Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere: Jasna Rodošek
Ljubljana : Sanje, 2019
Tjaša Koprivec Vuga, nekdanja urednica založbe Sanje, pesnica, pravljičarka, voditeljica literarnih večerov in raznovrstnih prireditev ter radijska napovedovalka, je ena redkih, ki ji je uspelo ustvariti osebno blagovno znamko. To sestavljajo mešanica miline, prefinjenosti, ličnosti in predvsem neutrudno gojenje jezikovnega bogastva slovenskega jezika od besedišča do skladnje in izreke. Tako rekoč poosebitev tega prizadevanja.
Dekliško lično pesniško zbirko Tu je moj onkraj lepo opisuje že ime knjižne zbirke Srebrni glas. Začetnice naslova zbirke in imena avtorice tvorijo dva skupka inicialk na prelivajoči se rožnati podlagi. Robovi listov so nazobčani kot znamke. Že na prvi pogled vidimo, da knjigo spremlja nekakšna brošura. Ko paket, ki je ličen kot darilo, odpremo, najdemo v zavihku na notranji strani platnic zgibanko in zgoščenko, zvočno knjigo, na kateri avtorica z značilno nežnim in sladkim glasom interpretira svoje pesmi. Spremlja jih raznovrstna bodisi ambientalna bodisi eksperimentalna instrumentalna glasba. Pesmi so v prostem verzu in bolj ali manj kratke. Vseh je dvainšestdeset, na zgoščenki pa jih najdemo štirinajst, a si ne sledijo kot v knjigi.
Zgibanka se izkaže za nekakšen pesemski prt z vrtinčastimi vzorci zamolklo sivih barv, ki so v očitnem kontrastu z rožnato zadnjo stranjo. Rožnata fasada in temna stran lune, bi lahko dejali. Tovrstna diskrepanca se v zbirki potrdi. Vsebina prisrčno oblikovane zbirke je za avtorico značilno hermetična. Obilica redkih knjižnih besed in predvsem arhaizmov, privzdignjen, a mil slog in abstraktna semantika dajejo zbirki skorajda astralen nadih. Pomen ni nikoli zakoličen, pač pa ga lahko le slutimo.
Že naslov Tu je moj onkraj nakazuje avtoričin življenjski credo. Posvečenost zemeljskega se ne kaže le na ravni tematike, temveč tudi v žuborečem bogastvu pomena in zvočnosti. Čutno zaznaven svet, bližino v dvojini in erotiko prevevata milina in lepota, in jih povzdigneta v tosvetni predmet občudovanja, skorajda čaščenja. Gre za intimno, občutenjsko poezijo sanjskega sveta, ki pa raste iz zemlje. A kljub na novo odkriti udomačenosti v dvojini ne gre za samozadostnost. Na trenutke poblisne družbenokritična ost, ki meji na obžalovanje.
Poezija Tjaše Koprivec Vuga ne izrisuje zgolj edinstvenega občutja biti v svetu, pač pa v poeziji vznikne odrešitev, vsaj tako harmonična kot eros. Poezija je vsaj tako privlačna kot eros. Je transcendenca v imanenci ali z drugimi besedami: onostranstvo v tostranstvu.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere: Jasna Rodošek
Ljubljana : Sanje, 2019
Tjaša Koprivec Vuga, nekdanja urednica založbe Sanje, pesnica, pravljičarka, voditeljica literarnih večerov in raznovrstnih prireditev ter radijska napovedovalka, je ena redkih, ki ji je uspelo ustvariti osebno blagovno znamko. To sestavljajo mešanica miline, prefinjenosti, ličnosti in predvsem neutrudno gojenje jezikovnega bogastva slovenskega jezika od besedišča do skladnje in izreke. Tako rekoč poosebitev tega prizadevanja.
Dekliško lično pesniško zbirko Tu je moj onkraj lepo opisuje že ime knjižne zbirke Srebrni glas. Začetnice naslova zbirke in imena avtorice tvorijo dva skupka inicialk na prelivajoči se rožnati podlagi. Robovi listov so nazobčani kot znamke. Že na prvi pogled vidimo, da knjigo spremlja nekakšna brošura. Ko paket, ki je ličen kot darilo, odpremo, najdemo v zavihku na notranji strani platnic zgibanko in zgoščenko, zvočno knjigo, na kateri avtorica z značilno nežnim in sladkim glasom interpretira svoje pesmi. Spremlja jih raznovrstna bodisi ambientalna bodisi eksperimentalna instrumentalna glasba. Pesmi so v prostem verzu in bolj ali manj kratke. Vseh je dvainšestdeset, na zgoščenki pa jih najdemo štirinajst, a si ne sledijo kot v knjigi.
Zgibanka se izkaže za nekakšen pesemski prt z vrtinčastimi vzorci zamolklo sivih barv, ki so v očitnem kontrastu z rožnato zadnjo stranjo. Rožnata fasada in temna stran lune, bi lahko dejali. Tovrstna diskrepanca se v zbirki potrdi. Vsebina prisrčno oblikovane zbirke je za avtorico značilno hermetična. Obilica redkih knjižnih besed in predvsem arhaizmov, privzdignjen, a mil slog in abstraktna semantika dajejo zbirki skorajda astralen nadih. Pomen ni nikoli zakoličen, pač pa ga lahko le slutimo.
Že naslov Tu je moj onkraj nakazuje avtoričin življenjski credo. Posvečenost zemeljskega se ne kaže le na ravni tematike, temveč tudi v žuborečem bogastvu pomena in zvočnosti. Čutno zaznaven svet, bližino v dvojini in erotiko prevevata milina in lepota, in jih povzdigneta v tosvetni predmet občudovanja, skorajda čaščenja. Gre za intimno, občutenjsko poezijo sanjskega sveta, ki pa raste iz zemlje. A kljub na novo odkriti udomačenosti v dvojini ne gre za samozadostnost. Na trenutke poblisne družbenokritična ost, ki meji na obžalovanje.
Poezija Tjaše Koprivec Vuga ne izrisuje zgolj edinstvenega občutja biti v svetu, pač pa v poeziji vznikne odrešitev, vsaj tako harmonična kot eros. Poezija je vsaj tako privlačna kot eros. Je transcendenca v imanenci ali z drugimi besedami: onostranstvo v tostranstvu.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov