Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere: Jasna Rodošek
Ljubljana : Sanje, 2019
Tjaša Koprivec Vuga, nekdanja urednica založbe Sanje, pesnica, pravljičarka, voditeljica literarnih večerov in raznovrstnih prireditev ter radijska napovedovalka, je ena redkih, ki ji je uspelo ustvariti osebno blagovno znamko. To sestavljajo mešanica miline, prefinjenosti, ličnosti in predvsem neutrudno gojenje jezikovnega bogastva slovenskega jezika od besedišča do skladnje in izreke. Tako rekoč poosebitev tega prizadevanja.
Dekliško lično pesniško zbirko Tu je moj onkraj lepo opisuje že ime knjižne zbirke Srebrni glas. Začetnice naslova zbirke in imena avtorice tvorijo dva skupka inicialk na prelivajoči se rožnati podlagi. Robovi listov so nazobčani kot znamke. Že na prvi pogled vidimo, da knjigo spremlja nekakšna brošura. Ko paket, ki je ličen kot darilo, odpremo, najdemo v zavihku na notranji strani platnic zgibanko in zgoščenko, zvočno knjigo, na kateri avtorica z značilno nežnim in sladkim glasom interpretira svoje pesmi. Spremlja jih raznovrstna bodisi ambientalna bodisi eksperimentalna instrumentalna glasba. Pesmi so v prostem verzu in bolj ali manj kratke. Vseh je dvainšestdeset, na zgoščenki pa jih najdemo štirinajst, a si ne sledijo kot v knjigi.
Zgibanka se izkaže za nekakšen pesemski prt z vrtinčastimi vzorci zamolklo sivih barv, ki so v očitnem kontrastu z rožnato zadnjo stranjo. Rožnata fasada in temna stran lune, bi lahko dejali. Tovrstna diskrepanca se v zbirki potrdi. Vsebina prisrčno oblikovane zbirke je za avtorico značilno hermetična. Obilica redkih knjižnih besed in predvsem arhaizmov, privzdignjen, a mil slog in abstraktna semantika dajejo zbirki skorajda astralen nadih. Pomen ni nikoli zakoličen, pač pa ga lahko le slutimo.
Že naslov Tu je moj onkraj nakazuje avtoričin življenjski credo. Posvečenost zemeljskega se ne kaže le na ravni tematike, temveč tudi v žuborečem bogastvu pomena in zvočnosti. Čutno zaznaven svet, bližino v dvojini in erotiko prevevata milina in lepota, in jih povzdigneta v tosvetni predmet občudovanja, skorajda čaščenja. Gre za intimno, občutenjsko poezijo sanjskega sveta, ki pa raste iz zemlje. A kljub na novo odkriti udomačenosti v dvojini ne gre za samozadostnost. Na trenutke poblisne družbenokritična ost, ki meji na obžalovanje.
Poezija Tjaše Koprivec Vuga ne izrisuje zgolj edinstvenega občutja biti v svetu, pač pa v poeziji vznikne odrešitev, vsaj tako harmonična kot eros. Poezija je vsaj tako privlačna kot eros. Je transcendenca v imanenci ali z drugimi besedami: onostranstvo v tostranstvu.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere: Jasna Rodošek
Ljubljana : Sanje, 2019
Tjaša Koprivec Vuga, nekdanja urednica založbe Sanje, pesnica, pravljičarka, voditeljica literarnih večerov in raznovrstnih prireditev ter radijska napovedovalka, je ena redkih, ki ji je uspelo ustvariti osebno blagovno znamko. To sestavljajo mešanica miline, prefinjenosti, ličnosti in predvsem neutrudno gojenje jezikovnega bogastva slovenskega jezika od besedišča do skladnje in izreke. Tako rekoč poosebitev tega prizadevanja.
Dekliško lično pesniško zbirko Tu je moj onkraj lepo opisuje že ime knjižne zbirke Srebrni glas. Začetnice naslova zbirke in imena avtorice tvorijo dva skupka inicialk na prelivajoči se rožnati podlagi. Robovi listov so nazobčani kot znamke. Že na prvi pogled vidimo, da knjigo spremlja nekakšna brošura. Ko paket, ki je ličen kot darilo, odpremo, najdemo v zavihku na notranji strani platnic zgibanko in zgoščenko, zvočno knjigo, na kateri avtorica z značilno nežnim in sladkim glasom interpretira svoje pesmi. Spremlja jih raznovrstna bodisi ambientalna bodisi eksperimentalna instrumentalna glasba. Pesmi so v prostem verzu in bolj ali manj kratke. Vseh je dvainšestdeset, na zgoščenki pa jih najdemo štirinajst, a si ne sledijo kot v knjigi.
Zgibanka se izkaže za nekakšen pesemski prt z vrtinčastimi vzorci zamolklo sivih barv, ki so v očitnem kontrastu z rožnato zadnjo stranjo. Rožnata fasada in temna stran lune, bi lahko dejali. Tovrstna diskrepanca se v zbirki potrdi. Vsebina prisrčno oblikovane zbirke je za avtorico značilno hermetična. Obilica redkih knjižnih besed in predvsem arhaizmov, privzdignjen, a mil slog in abstraktna semantika dajejo zbirki skorajda astralen nadih. Pomen ni nikoli zakoličen, pač pa ga lahko le slutimo.
Že naslov Tu je moj onkraj nakazuje avtoričin življenjski credo. Posvečenost zemeljskega se ne kaže le na ravni tematike, temveč tudi v žuborečem bogastvu pomena in zvočnosti. Čutno zaznaven svet, bližino v dvojini in erotiko prevevata milina in lepota, in jih povzdigneta v tosvetni predmet občudovanja, skorajda čaščenja. Gre za intimno, občutenjsko poezijo sanjskega sveta, ki pa raste iz zemlje. A kljub na novo odkriti udomačenosti v dvojini ne gre za samozadostnost. Na trenutke poblisne družbenokritična ost, ki meji na obžalovanje.
Poezija Tjaše Koprivec Vuga ne izrisuje zgolj edinstvenega občutja biti v svetu, pač pa v poeziji vznikne odrešitev, vsaj tako harmonična kot eros. Poezija je vsaj tako privlačna kot eros. Je transcendenca v imanenci ali z drugimi besedami: onostranstvo v tostranstvu.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
»Nismo skušali narediti nekaj broadwayjskega, ampak smo skušali narediti nekaj avtentičnega,« o družinskem mijauziklu Obuti maček pove režiser Vito Taufer. Priredbo znane pravljice Obuti maček je napisal Andrej Rozman - Roza, predstava pa je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper. Premiero si je ogledala Saška Rakef. Ustvarjalci Režija: Vito Taufer Glasba: Nana Forte, Jure Ivanušič Dramaturgija: Dubravko Mihanović Asistenca režije: Mitja Lovše Scenografija in kostumografija: Barbara Stupica Projekcije: Barbara Stupica, Nejc Saje Video: Nejc Saje Korepeticija: Diego Barrios Ross Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Liam Hlede/Urša Červ Zasedba Maček, človekoliki maček v škornjih, Lutkamuc (glas – video): Rok Matek Matic, mlad in simpatičen (takisto na videu): Luka Cimprič Marjetica, mlada in simpatična kraljična: Anja Drnovšek Kralj, njen sitni in nervozni oče: Ivan Rupnik Kraljica, njena tečna in razvajena mama: Maruša Oblak Brdavšek, grof in poosebljena hudoba: Ivan Godnič Glasbenik, Sodnik (video): Jure Ivanušič Glasbenik, Pomočnica (video): Uroš Maček Glasbenik: Vasko Atanasovski Glasbenik: Marjan Stanić Glasbenik: Žiga Golob Lutkamuc (animacija – video): Barbara Bulatović Avtor fotografije: Miha Fras Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper/Premiera:14. 12. 2019
Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.
Sinoči je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani četrti koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka. Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista. Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno. Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.
Neveljaven email naslov