Gre za spodobno melodramo, sumim pa, da je bila bolj kot umetnost v Cannesu nagrajena feministična ost: v filmu so namreč vsi moški zatiralci žensk, otroci pa kazen in nadloga.

Najstniški sestri Guida in Evridika odraščata na obrobju Ria de Janeira v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Njuna značaja se precej razlikujeta, Guida je bolj veseljaška, impulzivna in nima posebnih življenjskih načrtov, Evridika pa je bolj zadržana, introvertirana in sanja o karieri pianistke. Kljub temu sta nenehno skupaj in ju povezuje velika sestrska naklonjenost. Ko Guida pobegne s tujim mornarjem in nepričakovano zanosi, se ji konservativni starši odpovejo in pretrgajo vse stike z njo, onemogočiti pa jih skušajo tudi Evridiki, ki je pristala v zakonu s podobno nazadnjaškim možem. Čeprav živita ločeno, ne vedoč, kaj se dogaja drugi, sestrske vezi v resnici nič zares ne prekine.

Brazilski film Nevidno življenje Evridike je posnet po istoimenskem romanu in ga je režiral izkušeni vizualni umetnik in cineast Karim Aïnouz. Predvsem navdušuje izvrstna poustvaritev okolja in ozračja petdesetih let ter žitja in bitja povprečne družine iz tega obdobja. Filmski organizem, ki temelji na zakonitostih melodrame in tragičnem ponesrečenem srečanju oziroma zmoti, preseva blag magični realizem, ki ima kajpak temeljno domovinsko pravico prav v Južni Ameriki. Moč filma je tudi v tem, da avtor ne razlaga vsega, z marsikatero režijsko elipso spretno preskoči leta, s prefinjeno izbiro barvnih tonov, zvočne opreme, glasbe in dogajalnih prostorov pa se izogne pojasnilom o čutenju in razmišljanju sester Guide in Evridike v danih življenjskih obdobjih. V pretresljivem paradoksu vsaka upa in pričakuje, da je drugi uspelo pobegniti iz predpisanih okvirov na drugem koncu sveta.

Kljub vsem nedvomnim avdiovizualnim veščinam Karima Aïnouza se je težko znebiti literarnega vtisa; pripovedni postopki in preobrati ne morejo skriti tipično romanesknega izvora in bolj kot za izjemno filmsko doživetje gre za solidno knjižno priredbo ali celo nekakšno bralsko izkušnjo. Z zapletom glede zgrešenih oziroma zatajenih pisem se ne naslanja le na južnoameriško literarno tradicijo, ampak tudi na klasično melodramo Douglasa Sirka ali Josepha Mankiewicza. Za melodramo pa je značilno, da je prav ta na videz nedolžni žanr s solzavimi nastavki tisti privilegirani prostor raziskovanja in neusmiljenega seciranja patriarhalne in družbenega pritiska na splošno.

Celovečerni film Nevidno življenje Evridike je bil na lanskem festivalu v Cannesu nagrajen kot najboljši v sklopu Posebni pogled. Ker je tako izjemen? Gre za spodobno melodramo, sumim pa, da je bila bolj kot umetnost nagrajena feministična ost: v filmu so namreč vsi moški zatiralci žensk, otroci pa kazen in nadloga …