Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sergej Harlamov: Mnogoboj mitologij

16.12.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Ana Bohte in Jure Franko.

Maribor : Litera, 2019

Mnogoboj mitologij je najprej poezija o poeziji, torej poezija, ki razmišlja o okoliščinah svojega nastanka, pri čemer se zaveda, da so izviri pesništva zakriti z množico različnih mitologij. Prav te zato postanejo tudi tema upesnjevanja, vendar ne na način obnavljanja, temveč njihove razgradnje.

Pesnik Sergej Harlamov se je te nelahke naloge lotil na več načinov. Najprej neposredno, v kratkih aforistično zašiljenih verzih: »kar zapišem, je laž,« beremo v pesmi Bralcu ali o glasu in glasniku. Potem z izrazito ekonomično govorico, ki se odreka pesniškemu podobju in z osamitvijo posamičnih besed in fraz, ki jih jemlje dobesedno, pokaže na njihove ideološke konotacije. In ne nazadnje z domiselno rabo opomb pod pesmimi, ki so bodisi komentar k posameznim besedam in verzom bodisi nam ponujajo alternativno branje le-teh.

Na ta način se loteva različnih mitov, na primer mita o pesniku, kot se je vzpostavil v dobi romantike, o pesniku, ki zgolj iz sebe ali po zapovedi Shelleyjevega »božanskega vetra« v ekstazi zapisuje verze. Na njegovo mesto je Harlamov postavil pesnika kot natančnega graditelja pesmi, pri čemer je glavno besedo namenil jeziku samemu. Namreč, kolikor podoba pesnika pri Harlamovu ni romantični pesnik razviharjene duše, pa ni niti strogo racionalen pesnik modernizma – med Mallarméjem kot eksemplaričnim modernističnim pesnikom in današnjim časom so se zgodile tako zgodovinske avantgarde kot tudi Lacan in njegova izjava, da je »nezavedno strukturirano kot govorica«. Jezik je presenetljiv in izmuzljiv, zato Harlamov ne zahteva absolutnega nadzora nad zapisanim, s čimer jemlje v premislek tudi tradicijo, v katero nemara njegove nove pesmi še najbolj sodijo – to je tradicija avantgardističnega in neoavantgardističnega pesnjenja, na kar kažejo tako njegova pozornost na jezik, predvsem na glasovno podobo, in motti k nekaterim pesmim pa tudi njegova demontaža podobe pesnika.

Tako kot pesniku Sergej Harlamov odreka božanski status tudi poeziji, saj ta nima več revolucionarne moči. S tem je tudi svoje pesmi izmaknil možnim poskusom ideološke interpretacije ali celo ideološke uporabe: »tudi ta knjiga / je lahko orožje // če znaš dobro ciljati / in ti ni sveta,« se glasi četverostišje O naperjenosti peresa, z opombo pod črto, da »naboj seže globlje / od vsake poezije«. Pri tem se ne izogne niti demontaži možne lastne mitologije, kot bi se nemara lahko napletla v osemletnem premoru med pesnikovim prvencem Jedci in zbirko Mnogoboj mitologij. V prvem delu pesmi Hippasusova tožba (za enaindvajseto stoletje) zapiše: »a ravno jaz / sem se moral izuriti v novoreku / za katerega se zdi / da je njegov edini smoter / sabotiranje samega sebe …,«

Pesnik ni več pesnik, ampak postane pezdnik, izraz, ki ga Harlamov usmerja proti dogmatskemu mišljenju o pesniku in poeziji. Smrt poezije, ki se nemara sem ter tja zasvetlika iz teh verzov, tako ni smrt poezije, ampak razgradnja določenih pojmovanj poezije, ki pa pesniku oziroma pezdniku šele omogoča vzpostaviti pesniško govorico, seveda takšno, ki se zaveda pogojev svojega nastanka. Ta pa spet pesniku omogoča, da se lahko loti razgradnje različnih mitologij, ki niso neposredno povezane s poezijo in ki segajo od potrošništva in vprašanj o zasebni lastnini do filozofskih spraševanj o jeziku kot hiši biti in politike.

Octavio Paz je zapisal, da mora vsak pesnik najprej razgraditi jezik, ki ga je podedoval, in potem iz drobcev, ki so mu ostali, zgraditi nov jezik. Zdi se, da je Mnogoboj mitologij Sergeja Harlamova prav takšna gesta – v njem se srečamo s poezijo, ki je trčila ob lastno mejo, mejo, ki jo že od začetkov modernizma predstavlja belina papirja, pri čemer pa papir ni več zgolj simbol prazne transcendence, temveč tudi, kot v pesmi Ob svetovnem dnevu knjige/Zemlje piše Harlamov »mrliški list / nekega drevesa / samoljubje ki terja / svoj prostor za izbris«.

S svojo ogolelostjo, neposrednostjo, a tudi večpomenskostjo, ki se fraktalno razrašča po knjigi, je Mnogoboj mitologij Sergeja Harlamova izrazito sodobna in vznemirljiva zbirka pesmi, ki kar kliče po vnovičnem in večkratnem branju.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Sergej Harlamov: Mnogoboj mitologij

16.12.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Ana Bohte in Jure Franko.

Maribor : Litera, 2019

Mnogoboj mitologij je najprej poezija o poeziji, torej poezija, ki razmišlja o okoliščinah svojega nastanka, pri čemer se zaveda, da so izviri pesništva zakriti z množico različnih mitologij. Prav te zato postanejo tudi tema upesnjevanja, vendar ne na način obnavljanja, temveč njihove razgradnje.

Pesnik Sergej Harlamov se je te nelahke naloge lotil na več načinov. Najprej neposredno, v kratkih aforistično zašiljenih verzih: »kar zapišem, je laž,« beremo v pesmi Bralcu ali o glasu in glasniku. Potem z izrazito ekonomično govorico, ki se odreka pesniškemu podobju in z osamitvijo posamičnih besed in fraz, ki jih jemlje dobesedno, pokaže na njihove ideološke konotacije. In ne nazadnje z domiselno rabo opomb pod pesmimi, ki so bodisi komentar k posameznim besedam in verzom bodisi nam ponujajo alternativno branje le-teh.

Na ta način se loteva različnih mitov, na primer mita o pesniku, kot se je vzpostavil v dobi romantike, o pesniku, ki zgolj iz sebe ali po zapovedi Shelleyjevega »božanskega vetra« v ekstazi zapisuje verze. Na njegovo mesto je Harlamov postavil pesnika kot natančnega graditelja pesmi, pri čemer je glavno besedo namenil jeziku samemu. Namreč, kolikor podoba pesnika pri Harlamovu ni romantični pesnik razviharjene duše, pa ni niti strogo racionalen pesnik modernizma – med Mallarméjem kot eksemplaričnim modernističnim pesnikom in današnjim časom so se zgodile tako zgodovinske avantgarde kot tudi Lacan in njegova izjava, da je »nezavedno strukturirano kot govorica«. Jezik je presenetljiv in izmuzljiv, zato Harlamov ne zahteva absolutnega nadzora nad zapisanim, s čimer jemlje v premislek tudi tradicijo, v katero nemara njegove nove pesmi še najbolj sodijo – to je tradicija avantgardističnega in neoavantgardističnega pesnjenja, na kar kažejo tako njegova pozornost na jezik, predvsem na glasovno podobo, in motti k nekaterim pesmim pa tudi njegova demontaža podobe pesnika.

Tako kot pesniku Sergej Harlamov odreka božanski status tudi poeziji, saj ta nima več revolucionarne moči. S tem je tudi svoje pesmi izmaknil možnim poskusom ideološke interpretacije ali celo ideološke uporabe: »tudi ta knjiga / je lahko orožje // če znaš dobro ciljati / in ti ni sveta,« se glasi četverostišje O naperjenosti peresa, z opombo pod črto, da »naboj seže globlje / od vsake poezije«. Pri tem se ne izogne niti demontaži možne lastne mitologije, kot bi se nemara lahko napletla v osemletnem premoru med pesnikovim prvencem Jedci in zbirko Mnogoboj mitologij. V prvem delu pesmi Hippasusova tožba (za enaindvajseto stoletje) zapiše: »a ravno jaz / sem se moral izuriti v novoreku / za katerega se zdi / da je njegov edini smoter / sabotiranje samega sebe …,«

Pesnik ni več pesnik, ampak postane pezdnik, izraz, ki ga Harlamov usmerja proti dogmatskemu mišljenju o pesniku in poeziji. Smrt poezije, ki se nemara sem ter tja zasvetlika iz teh verzov, tako ni smrt poezije, ampak razgradnja določenih pojmovanj poezije, ki pa pesniku oziroma pezdniku šele omogoča vzpostaviti pesniško govorico, seveda takšno, ki se zaveda pogojev svojega nastanka. Ta pa spet pesniku omogoča, da se lahko loti razgradnje različnih mitologij, ki niso neposredno povezane s poezijo in ki segajo od potrošništva in vprašanj o zasebni lastnini do filozofskih spraševanj o jeziku kot hiši biti in politike.

Octavio Paz je zapisal, da mora vsak pesnik najprej razgraditi jezik, ki ga je podedoval, in potem iz drobcev, ki so mu ostali, zgraditi nov jezik. Zdi se, da je Mnogoboj mitologij Sergeja Harlamova prav takšna gesta – v njem se srečamo s poezijo, ki je trčila ob lastno mejo, mejo, ki jo že od začetkov modernizma predstavlja belina papirja, pri čemer pa papir ni več zgolj simbol prazne transcendence, temveč tudi, kot v pesmi Ob svetovnem dnevu knjige/Zemlje piše Harlamov »mrliški list / nekega drevesa / samoljubje ki terja / svoj prostor za izbris«.

S svojo ogolelostjo, neposrednostjo, a tudi večpomenskostjo, ki se fraktalno razrašča po knjigi, je Mnogoboj mitologij Sergeja Harlamova izrazito sodobna in vznemirljiva zbirka pesmi, ki kar kliče po vnovičnem in večkratnem branju.


18.01.2021

Miha Maurič: Mašinerija mogotcev

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


15.01.2021

Dan gneva

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.01.2021

Iztok Osojnik: Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Sanja Rejc.


11.01.2021

Agata Tomažič: Nož v ustih

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


11.01.2021

ur. Luka Vidmar: Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.01.2021

David Terčon: Vračanje v gnojnico sanj

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


11.01.2021

Zgodba o treh sestrah

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.01.2021

Forman proti Formanu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.01.2021

Marija Švajncer: Veselje do življenja ali filozofija radoživosti

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta: Ambrož Kvartič in Eva Longyka Marušič


04.01.2021

Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Matjaž Romih.


04.01.2021

Ivo Svetina: Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko.


04.01.2021

Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.


31.12.2020

Leto življenja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.12.2020

Ciril Kosmač: Lovim pomladni veter

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Sanja Rejc.


21.12.2020

Alojz Rebula: Apokrif

Avtor recenzije: Andrej Arko Bereta Matjaž Romih in Sanja Rejc.


21.12.2020

Boštjan Videmšek: Plan B

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Boštjan Romih.


21.12.2020

Matea Gorjup: Pišem

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič


14.12.2020

Aleš Berger: Breze

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Barbara Zupan.


14.12.2020

Marko Kravos: Matični vosek

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


14.12.2020

Tomaž Lapajne Dekleva: Zelo kratke zgodbe

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


Stran 63 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov