Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mirko Mahnič: Zapisi II

25.11.2019

Avtorica recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Druga knjiga Zapisov Mirka Mahniča – tako kot prva iz leta 2008 – že z naslovom nakazuje raznorodnost zbranega pisanja. Od strani do strani se vrstijo in prepletajo avtorjevi hipni prebliski in večinoma nedatirani dnevniški zapiski, lirične impresije s sprehodov v naravi pa komentarji in kritike ter odgovori in ugovori na pisanje drugih, pisemski odlomki, družinski prizori in, bržkone najdragocenejši del gradiva, portreti sodobnikov iz gledaliških in književnih krogov. Nekateri so ostali le bežne skice, k mnogim, kot so bili Bratko Kreft, Jože Tiran, Vladimir Skrbinšek, Stane Sever ter Fran Ramovš, Anton Ocvirk, Josip Vidmar, France Koblar, Ferdo in Juš Kozak in Vitomil Zupan, pa se je avtor vrnil večkrat in jih izrisal bolj natančno.

Drugi Zapisi so s 550 stranmi za sto strani obsežnejši od prvih iz obdobja 1937–1947, čeprav so ti z vojno ter leti tik pred njo in po njej pričevanje o najbolj viharnem času v novejši slovenski zgodovini. Mahnič je že takoj po vojni – leta 1942 je diplomiral na ljubljanski slavistiki – občutil hladen piš zaznamovanosti, ker ni sodeloval z OF, čeprav se tudi nasprotni strani ni usodno približal. Njegovo življenje so urejali dekreti in negotove zaposlitve; najprej je moral oditi z Jesenic, nakar so ga že po nekaj tednih brez pojasnila postavili na cesto tudi v Bežigrajski gimnaziji. Nikjer si ga niso upali vzeti v službo, dokler ni potrkal pri Marjanu Pengovu, direktorju Triglav filma, ki je bil »jasen, stvaren in na svojih nogah«. Dodeljen je bil programskemu oddelku in čez čas na svoje veliko presenečenje postal celo udarnik. Iz tega obdobja so posebno zanimivi njegovi spomini na peripetije v zakulisju snemanja filma Na svoji zemlji, ki jih je sodoživljal kot lektor; tolikih popivanj, nerodnosti, neresnosti in nenehnega nadzorovanja iz Ljubljane bržkone ni popisal nihče drug!

Dobremu desetletju 1948 –1958 je Mirko Mahnič v drugi knjigi lahko namenil več prostora tudi na račun že nekoliko blažjih pritiskov oblasti, ki so ga prej še odvračali, da bi s pravimi imeni poimenoval vse, kar ga je motilo, utesnjevalo, onemogočalo. A je anatema še vedno lebdela nad njegovo glavo. Za vsako novo zaposlitev, daljše potovanje ali zahtevnejšo objavo je potreboval podpis neke nevidne roke ali vsaj namig koga iz političnega vrha. Po navadi je vedel, čigavega, včasih pa tudi ne, kot na primer o usodi več kot desetih prošenj za štipendijo za vsaj mesec dni Pariza, ki so obležale že na nižjih instancah.

Enega dekreta pa se je devetindvajsetletni Mahnič leta 1948 le razveselil: namestitve  za gledališkega lektorja v Drami. Odtlej je bil gledališki lektorat, kot je zapisal, »strokovno, vzgojno, ustvarjalno in duhovno opravilo in ne samo službeno posedanje na vajah«. To delo je pozneje, poleg režiranja, krajši ali daljši čas opravljal v več slovenskih gledaliških hišah. Za utrditev lastne poti so mu bili sprva dragoceni predvsem zaslomba in nauki Bratka Krefta. »Njegovi komedijanti,« je bil prepričan, »so pomembnejši kot vsi Kardeljevi, Marinkovi in Mačkovi katekizmi. Ostali bodo kot narodna pesem, za onimi le prah in pepel.«

Mirko Mahnič, romanopisec, dramatik, esejist in prevajalec, se torej v drugi knjig Zapisov giblje predvsem v okvirih svoje osrednje poklicne dejavnosti. Neposredno in posredno se predstavlja kot režiser in zgodovinar slovenskega gledališča, občasno tudi sam igralec, kot lektor pa tudi skrbnik omikanega vedenja in izražanja. Tudi bralca večkrat povabi v svojo delavnico, k razmišljanjem o posameznih prizorih in scenah ter izbiri pravšnje besede zanje.

Ob vsej marljivosti in uspehih v različnih ustanovah pa si Mahnič še leta 1954 ni mogel ustvariti lastnega doma.

»Ata mama in jaz živimo zelo skromno,« je z grenkobo zapisal. »Posteljnina je izrabljena in zakrpana, nimam svoje sobe, ne morem kupovat knjig, kolikor bi jih rad.« In malo pozneje: »Nesreča nam ja kar naprej za petami, vendar smo srečna družina. /…/ Zelo smo navezani drug na drugega, središče te navezanosti pa je mama.«

Leta 1955 se je avtor zgrozil ob vesti, da so blizu Ljubljane prepovedali igrati Kralja na Betajnovi – samo zato, ker je v naslovu beseda kralj. In se zamislil ob spoznanju, da na svobodo mišljenja povsod še kar naprej »preži surovo žrelo zagrizene in zaslepljene političnosti«. Proti koncu Zapisov je z bridkostjo nemočno spremljal tudi burne peripetije ob ukinjanju poklicnega Prešernovega gledališča v Kranju, kjer je tudi sam prebil nekaj let. Čeprav prizadet, je ostal ob strani. Predobro je poznal vsa gledališča in razmere v njih. Tudi igralce: nekatere je cenil, druge pa je že dve leti prej opisal z besedami: »Častilakomne oči in notranja praznina; nikakršnega umetniškega prepričanja, le bolna in zlobna nadutost.«

Leta 1957 se je Mahnič želel vrniti v Dramo, a je dobil le honorarno lektorstvo. Spet se je znašel pri Triglav filmu, »nič z veseljem, a služba je služba« je zapisal. Med drugim se je ukvarjal s prirejanjem scenarijev, kot sta bila Martin Krpan Mateja Bora in Balada o trobenti in oblaku samega Cirila Kosmača. Hvalil je, kar mu je bilo všeč, ter pomišljal in pripominjal, kje in kaj bi bilo bolje opustiti, dodati, izostriti. V takih trenutkih je bil ves razvnet, poglobljen v delo. Delo, ki mu je pomenilo, kot je večkrat povedal, željo in slast. Leta 1957 tudi »zmeraj večjo lepoto in užitek …«

Preden se je poslovil, je Mirko Mahnič o svojem lektorskem delu še zapisal, da je bilo jalovo, sam pa ni bil slovnični pikolovec. Vedno mu je šlo bolj za priobčitev smisla kot za izrekanje strogo po pravilih. Tako kot se tudi eden njegovih učiteljev Anton Bajec ni na živo in mrtvo oprijemal črke – »To delajo puritanci in črkogrizci …!« je sporočil naslednikom.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Mirko Mahnič: Zapisi II

25.11.2019

Avtorica recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Druga knjiga Zapisov Mirka Mahniča – tako kot prva iz leta 2008 – že z naslovom nakazuje raznorodnost zbranega pisanja. Od strani do strani se vrstijo in prepletajo avtorjevi hipni prebliski in večinoma nedatirani dnevniški zapiski, lirične impresije s sprehodov v naravi pa komentarji in kritike ter odgovori in ugovori na pisanje drugih, pisemski odlomki, družinski prizori in, bržkone najdragocenejši del gradiva, portreti sodobnikov iz gledaliških in književnih krogov. Nekateri so ostali le bežne skice, k mnogim, kot so bili Bratko Kreft, Jože Tiran, Vladimir Skrbinšek, Stane Sever ter Fran Ramovš, Anton Ocvirk, Josip Vidmar, France Koblar, Ferdo in Juš Kozak in Vitomil Zupan, pa se je avtor vrnil večkrat in jih izrisal bolj natančno.

Drugi Zapisi so s 550 stranmi za sto strani obsežnejši od prvih iz obdobja 1937–1947, čeprav so ti z vojno ter leti tik pred njo in po njej pričevanje o najbolj viharnem času v novejši slovenski zgodovini. Mahnič je že takoj po vojni – leta 1942 je diplomiral na ljubljanski slavistiki – občutil hladen piš zaznamovanosti, ker ni sodeloval z OF, čeprav se tudi nasprotni strani ni usodno približal. Njegovo življenje so urejali dekreti in negotove zaposlitve; najprej je moral oditi z Jesenic, nakar so ga že po nekaj tednih brez pojasnila postavili na cesto tudi v Bežigrajski gimnaziji. Nikjer si ga niso upali vzeti v službo, dokler ni potrkal pri Marjanu Pengovu, direktorju Triglav filma, ki je bil »jasen, stvaren in na svojih nogah«. Dodeljen je bil programskemu oddelku in čez čas na svoje veliko presenečenje postal celo udarnik. Iz tega obdobja so posebno zanimivi njegovi spomini na peripetije v zakulisju snemanja filma Na svoji zemlji, ki jih je sodoživljal kot lektor; tolikih popivanj, nerodnosti, neresnosti in nenehnega nadzorovanja iz Ljubljane bržkone ni popisal nihče drug!

Dobremu desetletju 1948 –1958 je Mirko Mahnič v drugi knjigi lahko namenil več prostora tudi na račun že nekoliko blažjih pritiskov oblasti, ki so ga prej še odvračali, da bi s pravimi imeni poimenoval vse, kar ga je motilo, utesnjevalo, onemogočalo. A je anatema še vedno lebdela nad njegovo glavo. Za vsako novo zaposlitev, daljše potovanje ali zahtevnejšo objavo je potreboval podpis neke nevidne roke ali vsaj namig koga iz političnega vrha. Po navadi je vedel, čigavega, včasih pa tudi ne, kot na primer o usodi več kot desetih prošenj za štipendijo za vsaj mesec dni Pariza, ki so obležale že na nižjih instancah.

Enega dekreta pa se je devetindvajsetletni Mahnič leta 1948 le razveselil: namestitve  za gledališkega lektorja v Drami. Odtlej je bil gledališki lektorat, kot je zapisal, »strokovno, vzgojno, ustvarjalno in duhovno opravilo in ne samo službeno posedanje na vajah«. To delo je pozneje, poleg režiranja, krajši ali daljši čas opravljal v več slovenskih gledaliških hišah. Za utrditev lastne poti so mu bili sprva dragoceni predvsem zaslomba in nauki Bratka Krefta. »Njegovi komedijanti,« je bil prepričan, »so pomembnejši kot vsi Kardeljevi, Marinkovi in Mačkovi katekizmi. Ostali bodo kot narodna pesem, za onimi le prah in pepel.«

Mirko Mahnič, romanopisec, dramatik, esejist in prevajalec, se torej v drugi knjig Zapisov giblje predvsem v okvirih svoje osrednje poklicne dejavnosti. Neposredno in posredno se predstavlja kot režiser in zgodovinar slovenskega gledališča, občasno tudi sam igralec, kot lektor pa tudi skrbnik omikanega vedenja in izražanja. Tudi bralca večkrat povabi v svojo delavnico, k razmišljanjem o posameznih prizorih in scenah ter izbiri pravšnje besede zanje.

Ob vsej marljivosti in uspehih v različnih ustanovah pa si Mahnič še leta 1954 ni mogel ustvariti lastnega doma.

»Ata mama in jaz živimo zelo skromno,« je z grenkobo zapisal. »Posteljnina je izrabljena in zakrpana, nimam svoje sobe, ne morem kupovat knjig, kolikor bi jih rad.« In malo pozneje: »Nesreča nam ja kar naprej za petami, vendar smo srečna družina. /…/ Zelo smo navezani drug na drugega, središče te navezanosti pa je mama.«

Leta 1955 se je avtor zgrozil ob vesti, da so blizu Ljubljane prepovedali igrati Kralja na Betajnovi – samo zato, ker je v naslovu beseda kralj. In se zamislil ob spoznanju, da na svobodo mišljenja povsod še kar naprej »preži surovo žrelo zagrizene in zaslepljene političnosti«. Proti koncu Zapisov je z bridkostjo nemočno spremljal tudi burne peripetije ob ukinjanju poklicnega Prešernovega gledališča v Kranju, kjer je tudi sam prebil nekaj let. Čeprav prizadet, je ostal ob strani. Predobro je poznal vsa gledališča in razmere v njih. Tudi igralce: nekatere je cenil, druge pa je že dve leti prej opisal z besedami: »Častilakomne oči in notranja praznina; nikakršnega umetniškega prepričanja, le bolna in zlobna nadutost.«

Leta 1957 se je Mahnič želel vrniti v Dramo, a je dobil le honorarno lektorstvo. Spet se je znašel pri Triglav filmu, »nič z veseljem, a služba je služba« je zapisal. Med drugim se je ukvarjal s prirejanjem scenarijev, kot sta bila Martin Krpan Mateja Bora in Balada o trobenti in oblaku samega Cirila Kosmača. Hvalil je, kar mu je bilo všeč, ter pomišljal in pripominjal, kje in kaj bi bilo bolje opustiti, dodati, izostriti. V takih trenutkih je bil ves razvnet, poglobljen v delo. Delo, ki mu je pomenilo, kot je večkrat povedal, željo in slast. Leta 1957 tudi »zmeraj večjo lepoto in užitek …«

Preden se je poslovil, je Mirko Mahnič o svojem lektorskem delu še zapisal, da je bilo jalovo, sam pa ni bil slovnični pikolovec. Vedno mu je šlo bolj za priobčitev smisla kot za izrekanje strogo po pravilih. Tako kot se tudi eden njegovih učiteljev Anton Bajec ni na živo in mrtvo oprijemal črke – »To delajo puritanci in črkogrizci …!« je sporočil naslednikom.


11.03.2019

Dušan Marolt: Gasovi žensk

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


11.03.2019

Slobodan Šnajder: Doba brona

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Eva Longyka Marušič.


11.03.2019

Tomo Virk: Etični obrat v literarni vedi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


11.03.2019

Marija Stanonik: Čebela na cvetu in v svetu

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


10.03.2019

Zverinice iz Rezije

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.03.2019

MGL: Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe

Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/


04.03.2019

Marij Čuk: Prah

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


04.03.2019

Éric Vuillard: Dnevni red

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Harmtan.


04.03.2019

Katarina Gomboc: Negotovosti navkljub

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.


01.03.2019

Katja Perat: Mazohistka

Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin


23.02.2019

Bedenje

Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan


25.02.2019

Jože Livijen: Konjski blues

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.


25.02.2019

Tatjana Tolstoj: Tuja lepota

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


25.02.2019

Stanislava Chrobáková Repar: Rauma blues

Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


25.02.2019

Tadej Golob: Leninov park

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.


18.02.2019

Marko Sosič: Kruh, prah

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.


18.02.2019

Blaž Lukan: Teorija ničesar

Avtorica recenzije: Maritina Potisk Bere Aleksander Golja.


18.02.2019

Andrej Arko: Odkrušek

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bere Alenka Resman Langus.


18.02.2019

France Pibernik: Pisatelj Karel Mauser

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


11.02.2019

Jurij Hudolin: Pudak in Rosenmind

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Alenka Resman Langus.


Stran 89 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov