Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gre za spodobno melodramo, sumim pa, da je bila bolj kot umetnost v Cannesu nagrajena feministična ost: v filmu so namreč vsi moški zatiralci žensk, otroci pa kazen in nadloga.
Najstniški sestri Guida in Evridika odraščata na obrobju Ria de Janeira v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Njuna značaja se precej razlikujeta, Guida je bolj veseljaška, impulzivna in nima posebnih življenjskih načrtov, Evridika pa je bolj zadržana, introvertirana in sanja o karieri pianistke. Kljub temu sta nenehno skupaj in ju povezuje velika sestrska naklonjenost. Ko Guida pobegne s tujim mornarjem in nepričakovano zanosi, se ji konservativni starši odpovejo in pretrgajo vse stike z njo, onemogočiti pa jih skušajo tudi Evridiki, ki je pristala v zakonu s podobno nazadnjaškim možem. Čeprav živita ločeno, ne vedoč, kaj se dogaja drugi, sestrske vezi v resnici nič zares ne prekine.
Brazilski film Nevidno življenje Evridike je posnet po istoimenskem romanu in ga je režiral izkušeni vizualni umetnik in cineast Karim Aïnouz. Predvsem navdušuje izvrstna poustvaritev okolja in ozračja petdesetih let ter žitja in bitja povprečne družine iz tega obdobja. Filmski organizem, ki temelji na zakonitostih melodrame in tragičnem ponesrečenem srečanju oziroma zmoti, preseva blag magični realizem, ki ima kajpak temeljno domovinsko pravico prav v Južni Ameriki. Moč filma je tudi v tem, da avtor ne razlaga vsega, z marsikatero režijsko elipso spretno preskoči leta, s prefinjeno izbiro barvnih tonov, zvočne opreme, glasbe in dogajalnih prostorov pa se izogne pojasnilom o čutenju in razmišljanju sester Guide in Evridike v danih življenjskih obdobjih. V pretresljivem paradoksu vsaka upa in pričakuje, da je drugi uspelo pobegniti iz predpisanih okvirov na drugem koncu sveta.
Kljub vsem nedvomnim avdiovizualnim veščinam Karima Aïnouza se je težko znebiti literarnega vtisa; pripovedni postopki in preobrati ne morejo skriti tipično romanesknega izvora in bolj kot za izjemno filmsko doživetje gre za solidno knjižno priredbo ali celo nekakšno bralsko izkušnjo. Z zapletom glede zgrešenih oziroma zatajenih pisem se ne naslanja le na južnoameriško literarno tradicijo, ampak tudi na klasično melodramo Douglasa Sirka ali Josepha Mankiewicza. Za melodramo pa je značilno, da je prav ta na videz nedolžni žanr s solzavimi nastavki tisti privilegirani prostor raziskovanja in neusmiljenega seciranja patriarhalne in družbenega pritiska na splošno.
Celovečerni film Nevidno življenje Evridike je bil na lanskem festivalu v Cannesu nagrajen kot najboljši v sklopu Posebni pogled. Ker je tako izjemen? Gre za spodobno melodramo, sumim pa, da je bila bolj kot umetnost nagrajena feministična ost: v filmu so namreč vsi moški zatiralci žensk, otroci pa kazen in nadloga …
Gre za spodobno melodramo, sumim pa, da je bila bolj kot umetnost v Cannesu nagrajena feministična ost: v filmu so namreč vsi moški zatiralci žensk, otroci pa kazen in nadloga.
Najstniški sestri Guida in Evridika odraščata na obrobju Ria de Janeira v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Njuna značaja se precej razlikujeta, Guida je bolj veseljaška, impulzivna in nima posebnih življenjskih načrtov, Evridika pa je bolj zadržana, introvertirana in sanja o karieri pianistke. Kljub temu sta nenehno skupaj in ju povezuje velika sestrska naklonjenost. Ko Guida pobegne s tujim mornarjem in nepričakovano zanosi, se ji konservativni starši odpovejo in pretrgajo vse stike z njo, onemogočiti pa jih skušajo tudi Evridiki, ki je pristala v zakonu s podobno nazadnjaškim možem. Čeprav živita ločeno, ne vedoč, kaj se dogaja drugi, sestrske vezi v resnici nič zares ne prekine.
Brazilski film Nevidno življenje Evridike je posnet po istoimenskem romanu in ga je režiral izkušeni vizualni umetnik in cineast Karim Aïnouz. Predvsem navdušuje izvrstna poustvaritev okolja in ozračja petdesetih let ter žitja in bitja povprečne družine iz tega obdobja. Filmski organizem, ki temelji na zakonitostih melodrame in tragičnem ponesrečenem srečanju oziroma zmoti, preseva blag magični realizem, ki ima kajpak temeljno domovinsko pravico prav v Južni Ameriki. Moč filma je tudi v tem, da avtor ne razlaga vsega, z marsikatero režijsko elipso spretno preskoči leta, s prefinjeno izbiro barvnih tonov, zvočne opreme, glasbe in dogajalnih prostorov pa se izogne pojasnilom o čutenju in razmišljanju sester Guide in Evridike v danih življenjskih obdobjih. V pretresljivem paradoksu vsaka upa in pričakuje, da je drugi uspelo pobegniti iz predpisanih okvirov na drugem koncu sveta.
Kljub vsem nedvomnim avdiovizualnim veščinam Karima Aïnouza se je težko znebiti literarnega vtisa; pripovedni postopki in preobrati ne morejo skriti tipično romanesknega izvora in bolj kot za izjemno filmsko doživetje gre za solidno knjižno priredbo ali celo nekakšno bralsko izkušnjo. Z zapletom glede zgrešenih oziroma zatajenih pisem se ne naslanja le na južnoameriško literarno tradicijo, ampak tudi na klasično melodramo Douglasa Sirka ali Josepha Mankiewicza. Za melodramo pa je značilno, da je prav ta na videz nedolžni žanr s solzavimi nastavki tisti privilegirani prostor raziskovanja in neusmiljenega seciranja patriarhalne in družbenega pritiska na splošno.
Celovečerni film Nevidno življenje Evridike je bil na lanskem festivalu v Cannesu nagrajen kot najboljši v sklopu Posebni pogled. Ker je tako izjemen? Gre za spodobno melodramo, sumim pa, da je bila bolj kot umetnost nagrajena feministična ost: v filmu so namreč vsi moški zatiralci žensk, otroci pa kazen in nadloga …
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
Neveljaven email naslov