Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mirko Mahnič: Zapisi II

25.11.2019

Avtorica recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Druga knjiga Zapisov Mirka Mahniča – tako kot prva iz leta 2008 – že z naslovom nakazuje raznorodnost zbranega pisanja. Od strani do strani se vrstijo in prepletajo avtorjevi hipni prebliski in večinoma nedatirani dnevniški zapiski, lirične impresije s sprehodov v naravi pa komentarji in kritike ter odgovori in ugovori na pisanje drugih, pisemski odlomki, družinski prizori in, bržkone najdragocenejši del gradiva, portreti sodobnikov iz gledaliških in književnih krogov. Nekateri so ostali le bežne skice, k mnogim, kot so bili Bratko Kreft, Jože Tiran, Vladimir Skrbinšek, Stane Sever ter Fran Ramovš, Anton Ocvirk, Josip Vidmar, France Koblar, Ferdo in Juš Kozak in Vitomil Zupan, pa se je avtor vrnil večkrat in jih izrisal bolj natančno.

Drugi Zapisi so s 550 stranmi za sto strani obsežnejši od prvih iz obdobja 1937–1947, čeprav so ti z vojno ter leti tik pred njo in po njej pričevanje o najbolj viharnem času v novejši slovenski zgodovini. Mahnič je že takoj po vojni – leta 1942 je diplomiral na ljubljanski slavistiki – občutil hladen piš zaznamovanosti, ker ni sodeloval z OF, čeprav se tudi nasprotni strani ni usodno približal. Njegovo življenje so urejali dekreti in negotove zaposlitve; najprej je moral oditi z Jesenic, nakar so ga že po nekaj tednih brez pojasnila postavili na cesto tudi v Bežigrajski gimnaziji. Nikjer si ga niso upali vzeti v službo, dokler ni potrkal pri Marjanu Pengovu, direktorju Triglav filma, ki je bil »jasen, stvaren in na svojih nogah«. Dodeljen je bil programskemu oddelku in čez čas na svoje veliko presenečenje postal celo udarnik. Iz tega obdobja so posebno zanimivi njegovi spomini na peripetije v zakulisju snemanja filma Na svoji zemlji, ki jih je sodoživljal kot lektor; tolikih popivanj, nerodnosti, neresnosti in nenehnega nadzorovanja iz Ljubljane bržkone ni popisal nihče drug!

Dobremu desetletju 1948 –1958 je Mirko Mahnič v drugi knjigi lahko namenil več prostora tudi na račun že nekoliko blažjih pritiskov oblasti, ki so ga prej še odvračali, da bi s pravimi imeni poimenoval vse, kar ga je motilo, utesnjevalo, onemogočalo. A je anatema še vedno lebdela nad njegovo glavo. Za vsako novo zaposlitev, daljše potovanje ali zahtevnejšo objavo je potreboval podpis neke nevidne roke ali vsaj namig koga iz političnega vrha. Po navadi je vedel, čigavega, včasih pa tudi ne, kot na primer o usodi več kot desetih prošenj za štipendijo za vsaj mesec dni Pariza, ki so obležale že na nižjih instancah.

Enega dekreta pa se je devetindvajsetletni Mahnič leta 1948 le razveselil: namestitve  za gledališkega lektorja v Drami. Odtlej je bil gledališki lektorat, kot je zapisal, »strokovno, vzgojno, ustvarjalno in duhovno opravilo in ne samo službeno posedanje na vajah«. To delo je pozneje, poleg režiranja, krajši ali daljši čas opravljal v več slovenskih gledaliških hišah. Za utrditev lastne poti so mu bili sprva dragoceni predvsem zaslomba in nauki Bratka Krefta. »Njegovi komedijanti,« je bil prepričan, »so pomembnejši kot vsi Kardeljevi, Marinkovi in Mačkovi katekizmi. Ostali bodo kot narodna pesem, za onimi le prah in pepel.«

Mirko Mahnič, romanopisec, dramatik, esejist in prevajalec, se torej v drugi knjig Zapisov giblje predvsem v okvirih svoje osrednje poklicne dejavnosti. Neposredno in posredno se predstavlja kot režiser in zgodovinar slovenskega gledališča, občasno tudi sam igralec, kot lektor pa tudi skrbnik omikanega vedenja in izražanja. Tudi bralca večkrat povabi v svojo delavnico, k razmišljanjem o posameznih prizorih in scenah ter izbiri pravšnje besede zanje.

