Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
V ospredju knjižnega prvenca Alenke Koželj Lovilci sanj je notranji, psihološki ustroj posameznikov, ki se vpenjajo v medosebne, družinske in družbene mreže. Šest kratkih zgodb, v katerih se avtorica poglablja v dušne prostore izbranih junakov, prinaša različno slogovno obravnavo, predvsem pa vseh šest omogoča, da bralec protagonistom zleze pod kožo, pod videz in preveri, kako okoliščine, v katerih so se v nekem trenutku znašli, vplivajo na njihovo psiho in posledično življenje.
Razen v zgodbi z naslovom O njej je avtorica v podkrepitev žanrske opredelitve na zadnji platnici knjige, da gre za psihološke miniature, izbrala tudi pričakovan način podajanja vsebine z introspektivno tendenco. Videnje dogajanja nam je večinoma posredovano skozi oči prvoosebnega pripovedovalca, protagonista, neredko je pretrgano z dialogi. Ti pričajo o tem, kakšne relacije posameznik vzpostavlja v trku, soočanju z drugimi. Vizuro enega je pisateljica v zgodbi o ohlajajoči se ljubezni Prekmurski dnevniki razširila z izmenjavajočimi se dnevniškimi zapisi partnerjev, kar bralcu omogoča, da na iste dogodke gleda z dveh plati.
Alenko Koželj zanimajo mejni, prelomni, travmatični življenjski trenutki, ki zaznamujejo bolj ali manj običajne ljudi, včasih tudi s patološkimi duševnimi težavami. Če gremo po vrsti … V Morilcu iz Ahčina se mladi lektor, ki ga je pustilo dekle in je izgubil službo, vrne v družinsko gnezdo, nad katerim bdi zaščitniška mati. Tu pade v vrtinec paranoje, češ da je njegov klišejsko desničarski sosed morilec deklet, ki je ohromil mesto. Zgodba Prekmurski dnevniki nam v počasnem ritmu pripoveduje o odmirajoči ljubezni, skoku čez plot in vase odmaknjenem, samomorilnem pesniku. V zgodbi Marcelinih 34 zim je v ospredju odnos med sestrama: eno bi lahko diagnosticirali z močno izraženo agorafobijo, zaradi katere ne zapušča svojega stanovanja, druga pa se pod masko uspešnosti na vseh področjih izkaže za bolj prazno in osamljeno od svoje bolne sorojenke. V zgodbi Obisk sledi tematizacija najbolj tabuiziranega odnosa, in sicer spolne zlorabe v družini. Pripoveduje namreč o soočenju nosečnice z očimom, ki si jo je leta lastil in zlorabljal. Nato se v edini zgodbi, napisani v tretji osebi, O njej premaknemo od neracionalne, fantomske bolečine v čeljusti glavnega junaka k spoznanju, da ta trpi zaradi izginotja njegove na videz idealne žene, kar bi v psihološkem žargonu verjetno lahko bil primer obrambnega mehanizma – premestitve. V zadnji zgodbi V družbi svojih svetih pa sta v ospredju smrt ljubljene osebe in zapleten ljubezenski trikotnik, ki vključuje dva sorodnika.
V psihološke rentgenske slike tu in tam pronicajo tudi družbene konture sedanjosti, včasih s kritičnim poudarkom. V zgodbi O njej je z besedami gospoda Bitenca podana kritika neholistično naravnanega zdravstvenega sistema, v zgodbi Morilec iz Ahčina pa razočarani Boris s humanistično izobrazbo razmišlja:
»Na faks smo prišli polni znanja in talentov, odšli pa smo z nezaupanjem nad vrednostjo pridobljenega znanja in s kupom talentov, ki smo jih zdaj ponujali kot robo na bolšjaku prvemu, ki pride mimo in nam ponudi vsaj znosno plačilo. Naši starši si zdaj na tihem želijo, da bi šli študirat računalništvo ali strojništvo, a je že prepozno.«
Ne glede na to, o kateri zgodbi govorimo, je Alenka Koželj slogovno in kompozicijsko izpeljavo opravila zelo uspešno. Izpostaviti gre tudi nekatere lucidne primerjave. Ko sem odložila knjigo, mi je na primer prišla na misel primerjava minevanja življenja s plačevanjem položnic v eni od zgodb. In takih primerov je še več, saj sem si med branjem pogosto dejala, češ ta stavek, ta misel sta se ji res pa dobro zapisala.
In če se vrnem k posameznim zgodbam. V Obisku in Morilcu iz Ahčina je Alenki Koželj – tudi poznavalki Bacha, ki ga na več mestih potegne iz rokava – uspelo s suspenzom stopnjevati bralčevo radovednost, v Prekmurskih dnevnikih je presenetila s tragičnim koncem, v zgodbi O njej ga je nasprotno pustila na stežaj razprtega. Morda prav detajlna premišljenost pisave in iskanje obrtniške fleksibilnosti, ob čemer ji je zelo težko očitati kakršenkoli večji spodrsljaj, pripomoreta, da iz zbirke Lovilci sanj puhti občutek šolsko racionalne kontrole nad ubesedenim in zaradi sle po popolnosti pogosto tudi občutek vseizrečenosti. Morda bo zbirka tiste bralce, ki s svojimi mislimi radi znatneje dopišejo naracijo, zato premalo izzvala.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
V ospredju knjižnega prvenca Alenke Koželj Lovilci sanj je notranji, psihološki ustroj posameznikov, ki se vpenjajo v medosebne, družinske in družbene mreže. Šest kratkih zgodb, v katerih se avtorica poglablja v dušne prostore izbranih junakov, prinaša različno slogovno obravnavo, predvsem pa vseh šest omogoča, da bralec protagonistom zleze pod kožo, pod videz in preveri, kako okoliščine, v katerih so se v nekem trenutku znašli, vplivajo na njihovo psiho in posledično življenje.
Razen v zgodbi z naslovom O njej je avtorica v podkrepitev žanrske opredelitve na zadnji platnici knjige, da gre za psihološke miniature, izbrala tudi pričakovan način podajanja vsebine z introspektivno tendenco. Videnje dogajanja nam je večinoma posredovano skozi oči prvoosebnega pripovedovalca, protagonista, neredko je pretrgano z dialogi. Ti pričajo o tem, kakšne relacije posameznik vzpostavlja v trku, soočanju z drugimi. Vizuro enega je pisateljica v zgodbi o ohlajajoči se ljubezni Prekmurski dnevniki razširila z izmenjavajočimi se dnevniškimi zapisi partnerjev, kar bralcu omogoča, da na iste dogodke gleda z dveh plati.
Alenko Koželj zanimajo mejni, prelomni, travmatični življenjski trenutki, ki zaznamujejo bolj ali manj običajne ljudi, včasih tudi s patološkimi duševnimi težavami. Če gremo po vrsti … V Morilcu iz Ahčina se mladi lektor, ki ga je pustilo dekle in je izgubil službo, vrne v družinsko gnezdo, nad katerim bdi zaščitniška mati. Tu pade v vrtinec paranoje, češ da je njegov klišejsko desničarski sosed morilec deklet, ki je ohromil mesto. Zgodba Prekmurski dnevniki nam v počasnem ritmu pripoveduje o odmirajoči ljubezni, skoku čez plot in vase odmaknjenem, samomorilnem pesniku. V zgodbi Marcelinih 34 zim je v ospredju odnos med sestrama: eno bi lahko diagnosticirali z močno izraženo agorafobijo, zaradi katere ne zapušča svojega stanovanja, druga pa se pod masko uspešnosti na vseh področjih izkaže za bolj prazno in osamljeno od svoje bolne sorojenke. V zgodbi Obisk sledi tematizacija najbolj tabuiziranega odnosa, in sicer spolne zlorabe v družini. Pripoveduje namreč o soočenju nosečnice z očimom, ki si jo je leta lastil in zlorabljal. Nato se v edini zgodbi, napisani v tretji osebi, O njej premaknemo od neracionalne, fantomske bolečine v čeljusti glavnega junaka k spoznanju, da ta trpi zaradi izginotja njegove na videz idealne žene, kar bi v psihološkem žargonu verjetno lahko bil primer obrambnega mehanizma – premestitve. V zadnji zgodbi V družbi svojih svetih pa sta v ospredju smrt ljubljene osebe in zapleten ljubezenski trikotnik, ki vključuje dva sorodnika.
V psihološke rentgenske slike tu in tam pronicajo tudi družbene konture sedanjosti, včasih s kritičnim poudarkom. V zgodbi O njej je z besedami gospoda Bitenca podana kritika neholistično naravnanega zdravstvenega sistema, v zgodbi Morilec iz Ahčina pa razočarani Boris s humanistično izobrazbo razmišlja:
»Na faks smo prišli polni znanja in talentov, odšli pa smo z nezaupanjem nad vrednostjo pridobljenega znanja in s kupom talentov, ki smo jih zdaj ponujali kot robo na bolšjaku prvemu, ki pride mimo in nam ponudi vsaj znosno plačilo. Naši starši si zdaj na tihem želijo, da bi šli študirat računalništvo ali strojništvo, a je že prepozno.«
Ne glede na to, o kateri zgodbi govorimo, je Alenka Koželj slogovno in kompozicijsko izpeljavo opravila zelo uspešno. Izpostaviti gre tudi nekatere lucidne primerjave. Ko sem odložila knjigo, mi je na primer prišla na misel primerjava minevanja življenja s plačevanjem položnic v eni od zgodb. In takih primerov je še več, saj sem si med branjem pogosto dejala, češ ta stavek, ta misel sta se ji res pa dobro zapisala.
In če se vrnem k posameznim zgodbam. V Obisku in Morilcu iz Ahčina je Alenki Koželj – tudi poznavalki Bacha, ki ga na več mestih potegne iz rokava – uspelo s suspenzom stopnjevati bralčevo radovednost, v Prekmurskih dnevnikih je presenetila s tragičnim koncem, v zgodbi O njej ga je nasprotno pustila na stežaj razprtega. Morda prav detajlna premišljenost pisave in iskanje obrtniške fleksibilnosti, ob čemer ji je zelo težko očitati kakršenkoli večji spodrsljaj, pripomoreta, da iz zbirke Lovilci sanj puhti občutek šolsko racionalne kontrole nad ubesedenim in zaradi sle po popolnosti pogosto tudi občutek vseizrečenosti. Morda bo zbirka tiste bralce, ki s svojimi mislimi radi znatneje dopišejo naracijo, zato premalo izzvala.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov