Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere: Jasna Rodošek
Ljubljana : Sanje, 2019
Tjaša Koprivec Vuga, nekdanja urednica založbe Sanje, pesnica, pravljičarka, voditeljica literarnih večerov in raznovrstnih prireditev ter radijska napovedovalka, je ena redkih, ki ji je uspelo ustvariti osebno blagovno znamko. To sestavljajo mešanica miline, prefinjenosti, ličnosti in predvsem neutrudno gojenje jezikovnega bogastva slovenskega jezika od besedišča do skladnje in izreke. Tako rekoč poosebitev tega prizadevanja.
Dekliško lično pesniško zbirko Tu je moj onkraj lepo opisuje že ime knjižne zbirke Srebrni glas. Začetnice naslova zbirke in imena avtorice tvorijo dva skupka inicialk na prelivajoči se rožnati podlagi. Robovi listov so nazobčani kot znamke. Že na prvi pogled vidimo, da knjigo spremlja nekakšna brošura. Ko paket, ki je ličen kot darilo, odpremo, najdemo v zavihku na notranji strani platnic zgibanko in zgoščenko, zvočno knjigo, na kateri avtorica z značilno nežnim in sladkim glasom interpretira svoje pesmi. Spremlja jih raznovrstna bodisi ambientalna bodisi eksperimentalna instrumentalna glasba. Pesmi so v prostem verzu in bolj ali manj kratke. Vseh je dvainšestdeset, na zgoščenki pa jih najdemo štirinajst, a si ne sledijo kot v knjigi.
Zgibanka se izkaže za nekakšen pesemski prt z vrtinčastimi vzorci zamolklo sivih barv, ki so v očitnem kontrastu z rožnato zadnjo stranjo. Rožnata fasada in temna stran lune, bi lahko dejali. Tovrstna diskrepanca se v zbirki potrdi. Vsebina prisrčno oblikovane zbirke je za avtorico značilno hermetična. Obilica redkih knjižnih besed in predvsem arhaizmov, privzdignjen, a mil slog in abstraktna semantika dajejo zbirki skorajda astralen nadih. Pomen ni nikoli zakoličen, pač pa ga lahko le slutimo.
Že naslov Tu je moj onkraj nakazuje avtoričin življenjski credo. Posvečenost zemeljskega se ne kaže le na ravni tematike, temveč tudi v žuborečem bogastvu pomena in zvočnosti. Čutno zaznaven svet, bližino v dvojini in erotiko prevevata milina in lepota, in jih povzdigneta v tosvetni predmet občudovanja, skorajda čaščenja. Gre za intimno, občutenjsko poezijo sanjskega sveta, ki pa raste iz zemlje. A kljub na novo odkriti udomačenosti v dvojini ne gre za samozadostnost. Na trenutke poblisne družbenokritična ost, ki meji na obžalovanje.
Poezija Tjaše Koprivec Vuga ne izrisuje zgolj edinstvenega občutja biti v svetu, pač pa v poeziji vznikne odrešitev, vsaj tako harmonična kot eros. Poezija je vsaj tako privlačna kot eros. Je transcendenca v imanenci ali z drugimi besedami: onostranstvo v tostranstvu.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere: Jasna Rodošek
Ljubljana : Sanje, 2019
Tjaša Koprivec Vuga, nekdanja urednica založbe Sanje, pesnica, pravljičarka, voditeljica literarnih večerov in raznovrstnih prireditev ter radijska napovedovalka, je ena redkih, ki ji je uspelo ustvariti osebno blagovno znamko. To sestavljajo mešanica miline, prefinjenosti, ličnosti in predvsem neutrudno gojenje jezikovnega bogastva slovenskega jezika od besedišča do skladnje in izreke. Tako rekoč poosebitev tega prizadevanja.
Dekliško lično pesniško zbirko Tu je moj onkraj lepo opisuje že ime knjižne zbirke Srebrni glas. Začetnice naslova zbirke in imena avtorice tvorijo dva skupka inicialk na prelivajoči se rožnati podlagi. Robovi listov so nazobčani kot znamke. Že na prvi pogled vidimo, da knjigo spremlja nekakšna brošura. Ko paket, ki je ličen kot darilo, odpremo, najdemo v zavihku na notranji strani platnic zgibanko in zgoščenko, zvočno knjigo, na kateri avtorica z značilno nežnim in sladkim glasom interpretira svoje pesmi. Spremlja jih raznovrstna bodisi ambientalna bodisi eksperimentalna instrumentalna glasba. Pesmi so v prostem verzu in bolj ali manj kratke. Vseh je dvainšestdeset, na zgoščenki pa jih najdemo štirinajst, a si ne sledijo kot v knjigi.
Zgibanka se izkaže za nekakšen pesemski prt z vrtinčastimi vzorci zamolklo sivih barv, ki so v očitnem kontrastu z rožnato zadnjo stranjo. Rožnata fasada in temna stran lune, bi lahko dejali. Tovrstna diskrepanca se v zbirki potrdi. Vsebina prisrčno oblikovane zbirke je za avtorico značilno hermetična. Obilica redkih knjižnih besed in predvsem arhaizmov, privzdignjen, a mil slog in abstraktna semantika dajejo zbirki skorajda astralen nadih. Pomen ni nikoli zakoličen, pač pa ga lahko le slutimo.
Že naslov Tu je moj onkraj nakazuje avtoričin življenjski credo. Posvečenost zemeljskega se ne kaže le na ravni tematike, temveč tudi v žuborečem bogastvu pomena in zvočnosti. Čutno zaznaven svet, bližino v dvojini in erotiko prevevata milina in lepota, in jih povzdigneta v tosvetni predmet občudovanja, skorajda čaščenja. Gre za intimno, občutenjsko poezijo sanjskega sveta, ki pa raste iz zemlje. A kljub na novo odkriti udomačenosti v dvojini ne gre za samozadostnost. Na trenutke poblisne družbenokritična ost, ki meji na obžalovanje.
Poezija Tjaše Koprivec Vuga ne izrisuje zgolj edinstvenega občutja biti v svetu, pač pa v poeziji vznikne odrešitev, vsaj tako harmonična kot eros. Poezija je vsaj tako privlačna kot eros. Je transcendenca v imanenci ali z drugimi besedami: onostranstvo v tostranstvu.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Ivan Lotrič.
Na sporedu so bili standardni odlomki železnega opernega repertoarja kot je v navadi na tovrstnih koncertih. Sicer pa je bilo vabilo na ljubljanski festival prvo, ki ga je operni par prejel v času pandemije.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov