žalujočimi in takimi, / ki nočejo verjeti v neizbežnost smrti.”

Pesniška zbirka Igralca je svojevrstno darilo vsem igralcem, ki v vloge vlagajo sami sebe, in vsem gledalcem, ki se jim pustijo zapeljati. Kljub tragičnosti življenjskih zgodb igralcev, ki sta se preizkusila tudi v vlogi komedijantov, ostaja živ spomin na njuni karizmatični osebnosti. Marija Švajncer pa je s pričujočo zbirko pokazala, da njen čut za izpovedovanje zgodb in filozofskih poant ni omejen le na strokovno literaturo in prozo, temveč ga spretno vključuje tudi v poezijo.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Marija Švajncer: Igralca

14.10.2019

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.

Maribor : Kulturni center, 2019

Najnovejša pesniška zbirka avtorice, ki je poleg šestih pesniških zbirk izdala tri romane in sedem filozofskih knjig, je posvečena spominu na Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana, eminentna slovenska igralca, ki sta predlani nepričakovano odigrala zadnjo predstavo in se drug za drugim poslovila od življenja – eden kot žrtev nasilnega dejanja, drugi kot žrtev preutrujenega srca. V zbirki Igralca je Marija Švajncer obudila različne vidike iz njunega življenja, od družinskega ozadja prek najrazličnejših gledaliških in filmskih vlog pa vse do praznine, ki je zazevala po njuni smrti. Avtorica, ki v svojih delih pogosto opisuje socialno in filozofsko problematiko sodobne družbe, ne skriva, da jo je smrt dveh velikanov slovenske umetnosti osebno pretresla, kot če bi šlo za smrt njenih bližnjih. V knjigi suvereno zapiše, da igralec “ni več sam svoj, / ampak polaščevalsko naš”, na nekem drugem mestu pa žalostno sklene: “Meso je otožno mrtvo, / mi pa nemi in z rokami, / ki ne molijo in ne ploskajo.”

Marija Švajncer v zbirki vzpostavlja in opisuje zanimive razmerja med igralcem in gledalcem, gledališčem in resničnostjo, življenjem in smrtjo, tragedijo in komedijo. Z veliko empatijo skicira nasprotja med dinamično plejado igralskih vlog na eni strani ter negibnostjo trupel na drugi, med estetskimi občutji in banalnostjo smrti, med velikostjo odrske prezence in majhnostjo pogrebne žare, med igralsko zgovornostjo in grozljivo tišino ob njuni smrti. Pri tem uporablja preprost in razumljiv slog brez metafor in simbolike, a z veliko mero samopreizpraševanja in retoričnih vprašanj, ki že v kali ne omogočajo odgovorov. V pesmih Omama, Mu je bilo tega treba? in Zakaj? se dotakne tudi uporabe drog in alkohola med igralci, medtem ko se po drugi strani v pesmi Žarenje sprašuje: “Kako storiš, / moj veliki igralec, / da na odru zažariš? / Kako ti uspe, / da iz nas izvabiš smeh?”

Pesnica ugotavlja, da je svet gledališkega občestva “trdosrčen in brez usmiljenja”, gledalci pa se kot vehementni ocenjevalci postavljajo v vlogo kritikov in se “kot muhe pasejo na strjeni krvi”. Detajli scenografije krvavega uboja Gašperja Tiča in zadnji utripi srca Jerneja Šugmana preganjajo bralce pesniške zbirke Igralca na vsakem koraku, saj jih je avtorica umestila na tista mesta, ki najbolj bolijo, v pesmi Skupaj pa pomirjujoče dodaja: “Ostajata nekje v prostoru, / zgoraj ali v bližini, / ne vem, / ali je izraz kulturna dediščina pravšnji. / Najbrž ne. / Žalovanja ni mogoče imenovati dediščina.”

A pesniška zbirka Igralca je prav to – je poskus umestiti žalovanje v prostor kolektivnega in mitološkega spomina naroda, ki je zaznamovan s svojo majhnostjo in hrkati z duhovno veličino. Ta narod, ki je razprodal svoje gospodarstvo in svoje prepoznavne blagovne znamke tujcem, lahko rešita zgolj ohranjanje kulturne dediščine in pristna vera v kulturo, ki se napaja na lastnih eksistencialnih breznih, travmah in izgubah, o katerih sta skozi svoje vloge spregovorila tudi omenjena igralca, ki sta predčasno odšla s tega sveta. Pesmi se v zbirki vsebinsko navezujejo druga na drugo, zdi se, da posamezna beseda lahko prebudi cunami novih asociacij in besednih zvez, ki jih pesnica popiše v naslednjih pesmih. Ob njih se tu in tam pojavijo črno-bele fotografije obeh igralcev, vzete iz arhivov časnika Večer in Mestnega gledališča ljubljanskega. V pesmi Ob strani Avtorica se obregne tudi ob kulturni centralizem, saj se večina prireditev in gledaliških predstav odvije v Ljubljani, medtem ko so Maribor, manjša mesta in podeželje zdijo kot odrezani od sveta. A kljub temu pravi, da se “nam marsikaj posreči, / dovolj, da smo zdaj med žalujočimi in takimi, / ki nočejo verjeti v neizbežnost smrti.”

Pesniška zbirka Igralca je svojevrstno darilo vsem igralcem, ki v vloge vlagajo sami sebe, in vsem gledalcem, ki se jim pustijo zapeljati. Kljub tragičnosti življenjskih zgodb igralcev, ki sta se preizkusila tudi v vlogi komedijantov, ostaja živ spomin na njuni karizmatični osebnosti. Marija Švajncer pa je s pričujočo zbirko pokazala, da njen čut za izpovedovanje zgodb in filozofskih poant ni omejen le na strokovno literaturo in prozo, temveč ga spretno vključuje tudi v poezijo.


18.03.2019

Milan Šelj: Slediti neizgovorjenemu

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič


18.03.2019

Etgar Lawrence Doctorow: Življenja pesnikov

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere: Bernard Stramič


18.03.2019

Andrej Medved: Talesova luna; The twilight zone of darkness; Harmid

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič


16.03.2019

Henry James: Krila golobice (The Wings of the Dove)

Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc


08.03.2019

Nasvidenje

V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.


08.03.2019

Nasvidenje

V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.


11.03.2019

Dušan Marolt: Gasovi žensk

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


11.03.2019

Slobodan Šnajder: Doba brona

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Eva Longyka Marušič.


11.03.2019

Tomo Virk: Etični obrat v literarni vedi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


11.03.2019

Marija Stanonik: Čebela na cvetu in v svetu

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


10.03.2019

Zverinice iz Rezije

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.03.2019

MGL: Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe

Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/


04.03.2019

Marij Čuk: Prah

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


04.03.2019

Éric Vuillard: Dnevni red

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Harmtan.


04.03.2019

Katarina Gomboc: Negotovosti navkljub

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.


01.03.2019

Katja Perat: Mazohistka

Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin


23.02.2019

Bedenje

Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan


25.02.2019

Tadej Golob: Leninov park

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.


25.02.2019

Jože Livijen: Konjski blues

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.


25.02.2019

Tatjana Tolstoj: Tuja lepota

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


Stran 91 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov