Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
V ospredju knjižnega prvenca Alenke Koželj Lovilci sanj je notranji, psihološki ustroj posameznikov, ki se vpenjajo v medosebne, družinske in družbene mreže. Šest kratkih zgodb, v katerih se avtorica poglablja v dušne prostore izbranih junakov, prinaša različno slogovno obravnavo, predvsem pa vseh šest omogoča, da bralec protagonistom zleze pod kožo, pod videz in preveri, kako okoliščine, v katerih so se v nekem trenutku znašli, vplivajo na njihovo psiho in posledično življenje.
Razen v zgodbi z naslovom O njej je avtorica v podkrepitev žanrske opredelitve na zadnji platnici knjige, da gre za psihološke miniature, izbrala tudi pričakovan način podajanja vsebine z introspektivno tendenco. Videnje dogajanja nam je večinoma posredovano skozi oči prvoosebnega pripovedovalca, protagonista, neredko je pretrgano z dialogi. Ti pričajo o tem, kakšne relacije posameznik vzpostavlja v trku, soočanju z drugimi. Vizuro enega je pisateljica v zgodbi o ohlajajoči se ljubezni Prekmurski dnevniki razširila z izmenjavajočimi se dnevniškimi zapisi partnerjev, kar bralcu omogoča, da na iste dogodke gleda z dveh plati.
Alenko Koželj zanimajo mejni, prelomni, travmatični življenjski trenutki, ki zaznamujejo bolj ali manj običajne ljudi, včasih tudi s patološkimi duševnimi težavami. Če gremo po vrsti … V Morilcu iz Ahčina se mladi lektor, ki ga je pustilo dekle in je izgubil službo, vrne v družinsko gnezdo, nad katerim bdi zaščitniška mati. Tu pade v vrtinec paranoje, češ da je njegov klišejsko desničarski sosed morilec deklet, ki je ohromil mesto. Zgodba Prekmurski dnevniki nam v počasnem ritmu pripoveduje o odmirajoči ljubezni, skoku čez plot in vase odmaknjenem, samomorilnem pesniku. V zgodbi Marcelinih 34 zim je v ospredju odnos med sestrama: eno bi lahko diagnosticirali z močno izraženo agorafobijo, zaradi katere ne zapušča svojega stanovanja, druga pa se pod masko uspešnosti na vseh področjih izkaže za bolj prazno in osamljeno od svoje bolne sorojenke. V zgodbi Obisk sledi tematizacija najbolj tabuiziranega odnosa, in sicer spolne zlorabe v družini. Pripoveduje namreč o soočenju nosečnice z očimom, ki si jo je leta lastil in zlorabljal. Nato se v edini zgodbi, napisani v tretji osebi, O njej premaknemo od neracionalne, fantomske bolečine v čeljusti glavnega junaka k spoznanju, da ta trpi zaradi izginotja njegove na videz idealne žene, kar bi v psihološkem žargonu verjetno lahko bil primer obrambnega mehanizma – premestitve. V zadnji zgodbi V družbi svojih svetih pa sta v ospredju smrt ljubljene osebe in zapleten ljubezenski trikotnik, ki vključuje dva sorodnika.
V psihološke rentgenske slike tu in tam pronicajo tudi družbene konture sedanjosti, včasih s kritičnim poudarkom. V zgodbi O njej je z besedami gospoda Bitenca podana kritika neholistično naravnanega zdravstvenega sistema, v zgodbi Morilec iz Ahčina pa razočarani Boris s humanistično izobrazbo razmišlja:
»Na faks smo prišli polni znanja in talentov, odšli pa smo z nezaupanjem nad vrednostjo pridobljenega znanja in s kupom talentov, ki smo jih zdaj ponujali kot robo na bolšjaku prvemu, ki pride mimo in nam ponudi vsaj znosno plačilo. Naši starši si zdaj na tihem želijo, da bi šli študirat računalništvo ali strojništvo, a je že prepozno.«
Ne glede na to, o kateri zgodbi govorimo, je Alenka Koželj slogovno in kompozicijsko izpeljavo opravila zelo uspešno. Izpostaviti gre tudi nekatere lucidne primerjave. Ko sem odložila knjigo, mi je na primer prišla na misel primerjava minevanja življenja s plačevanjem položnic v eni od zgodb. In takih primerov je še več, saj sem si med branjem pogosto dejala, češ ta stavek, ta misel sta se ji res pa dobro zapisala.
In če se vrnem k posameznim zgodbam. V Obisku in Morilcu iz Ahčina je Alenki Koželj – tudi poznavalki Bacha, ki ga na več mestih potegne iz rokava – uspelo s suspenzom stopnjevati bralčevo radovednost, v Prekmurskih dnevnikih je presenetila s tragičnim koncem, v zgodbi O njej ga je nasprotno pustila na stežaj razprtega. Morda prav detajlna premišljenost pisave in iskanje obrtniške fleksibilnosti, ob čemer ji je zelo težko očitati kakršenkoli večji spodrsljaj, pripomoreta, da iz zbirke Lovilci sanj puhti občutek šolsko racionalne kontrole nad ubesedenim in zaradi sle po popolnosti pogosto tudi občutek vseizrečenosti. Morda bo zbirka tiste bralce, ki s svojimi mislimi radi znatneje dopišejo naracijo, zato premalo izzvala.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
V ospredju knjižnega prvenca Alenke Koželj Lovilci sanj je notranji, psihološki ustroj posameznikov, ki se vpenjajo v medosebne, družinske in družbene mreže. Šest kratkih zgodb, v katerih se avtorica poglablja v dušne prostore izbranih junakov, prinaša različno slogovno obravnavo, predvsem pa vseh šest omogoča, da bralec protagonistom zleze pod kožo, pod videz in preveri, kako okoliščine, v katerih so se v nekem trenutku znašli, vplivajo na njihovo psiho in posledično življenje.
Razen v zgodbi z naslovom O njej je avtorica v podkrepitev žanrske opredelitve na zadnji platnici knjige, da gre za psihološke miniature, izbrala tudi pričakovan način podajanja vsebine z introspektivno tendenco. Videnje dogajanja nam je večinoma posredovano skozi oči prvoosebnega pripovedovalca, protagonista, neredko je pretrgano z dialogi. Ti pričajo o tem, kakšne relacije posameznik vzpostavlja v trku, soočanju z drugimi. Vizuro enega je pisateljica v zgodbi o ohlajajoči se ljubezni Prekmurski dnevniki razširila z izmenjavajočimi se dnevniškimi zapisi partnerjev, kar bralcu omogoča, da na iste dogodke gleda z dveh plati.
Alenko Koželj zanimajo mejni, prelomni, travmatični življenjski trenutki, ki zaznamujejo bolj ali manj običajne ljudi, včasih tudi s patološkimi duševnimi težavami. Če gremo po vrsti … V Morilcu iz Ahčina se mladi lektor, ki ga je pustilo dekle in je izgubil službo, vrne v družinsko gnezdo, nad katerim bdi zaščitniška mati. Tu pade v vrtinec paranoje, češ da je njegov klišejsko desničarski sosed morilec deklet, ki je ohromil mesto. Zgodba Prekmurski dnevniki nam v počasnem ritmu pripoveduje o odmirajoči ljubezni, skoku čez plot in vase odmaknjenem, samomorilnem pesniku. V zgodbi Marcelinih 34 zim je v ospredju odnos med sestrama: eno bi lahko diagnosticirali z močno izraženo agorafobijo, zaradi katere ne zapušča svojega stanovanja, druga pa se pod masko uspešnosti na vseh področjih izkaže za bolj prazno in osamljeno od svoje bolne sorojenke. V zgodbi Obisk sledi tematizacija najbolj tabuiziranega odnosa, in sicer spolne zlorabe v družini. Pripoveduje namreč o soočenju nosečnice z očimom, ki si jo je leta lastil in zlorabljal. Nato se v edini zgodbi, napisani v tretji osebi, O njej premaknemo od neracionalne, fantomske bolečine v čeljusti glavnega junaka k spoznanju, da ta trpi zaradi izginotja njegove na videz idealne žene, kar bi v psihološkem žargonu verjetno lahko bil primer obrambnega mehanizma – premestitve. V zadnji zgodbi V družbi svojih svetih pa sta v ospredju smrt ljubljene osebe in zapleten ljubezenski trikotnik, ki vključuje dva sorodnika.
V psihološke rentgenske slike tu in tam pronicajo tudi družbene konture sedanjosti, včasih s kritičnim poudarkom. V zgodbi O njej je z besedami gospoda Bitenca podana kritika neholistično naravnanega zdravstvenega sistema, v zgodbi Morilec iz Ahčina pa razočarani Boris s humanistično izobrazbo razmišlja:
»Na faks smo prišli polni znanja in talentov, odšli pa smo z nezaupanjem nad vrednostjo pridobljenega znanja in s kupom talentov, ki smo jih zdaj ponujali kot robo na bolšjaku prvemu, ki pride mimo in nam ponudi vsaj znosno plačilo. Naši starši si zdaj na tihem želijo, da bi šli študirat računalništvo ali strojništvo, a je že prepozno.«
Ne glede na to, o kateri zgodbi govorimo, je Alenka Koželj slogovno in kompozicijsko izpeljavo opravila zelo uspešno. Izpostaviti gre tudi nekatere lucidne primerjave. Ko sem odložila knjigo, mi je na primer prišla na misel primerjava minevanja življenja s plačevanjem položnic v eni od zgodb. In takih primerov je še več, saj sem si med branjem pogosto dejala, češ ta stavek, ta misel sta se ji res pa dobro zapisala.
In če se vrnem k posameznim zgodbam. V Obisku in Morilcu iz Ahčina je Alenki Koželj – tudi poznavalki Bacha, ki ga na več mestih potegne iz rokava – uspelo s suspenzom stopnjevati bralčevo radovednost, v Prekmurskih dnevnikih je presenetila s tragičnim koncem, v zgodbi O njej ga je nasprotno pustila na stežaj razprtega. Morda prav detajlna premišljenost pisave in iskanje obrtniške fleksibilnosti, ob čemer ji je zelo težko očitati kakršenkoli večji spodrsljaj, pripomoreta, da iz zbirke Lovilci sanj puhti občutek šolsko racionalne kontrole nad ubesedenim in zaradi sle po popolnosti pogosto tudi občutek vseizrečenosti. Morda bo zbirka tiste bralce, ki s svojimi mislimi radi znatneje dopišejo naracijo, zato premalo izzvala.
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Mestno gledališče Ptuj / Premiera 17.04.2019 Režiser: Matjaž Latin Prevajalec in lektor: Simon Šerbinek Scenografka: Mateja Kapun Kostumografka: Mira Strnad Nastopajo: Vesna Pernarčič, Vojko Belšak, Nenad Tokalić, Vid Klemenc V Mestnem gledališču Ptuj si sinoči premierno uprizorili komedijo Amaterji. Dramsko besedilo hrvaškega pisatelja in dramatika Borivoja Radakovića, ki govori o amaterskem poskusu razrešitve finančne in osebne krize, je na oder postavil režiser Matjaž Latin. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Stanislav Zebec
Slovensko stalno gledališče Trst George Tabori: Goldbergove variacije Premiera 15.3.2019 Režiser Robert Waltl Prevajalka Mojca Kranjc Dramaturg Ivica Buljan Scenografa Ben Cain in Tina Gverović Kostumografinja Ana Savić Gecan Skladateljica Tamara Obrovac Koreografinja Selma Banich Oblikovanje svetlobe Sonda57 & Toni Soprano Meneglejte Lektor Jože Faganel Igrajo Vladimir Jurc, Tadej Pišek, Nikla Petruška Panizon, Saša Pavlin Stošić, Maja Blagovič, Primož Forte, Jernej Čampelj, Jose, Franko Korošec V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so odigrali zadnjo premiero v sezoni. Na veliki oder so postavili delo madžarskega dramatika Georga Taborija Goldbergove variacije v režiji Roberta Waltla. Predstavo si je ogledala Neva Zajc. Foto Luca Quaia https://www.teaterssg.com/event/goldbergove-variacije/
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju. Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje. Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti. Avtor zapisa: Urban Tarman. Vir fotografije: Kinodvor.
DRAMA SNG LJUBLJANA Heinrich von Kleist: Razbiti vrč Veseloigra Der zerbrochne Krug, 1808 Režiser Vito Taufer Prevajalec Andrej Rozman Roza Avtor priredbe in dramaturg Mate Matišić Scenograf Igor Pauška Kostumografka Barbara Stupica Skladatelj Mate Matišić Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Lektor Arko Igrajo Branko Šturbej, Jurij Zrnec, Marko Mandić, Polona Juh, Maruša Majer, Bojan Emeršič, Timon Šturbej, Vanja Plut, Matija Rozman, Zvezdana Mlakar Z uprizoritvijo veseloigre Heinricha von Kleista v prevodu Andreja Rozmana Roze se na velikem odru ljubljanske Drame zaokroža sezona s temo Intima; lepše in bolj aktualno kot se, bi se težko. Dramaturg Mate Matišić, režiser Vito Taufer in sodelavci so klasično delo iz obdobja nemške romantike postavili v skladu z danes povečano občutljivostjo za dvoličnost, zlorabe vseh vrst in korupcijo. Prve vtise po premieri povzema Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=2215
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega je – v prevodu Andreja Rozmana Roze – zaživela prva slovenska uprizoritev muzikala Addamsovi Marshalla Brickmana, Ricka Elicea in Andrewa Lippa. Režijo podpisuje Aleksander Popovski, dramaturginja je Eva Mahkovic. Muzikal si je ogledala Saška Rakef. Prevajalec: Andrej Rozman Roza Režiser: Aleksandar Popovski Glasbeni vodja in avtor priredbe aranžmajev: Laren Polič Zdravič Dramaturginja: Eva Mahkovic Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Jelena Proković Koreografka: Anja Möderndorfer Oblikovalka maske: Špela Ema Veble Korepetitor: Jože Šalej Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Asistenta režiserja: Juš A. Zidar in Taja Lesjak Šilak Asistentka kostumografke: Katarina Šavs Nastopajo Morticija Addams: Iva Krajnc Bagola Gomez Addams: Uroš Smolej Sreda Addams: Viktorija Bencik Emeršič Bucko Addams: Jurij Weiss k. g. Gnoj Addams: Jaka Lah Babica Addams: Nataša Tič Ralijan Krč: Filip Samobor Predniki Addams: Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Sara Gorše k. g., Lina Akif k. g., Gaber K. Trseglav/Rok Prašnikar k. g. Alenka Krneki: Barbara Ribnikar k. g./ Lena Hribar Jan Krneki: Robert Korošec k. g. Lukas Krneki: Matic Lukšič Glasbo na posnetkih izvajajo: Barbara Gradišek, Matej Kužel, Miha Petric, Luka Ipavec, Lazaro A. H. Zumeta, Žiga Kožar, Jan Gregorka in Laren Polič Zdravič. Avtor fotografije: Peter Giodani Premiera: 4. april 2019
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov