Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Jasna Rodošek.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : Lud Šerpa, 2019
V prozni zbirki Rumena puščica uveljavljenega ruskega pisatelja Viktorja Pelevina se glavni junaki in v vsakem pogledu središčne osebe znajdejo v nerealnih, tako rekoč metaforičnih, fantastičnih okoliščinah. Z merilnikom verjetnosti bi lahko iz te vrste potegnili dve pripovedi. Prva je po duhoviti konceptualni bizarnosti naslovljena Nastanek vrst, kajti opazujemo lahko Charlesa Darwina, ki se v podkrovju legendarne jadrnice Beagle bojuje za svojo prelomno znanstveno teorijo – in sicer dobesedno, saj se na življenje in smrt pretepa z velikimi opicami, ki mu jih drugo za drugo iz kletk spuščajo navdušeni člani posadke. Torej: brez borca ni misleca! Druga izjema je pripoved Ontologija otroštva, proza, ki je pravzaprav res to, kar nakazuje naslov: v drugoosebnem nagovoru izraženo neizprosno vrednotenje otroštva, vendar vse prej kot idealistično, v surovi obsodbi družbe, nezadovoljne same s sabo. Sicer pa, kot rečeno, obstaja skoraj vzorec: zdravi, moralno nelabilni, prejkone tudi všečni, inteligentni, močni posamezniki se soočajo z okoliščinami in razmerji, ki so v nasprotju z njihovimi dotedanjimi izkušnjami in ki zahtevajo od njih preživetveno prilagoditev: Saša zaide na zborovanje volkodlakov in se tudi sam spremeni v volka, Pjotr Petrovič se kot mesečnik nagiba k padcu z višine in to dejstvo uspešno spremeni v utvaro, naslednji Saša se po rezu med računalniško simulacijo in realnostjo preskakovaje prebija na najvišjo raven nevarne igre, kjer naj bi ga čakala Princesa, Andrej pa potuje z neskončno dolgim vlakom, ki brez postankov že leta, že od nekdaj drvi proti podrtemu mostu.
Viktor Pelevin je v prepletanju fantazijskih dogajalnih prizorišč in fabul velemojster, kar je slovenskemu bralstvu pokazal že z romanom Čapajev in praznota. Ni nujno razmišljati o izvirnosti, kajti z razcepljeno osebnostjo, ki jo premetava po prostoru in času, se je v večen literarni spomin nemara najbolje poigral Kurt Vonnegut v Klavnici 5. Pelevinove alegorije ali namigi nanje so bolj zapleteni, nekako tudi bolj pravljični, smeleje večplastni ter intelektualno bolj igrivi. Ob tem se pisatelj ne spušča v utemeljevanje, kaj v njegovem pisanju zrcali stanje družbe, sploh ruske, in kaj je čisti pisateljski zanos nevkalupljenega fabuliranja. Pač, vlak Rumena puščica v naslovni pripovedi je skoraj neizpodbitna prispodoba kataklizmične krhkosti sedanjega stanja sveta – a kaj, ko se kompozicija na koncu mirno ustavi, potnik Andrej pa lahko neovirano izstopi in med hojo v tiho noč zasliši pomirjujoče zvoke vetra, žuželk v travi in lastnih korakov. In računalnikar Saša se po domala neskončnem pohodu skozi nevarnosti v le napol virtualni igri zave, katerih tipk na tipkovnici se je treba dotakniti, da se dokazi virtualnosti razblinijo. Zdi se torej, da si moramo vedno znova ponavljati, da je dobra literatura, tudi če vsebuje didaktičnost, aktualne metafore in koncepte, izposojene iz dobrih ali tudi sumljivih virov, predvsem literatura in ne prozorna publicistika.
In šele branje brez pričakovanja površnih in lahkih sklepov lahko postane pravi užitek.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Jasna Rodošek.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : Lud Šerpa, 2019
V prozni zbirki Rumena puščica uveljavljenega ruskega pisatelja Viktorja Pelevina se glavni junaki in v vsakem pogledu središčne osebe znajdejo v nerealnih, tako rekoč metaforičnih, fantastičnih okoliščinah. Z merilnikom verjetnosti bi lahko iz te vrste potegnili dve pripovedi. Prva je po duhoviti konceptualni bizarnosti naslovljena Nastanek vrst, kajti opazujemo lahko Charlesa Darwina, ki se v podkrovju legendarne jadrnice Beagle bojuje za svojo prelomno znanstveno teorijo – in sicer dobesedno, saj se na življenje in smrt pretepa z velikimi opicami, ki mu jih drugo za drugo iz kletk spuščajo navdušeni člani posadke. Torej: brez borca ni misleca! Druga izjema je pripoved Ontologija otroštva, proza, ki je pravzaprav res to, kar nakazuje naslov: v drugoosebnem nagovoru izraženo neizprosno vrednotenje otroštva, vendar vse prej kot idealistično, v surovi obsodbi družbe, nezadovoljne same s sabo. Sicer pa, kot rečeno, obstaja skoraj vzorec: zdravi, moralno nelabilni, prejkone tudi všečni, inteligentni, močni posamezniki se soočajo z okoliščinami in razmerji, ki so v nasprotju z njihovimi dotedanjimi izkušnjami in ki zahtevajo od njih preživetveno prilagoditev: Saša zaide na zborovanje volkodlakov in se tudi sam spremeni v volka, Pjotr Petrovič se kot mesečnik nagiba k padcu z višine in to dejstvo uspešno spremeni v utvaro, naslednji Saša se po rezu med računalniško simulacijo in realnostjo preskakovaje prebija na najvišjo raven nevarne igre, kjer naj bi ga čakala Princesa, Andrej pa potuje z neskončno dolgim vlakom, ki brez postankov že leta, že od nekdaj drvi proti podrtemu mostu.
Viktor Pelevin je v prepletanju fantazijskih dogajalnih prizorišč in fabul velemojster, kar je slovenskemu bralstvu pokazal že z romanom Čapajev in praznota. Ni nujno razmišljati o izvirnosti, kajti z razcepljeno osebnostjo, ki jo premetava po prostoru in času, se je v večen literarni spomin nemara najbolje poigral Kurt Vonnegut v Klavnici 5. Pelevinove alegorije ali namigi nanje so bolj zapleteni, nekako tudi bolj pravljični, smeleje večplastni ter intelektualno bolj igrivi. Ob tem se pisatelj ne spušča v utemeljevanje, kaj v njegovem pisanju zrcali stanje družbe, sploh ruske, in kaj je čisti pisateljski zanos nevkalupljenega fabuliranja. Pač, vlak Rumena puščica v naslovni pripovedi je skoraj neizpodbitna prispodoba kataklizmične krhkosti sedanjega stanja sveta – a kaj, ko se kompozicija na koncu mirno ustavi, potnik Andrej pa lahko neovirano izstopi in med hojo v tiho noč zasliši pomirjujoče zvoke vetra, žuželk v travi in lastnih korakov. In računalnikar Saša se po domala neskončnem pohodu skozi nevarnosti v le napol virtualni igri zave, katerih tipk na tipkovnici se je treba dotakniti, da se dokazi virtualnosti razblinijo. Zdi se torej, da si moramo vedno znova ponavljati, da je dobra literatura, tudi če vsebuje didaktičnost, aktualne metafore in koncepte, izposojene iz dobrih ali tudi sumljivih virov, predvsem literatura in ne prozorna publicistika.
In šele branje brez pričakovanja površnih in lahkih sklepov lahko postane pravi užitek.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov