Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Jasna Rodošek.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : Lud Šerpa, 2019
V prozni zbirki Rumena puščica uveljavljenega ruskega pisatelja Viktorja Pelevina se glavni junaki in v vsakem pogledu središčne osebe znajdejo v nerealnih, tako rekoč metaforičnih, fantastičnih okoliščinah. Z merilnikom verjetnosti bi lahko iz te vrste potegnili dve pripovedi. Prva je po duhoviti konceptualni bizarnosti naslovljena Nastanek vrst, kajti opazujemo lahko Charlesa Darwina, ki se v podkrovju legendarne jadrnice Beagle bojuje za svojo prelomno znanstveno teorijo – in sicer dobesedno, saj se na življenje in smrt pretepa z velikimi opicami, ki mu jih drugo za drugo iz kletk spuščajo navdušeni člani posadke. Torej: brez borca ni misleca! Druga izjema je pripoved Ontologija otroštva, proza, ki je pravzaprav res to, kar nakazuje naslov: v drugoosebnem nagovoru izraženo neizprosno vrednotenje otroštva, vendar vse prej kot idealistično, v surovi obsodbi družbe, nezadovoljne same s sabo. Sicer pa, kot rečeno, obstaja skoraj vzorec: zdravi, moralno nelabilni, prejkone tudi všečni, inteligentni, močni posamezniki se soočajo z okoliščinami in razmerji, ki so v nasprotju z njihovimi dotedanjimi izkušnjami in ki zahtevajo od njih preživetveno prilagoditev: Saša zaide na zborovanje volkodlakov in se tudi sam spremeni v volka, Pjotr Petrovič se kot mesečnik nagiba k padcu z višine in to dejstvo uspešno spremeni v utvaro, naslednji Saša se po rezu med računalniško simulacijo in realnostjo preskakovaje prebija na najvišjo raven nevarne igre, kjer naj bi ga čakala Princesa, Andrej pa potuje z neskončno dolgim vlakom, ki brez postankov že leta, že od nekdaj drvi proti podrtemu mostu.
Viktor Pelevin je v prepletanju fantazijskih dogajalnih prizorišč in fabul velemojster, kar je slovenskemu bralstvu pokazal že z romanom Čapajev in praznota. Ni nujno razmišljati o izvirnosti, kajti z razcepljeno osebnostjo, ki jo premetava po prostoru in času, se je v večen literarni spomin nemara najbolje poigral Kurt Vonnegut v Klavnici 5. Pelevinove alegorije ali namigi nanje so bolj zapleteni, nekako tudi bolj pravljični, smeleje večplastni ter intelektualno bolj igrivi. Ob tem se pisatelj ne spušča v utemeljevanje, kaj v njegovem pisanju zrcali stanje družbe, sploh ruske, in kaj je čisti pisateljski zanos nevkalupljenega fabuliranja. Pač, vlak Rumena puščica v naslovni pripovedi je skoraj neizpodbitna prispodoba kataklizmične krhkosti sedanjega stanja sveta – a kaj, ko se kompozicija na koncu mirno ustavi, potnik Andrej pa lahko neovirano izstopi in med hojo v tiho noč zasliši pomirjujoče zvoke vetra, žuželk v travi in lastnih korakov. In računalnikar Saša se po domala neskončnem pohodu skozi nevarnosti v le napol virtualni igri zave, katerih tipk na tipkovnici se je treba dotakniti, da se dokazi virtualnosti razblinijo. Zdi se torej, da si moramo vedno znova ponavljati, da je dobra literatura, tudi če vsebuje didaktičnost, aktualne metafore in koncepte, izposojene iz dobrih ali tudi sumljivih virov, predvsem literatura in ne prozorna publicistika.
In šele branje brez pričakovanja površnih in lahkih sklepov lahko postane pravi užitek.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Jasna Rodošek.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : Lud Šerpa, 2019
V prozni zbirki Rumena puščica uveljavljenega ruskega pisatelja Viktorja Pelevina se glavni junaki in v vsakem pogledu središčne osebe znajdejo v nerealnih, tako rekoč metaforičnih, fantastičnih okoliščinah. Z merilnikom verjetnosti bi lahko iz te vrste potegnili dve pripovedi. Prva je po duhoviti konceptualni bizarnosti naslovljena Nastanek vrst, kajti opazujemo lahko Charlesa Darwina, ki se v podkrovju legendarne jadrnice Beagle bojuje za svojo prelomno znanstveno teorijo – in sicer dobesedno, saj se na življenje in smrt pretepa z velikimi opicami, ki mu jih drugo za drugo iz kletk spuščajo navdušeni člani posadke. Torej: brez borca ni misleca! Druga izjema je pripoved Ontologija otroštva, proza, ki je pravzaprav res to, kar nakazuje naslov: v drugoosebnem nagovoru izraženo neizprosno vrednotenje otroštva, vendar vse prej kot idealistično, v surovi obsodbi družbe, nezadovoljne same s sabo. Sicer pa, kot rečeno, obstaja skoraj vzorec: zdravi, moralno nelabilni, prejkone tudi všečni, inteligentni, močni posamezniki se soočajo z okoliščinami in razmerji, ki so v nasprotju z njihovimi dotedanjimi izkušnjami in ki zahtevajo od njih preživetveno prilagoditev: Saša zaide na zborovanje volkodlakov in se tudi sam spremeni v volka, Pjotr Petrovič se kot mesečnik nagiba k padcu z višine in to dejstvo uspešno spremeni v utvaro, naslednji Saša se po rezu med računalniško simulacijo in realnostjo preskakovaje prebija na najvišjo raven nevarne igre, kjer naj bi ga čakala Princesa, Andrej pa potuje z neskončno dolgim vlakom, ki brez postankov že leta, že od nekdaj drvi proti podrtemu mostu.
Viktor Pelevin je v prepletanju fantazijskih dogajalnih prizorišč in fabul velemojster, kar je slovenskemu bralstvu pokazal že z romanom Čapajev in praznota. Ni nujno razmišljati o izvirnosti, kajti z razcepljeno osebnostjo, ki jo premetava po prostoru in času, se je v večen literarni spomin nemara najbolje poigral Kurt Vonnegut v Klavnici 5. Pelevinove alegorije ali namigi nanje so bolj zapleteni, nekako tudi bolj pravljični, smeleje večplastni ter intelektualno bolj igrivi. Ob tem se pisatelj ne spušča v utemeljevanje, kaj v njegovem pisanju zrcali stanje družbe, sploh ruske, in kaj je čisti pisateljski zanos nevkalupljenega fabuliranja. Pač, vlak Rumena puščica v naslovni pripovedi je skoraj neizpodbitna prispodoba kataklizmične krhkosti sedanjega stanja sveta – a kaj, ko se kompozicija na koncu mirno ustavi, potnik Andrej pa lahko neovirano izstopi in med hojo v tiho noč zasliši pomirjujoče zvoke vetra, žuželk v travi in lastnih korakov. In računalnikar Saša se po domala neskončnem pohodu skozi nevarnosti v le napol virtualni igri zave, katerih tipk na tipkovnici se je treba dotakniti, da se dokazi virtualnosti razblinijo. Zdi se torej, da si moramo vedno znova ponavljati, da je dobra literatura, tudi če vsebuje didaktičnost, aktualne metafore in koncepte, izposojene iz dobrih ali tudi sumljivih virov, predvsem literatura in ne prozorna publicistika.
In šele branje brez pričakovanja površnih in lahkih sklepov lahko postane pravi užitek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Neveljaven email naslov