Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

V ospredju knjižnega prvenca Alenke Koželj Lovilci sanj je notranji, psihološki ustroj posameznikov, ki se vpenjajo v medosebne, družinske in družbene mreže. Šest kratkih zgodb, v katerih se avtorica poglablja v dušne prostore izbranih junakov, prinaša različno slogovno obravnavo, predvsem pa vseh šest omogoča, da bralec protagonistom zleze pod kožo, pod videz in preveri, kako okoliščine, v katerih so se v nekem trenutku znašli, vplivajo na njihovo psiho in posledično življenje.
Razen v zgodbi z naslovom O njej je avtorica v podkrepitev žanrske opredelitve na zadnji platnici knjige, da gre za psihološke miniature, izbrala tudi pričakovan način podajanja vsebine z introspektivno tendenco. Videnje dogajanja nam je večinoma posredovano skozi oči prvoosebnega pripovedovalca, protagonista, neredko je pretrgano z dialogi. Ti pričajo o tem, kakšne relacije posameznik vzpostavlja v trku, soočanju z drugimi. Vizuro enega je pisateljica v zgodbi o ohlajajoči se ljubezni Prekmurski dnevniki razširila z izmenjavajočimi se dnevniškimi zapisi partnerjev, kar bralcu omogoča, da na iste dogodke gleda z dveh plati.
Alenko Koželj zanimajo mejni, prelomni, travmatični življenjski trenutki, ki zaznamujejo bolj ali manj običajne ljudi, včasih tudi s patološkimi duševnimi težavami. Če gremo po vrsti … V Morilcu iz Ahčina se mladi lektor, ki ga je pustilo dekle in je izgubil službo, vrne v družinsko gnezdo, nad katerim bdi zaščitniška mati. Tu pade v vrtinec paranoje, češ da je njegov klišejsko desničarski sosed morilec deklet, ki je ohromil mesto. Zgodba Prekmurski dnevniki nam v počasnem ritmu pripoveduje o odmirajoči ljubezni, skoku čez plot in vase odmaknjenem, samomorilnem pesniku. V zgodbi Marcelinih 34 zim je v ospredju odnos med sestrama: eno bi lahko diagnosticirali z močno izraženo agorafobijo, zaradi katere ne zapušča svojega stanovanja, druga pa se pod masko uspešnosti na vseh področjih izkaže za bolj prazno in osamljeno od svoje bolne sorojenke. V zgodbi Obisk sledi tematizacija najbolj tabuiziranega odnosa, in sicer spolne zlorabe v družini. Pripoveduje namreč o soočenju nosečnice z očimom, ki si jo je leta lastil in zlorabljal. Nato se v edini zgodbi, napisani v tretji osebi, O njej premaknemo od neracionalne, fantomske bolečine v čeljusti glavnega junaka k spoznanju, da ta trpi zaradi izginotja njegove na videz idealne žene, kar bi v psihološkem žargonu verjetno lahko bil primer obrambnega mehanizma – premestitve. V zadnji zgodbi V družbi svojih svetih pa sta v ospredju smrt ljubljene osebe in zapleten ljubezenski trikotnik, ki vključuje dva sorodnika.
V psihološke rentgenske slike tu in tam pronicajo tudi družbene konture sedanjosti, včasih s kritičnim poudarkom. V zgodbi O njej je z besedami gospoda Bitenca podana kritika neholistično naravnanega zdravstvenega sistema, v zgodbi Morilec iz Ahčina pa razočarani Boris s humanistično izobrazbo razmišlja:
»Na faks smo prišli polni znanja in talentov, odšli pa smo z nezaupanjem nad vrednostjo pridobljenega znanja in s kupom talentov, ki smo jih zdaj ponujali kot robo na bolšjaku prvemu, ki pride mimo in nam ponudi vsaj znosno plačilo. Naši starši si zdaj na tihem želijo, da bi šli študirat računalništvo ali strojništvo, a je že prepozno.«
Ne glede na to, o kateri zgodbi govorimo, je Alenka Koželj slogovno in kompozicijsko izpeljavo opravila zelo uspešno. Izpostaviti gre tudi nekatere lucidne primerjave. Ko sem odložila knjigo, mi je na primer prišla na misel primerjava minevanja življenja s plačevanjem položnic v eni od zgodb. In takih primerov je še več, saj sem si med branjem pogosto dejala, češ ta stavek, ta misel sta se ji res pa dobro zapisala.
In če se vrnem k posameznim zgodbam. V Obisku in Morilcu iz Ahčina je Alenki Koželj – tudi poznavalki Bacha, ki ga na več mestih potegne iz rokava – uspelo s suspenzom stopnjevati bralčevo radovednost, v Prekmurskih dnevnikih je presenetila s tragičnim koncem, v zgodbi O njej ga je nasprotno pustila na stežaj razprtega. Morda prav detajlna premišljenost pisave in iskanje obrtniške fleksibilnosti, ob čemer ji je zelo težko očitati kakršenkoli večji spodrsljaj, pripomoreta, da iz zbirke Lovilci sanj puhti občutek šolsko racionalne kontrole nad ubesedenim in zaradi sle po popolnosti pogosto tudi občutek vseizrečenosti. Morda bo zbirka tiste bralce, ki s svojimi mislimi radi znatneje dopišejo naracijo, zato premalo izzvala.