Ob vsej marljivosti in uspehih v različnih ustanovah pa si Mahnič še leta 1954 ni mogel ustvariti lastnega doma.

»Ata mama in jaz živimo zelo skromno,« je z grenkobo zapisal. »Posteljnina je izrabljena in zakrpana, nimam svoje sobe, ne morem kupovat knjig, kolikor bi jih rad.« In malo pozneje: »Nesreča nam ja kar naprej za petami, vendar smo srečna družina. /…/ Zelo smo navezani drug na drugega, središče te navezanosti pa je mama.«

Leta 1955 se je avtor zgrozil ob vesti, da so blizu Ljubljane prepovedali igrati Kralja na Betajnovi – samo zato, ker je v naslovu beseda kralj. In se zamislil ob spoznanju, da na svobodo mišljenja povsod še kar naprej »preži surovo žrelo zagrizene in zaslepljene političnosti«. Proti koncu Zapisov je z bridkostjo nemočno spremljal tudi burne peripetije ob ukinjanju poklicnega Prešernovega gledališča v Kranju, kjer je tudi sam prebil nekaj let. Čeprav prizadet, je ostal ob strani. Predobro je poznal vsa gledališča in razmere v njih. Tudi igralce: nekatere je cenil, druge pa je že dve leti prej opisal z besedami: »Častilakomne oči in notranja praznina; nikakršnega umetniškega prepričanja, le bolna in zlobna nadutost.«

Leta 1957 se je Mahnič želel vrniti v Dramo, a je dobil le honorarno lektorstvo. Spet se je znašel pri Triglav filmu, »nič z veseljem, a služba je služba« je zapisal. Med drugim se je ukvarjal s prirejanjem scenarijev, kot sta bila Martin Krpan Mateja Bora in Balada o trobenti in oblaku samega Cirila Kosmača. Hvalil je, kar mu je bilo všeč, ter pomišljal in pripominjal, kje in kaj bi bilo bolje opustiti, dodati, izostriti. V takih trenutkih je bil ves razvnet, poglobljen v delo. Delo, ki mu je pomenilo, kot je večkrat povedal, željo in slast. Leta 1957 tudi »zmeraj večjo lepoto in užitek …«

Preden se je poslovil, je Mirko Mahnič o svojem lektorskem delu še zapisal, da je bilo jalovo, sam pa ni bil slovnični pikolovec. Vedno mu je šlo bolj za priobčitev smisla kot za izrekanje strogo po pravilih. Tako kot se tudi eden njegovih učiteljev Anton Bajec ni na živo in mrtvo oprijemal črke – »To delajo puritanci in črkogrizci …!« je sporočil naslednikom.


Ocene

1978 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Mirko Mahnič: Zapisi II

25.11.2019

Avtorica recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Druga knjiga Zapisov Mirka Mahniča – tako kot prva iz leta 2008 – že z naslovom nakazuje raznorodnost zbranega pisanja. Od strani do strani se vrstijo in prepletajo avtorjevi hipni prebliski in večinoma nedatirani dnevniški zapiski, lirične impresije s sprehodov v naravi pa komentarji in kritike ter odgovori in ugovori na pisanje drugih, pisemski odlomki, družinski prizori in, bržkone najdragocenejši del gradiva, portreti sodobnikov iz gledaliških in književnih krogov. Nekateri so ostali le bežne skice, k mnogim, kot so bili Bratko Kreft, Jože Tiran, Vladimir Skrbinšek, Stane Sever ter Fran Ramovš, Anton Ocvirk, Josip Vidmar, France Koblar, Ferdo in Juš Kozak in Vitomil Zupan, pa se je avtor vrnil večkrat in jih izrisal bolj natančno.

Drugi Zapisi so s 550 stranmi za sto strani obsežnejši od prvih iz obdobja 1937–1947, čeprav so ti z vojno ter leti tik pred njo in po njej pričevanje o najbolj viharnem času v novejši slovenski zgodovini. Mahnič je že takoj po vojni – leta 1942 je diplomiral na ljubljanski slavistiki – občutil hladen piš zaznamovanosti, ker ni sodeloval z OF, čeprav se tudi nasprotni strani ni usodno približal. Njegovo življenje so urejali dekreti in negotove zaposlitve; najprej je moral oditi z Jesenic, nakar so ga že po nekaj tednih brez pojasnila postavili na cesto tudi v Bežigrajski gimnaziji. Nikjer si ga niso upali vzeti v službo, dokler ni potrkal pri Marjanu Pengovu, direktorju Triglav filma, ki je bil »jasen, stvaren in na svojih nogah«. Dodeljen je bil programskemu oddelku in čez čas na svoje veliko presenečenje postal celo udarnik. Iz tega obdobja so posebno zanimivi njegovi spomini na peripetije v zakulisju snemanja filma Na svoji zemlji, ki jih je sodoživljal kot lektor; tolikih popivanj, nerodnosti, neresnosti in nenehnega nadzorovanja iz Ljubljane bržkone ni popisal nihče drug!

Dobremu desetletju 1948 –1958 je Mirko Mahnič v drugi knjigi lahko namenil več prostora tudi na račun že nekoliko blažjih pritiskov oblasti, ki so ga prej še odvračali, da bi s pravimi imeni poimenoval vse, kar ga je motilo, utesnjevalo, onemogočalo. A je anatema še vedno lebdela nad njegovo glavo. Za vsako novo zaposlitev, daljše potovanje ali zahtevnejšo objavo je potreboval podpis neke nevidne roke ali vsaj namig koga iz političnega vrha. Po navadi je vedel, čigavega, včasih pa tudi ne, kot na primer o usodi več kot desetih prošenj za štipendijo za vsaj mesec dni Pariza, ki so obležale že na nižjih instancah.

Enega dekreta pa se je devetindvajsetletni Mahnič leta 1948 le razveselil: namestitve  za gledališkega lektorja v Drami. Odtlej je bil gledališki lektorat, kot je zapisal, »strokovno, vzgojno, ustvarjalno in duhovno opravilo in ne samo službeno posedanje na vajah«. To delo je pozneje, poleg režiranja, krajši ali daljši čas opravljal v več slovenskih gledaliških hišah. Za utrditev lastne poti so mu bili sprva dragoceni predvsem zaslomba in nauki Bratka Krefta. »Njegovi komedijanti,« je bil prepričan, »so pomembnejši kot vsi Kardeljevi, Marinkovi in Mačkovi katekizmi. Ostali bodo kot narodna pesem, za onimi le prah in pepel.«

Mirko Mahnič, romanopisec, dramatik, esejist in prevajalec, se torej v drugi knjig Zapisov giblje predvsem v okvirih svoje osrednje poklicne dejavnosti. Neposredno in posredno se predstavlja kot režiser in zgodovinar slovenskega gledališča, občasno tudi sam igralec, kot lektor pa tudi skrbnik omikanega vedenja in izražanja. Tudi bralca večkrat povabi v svojo delavnico, k razmišljanjem o posameznih prizorih in scenah ter izbiri pravšnje besede zanje.

Ob vsej marljivosti in uspehih v različnih ustanovah pa si Mahnič še leta 1954 ni mogel ustvariti lastnega doma.

»Ata mama in jaz živimo zelo skromno,« je z grenkobo zapisal. »Posteljnina je izrabljena in zakrpana, nimam svoje sobe, ne morem kupovat knjig, kolikor bi jih rad.« In malo pozneje: »Nesreča nam ja kar naprej za petami, vendar smo srečna družina. /…/ Zelo smo navezani drug na drugega, središče te navezanosti pa je mama.«

Leta 1955 se je avtor zgrozil ob vesti, da so blizu Ljubljane prepovedali igrati Kralja na Betajnovi – samo zato, ker je v naslovu beseda kralj. In se zamislil ob spoznanju, da na svobodo mišljenja povsod še kar naprej »preži surovo žrelo zagrizene in zaslepljene političnosti«. Proti koncu Zapisov je z bridkostjo nemočno spremljal tudi burne peripetije ob ukinjanju poklicnega Prešernovega gledališča v Kranju, kjer je tudi sam prebil nekaj let. Čeprav prizadet, je ostal ob strani. Predobro je poznal vsa gledališča in razmere v njih. Tudi igralce: nekatere je cenil, druge pa je že dve leti prej opisal z besedami: »Častilakomne oči in notranja praznina; nikakršnega umetniškega prepričanja, le bolna in zlobna nadutost.«

Leta 1957 se je Mahnič želel vrniti v Dramo, a je dobil le honorarno lektorstvo. Spet se je znašel pri Triglav filmu, »nič z veseljem, a služba je služba« je zapisal. Med drugim se je ukvarjal s prirejanjem scenarijev, kot sta bila Martin Krpan Mateja Bora in Balada o trobenti in oblaku samega Cirila Kosmača. Hvalil je, kar mu je bilo všeč, ter pomišljal in pripominjal, kje in kaj bi bilo bolje opustiti, dodati, izostriti. V takih trenutkih je bil ves razvnet, poglobljen v delo. Delo, ki mu je pomenilo, kot je večkrat povedal, željo in slast. Leta 1957 tudi »zmeraj večjo lepoto in užitek …«

Preden se je poslovil, je Mirko Mahnič o svojem lektorskem delu še zapisal, da je bilo jalovo, sam pa ni bil slovnični pikolovec. Vedno mu je šlo bolj za priobčitev smisla kot za izrekanje strogo po pravilih. Tako kot se tudi eden njegovih učiteljev Anton Bajec ni na živo in mrtvo oprijemal črke – »To delajo puritanci in črkogrizci …!« je sporočil naslednikom.


22.11.2021

Marija Švajncer: Virus in filozofija

Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman


22.11.2021

Dejan Koban: Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven

Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko


22.11.2021

Taja Močnik:: Kamni z Marsa

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko


19.11.2021

Simona Semenič: lepe vide lepo gorijo

NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.


18.11.2021

Forum nove glasbe uvodoma z odličnim festivalskim ansamblom

V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.


17.11.2021

5. koncert komornega cikla Carpe artem so glasbeniki poimenovali Iskrenost in pristnost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.11.2021

2. koncert cikla Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije z naslovom Globina teme

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2021

Orkester Mozarteum Salzburg na 2. koncertu za Zlati abonma

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.11.2021

Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Esad Babačić; Včasih

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta: Lidija Hartman in Bernard Stramič


15.11.2021

Nina Dragičević: To telo, pokončno

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Eva Longyka Marušič


15.11.2021

Irena Svetek: Rdeča kapica

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Goran Marković: Beograjski trio

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Aleksander Golja


14.11.2021

Heiner Müller: Cement

Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan


12.11.2021

Strune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.11.2021

Bolhe

Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021


11.11.2021

Kozlovska sodba v Višnji gori

V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje


09.11.2021

Robert Menasse: Prestolnica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Fjodor M. Dostojevski: Peterburški letopis, Bele noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Franjo Frančič: Piši, ti samo piši …!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 47 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov