Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica ocene: Martina Potisk
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : KD Hiša poezije, 2019
Pesniška zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika vsebuje galantno krojene pesmi, ki so mamljivo posebne zlasti zaradi detajlne kompozicijske perspektive; vsako naslednjo pesem uvajajo neposredni ritmizirani verzi, ki s svojo sugestivnostjo, epigramsko kratkostjo in poetičnimi ponovitvami prehajajo v polnokrven most med izbranima sosednjima pesmima. Ker si omenjene pesmi in njihovi neprisiljeni glasniki sledijo disciplinirano in izmenično, se zdi, kot da zbirko notranje opredeljuje optika spete girlande, katere osrednji gradniki so intrigantno povezljive podobe, polovljene in poantirane sredi drhtavega polsna. Pesnik, ki vede srka zrak, mrak in sekunde, voljno potuje po prepišni meji med budnostjo in sanjami, sedanjostjo in pradavnino, prostorom in vesoljem. Ogrnjen v mnogooblično glineno telo strogo gnete besedo ob besedo, dokler iz rahle iskrice ne vzklije ogenj in se sprva prezebla beseda ne razraste v nezajezljivo mrgolenje magičnih, spominskih in simbolnih konstelacij. Skozi mrzlo steno molka Gombačeva beseda drsi kot trmoglava majska ptica s krhkimi krili, ki nas neomahljivo odpelje onkraj globin gravitacije proti nenavadni sredobežni deželi, v kateri vladajo gostota lahnega besedovanja, poetika obrnjenega pogleda in spretno pregnetene prispodobe. Priča smo ranljivi makroigri mikropozije, generirani v interakciji s polno malho antitez, asociacijskih poant, fantazij in jedrnate introspekcije; pesnik, ki izza nepopustljivo nagnetenih krpic snega in osamljenosti naposled pripotuje v kraje vesoljne odjuge, spotoma ugotavlja, da bi, če se vrnil v preteklost, nazadnje najbrž priromal tja, kjer ni bil še nikoli. Zato vehementno in vdano skače z roba besede, se vedno znova nemočno seseda vase in si z romanjem po poljih tipkopisa prizadeva pričarati padalo, s katerim bi le lahko odrinil v neopisljivo rajski objem dvojine in dotika.
Zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika je poklon megalomanski prehodnosti med soobstajajočimi bitji, predmeti in pojavnostmi. Razlika med izmerljivo zunanjostjo in negotovo notranjostjo, ki kroji idejno glavnino te poezije, zato permutira organsko in neverjetno spontano. Mnoga presunljiva videnja, skozi katera se apokaliptična pomladanska odjuga jadrno pretaka v gladek led ali nasprotno, dostojno namigujejo, da je prava podoba stvari običajno skrajno izmuzljiva in komaj otipljiva, saj jo sproti odbiramo ali okušamo le s konico konice jezika. Celo okus doma, o kakršnem nadejano sanjari pesnik, ni nekaj takoj dotakljivega, ampak spremlja dolgo in gramozno pot. Je posebno dno brez dna, ki se nahaja v globoko intimnem središču središča, kar ni zares nenavadno, če vemo, da središče središča ni neka nedoločena točka, ampak globina, položena visoko nad prevetreno jadrnico, na kateri namesto vihravega jadra poplesava harfa.
Pesnik izkazuje poteze predanega in pedantnega mojstra, okrepljene z daljnosežno kondicijo; njegovo nepotvorjeno poplesavanje po pisalnih tipkah je primerljivo s prabitnimi preroditvenimi obredi, ki intenzivneje klestijo, izkoreninjajo in preurejajo meje spoznavnih krajin. Zato se nezadržno zdi, da zbirka S konico konice jezika dobi zanesljivo sklepno podobo šele v vsakokratnih očeh in mislih bralca, ko abeceda nenadoma umolkne in iskreno samoiskanje postane edina resnica.
Avtorica ocene: Martina Potisk
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : KD Hiša poezije, 2019
Pesniška zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika vsebuje galantno krojene pesmi, ki so mamljivo posebne zlasti zaradi detajlne kompozicijske perspektive; vsako naslednjo pesem uvajajo neposredni ritmizirani verzi, ki s svojo sugestivnostjo, epigramsko kratkostjo in poetičnimi ponovitvami prehajajo v polnokrven most med izbranima sosednjima pesmima. Ker si omenjene pesmi in njihovi neprisiljeni glasniki sledijo disciplinirano in izmenično, se zdi, kot da zbirko notranje opredeljuje optika spete girlande, katere osrednji gradniki so intrigantno povezljive podobe, polovljene in poantirane sredi drhtavega polsna. Pesnik, ki vede srka zrak, mrak in sekunde, voljno potuje po prepišni meji med budnostjo in sanjami, sedanjostjo in pradavnino, prostorom in vesoljem. Ogrnjen v mnogooblično glineno telo strogo gnete besedo ob besedo, dokler iz rahle iskrice ne vzklije ogenj in se sprva prezebla beseda ne razraste v nezajezljivo mrgolenje magičnih, spominskih in simbolnih konstelacij. Skozi mrzlo steno molka Gombačeva beseda drsi kot trmoglava majska ptica s krhkimi krili, ki nas neomahljivo odpelje onkraj globin gravitacije proti nenavadni sredobežni deželi, v kateri vladajo gostota lahnega besedovanja, poetika obrnjenega pogleda in spretno pregnetene prispodobe. Priča smo ranljivi makroigri mikropozije, generirani v interakciji s polno malho antitez, asociacijskih poant, fantazij in jedrnate introspekcije; pesnik, ki izza nepopustljivo nagnetenih krpic snega in osamljenosti naposled pripotuje v kraje vesoljne odjuge, spotoma ugotavlja, da bi, če se vrnil v preteklost, nazadnje najbrž priromal tja, kjer ni bil še nikoli. Zato vehementno in vdano skače z roba besede, se vedno znova nemočno seseda vase in si z romanjem po poljih tipkopisa prizadeva pričarati padalo, s katerim bi le lahko odrinil v neopisljivo rajski objem dvojine in dotika.
Zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika je poklon megalomanski prehodnosti med soobstajajočimi bitji, predmeti in pojavnostmi. Razlika med izmerljivo zunanjostjo in negotovo notranjostjo, ki kroji idejno glavnino te poezije, zato permutira organsko in neverjetno spontano. Mnoga presunljiva videnja, skozi katera se apokaliptična pomladanska odjuga jadrno pretaka v gladek led ali nasprotno, dostojno namigujejo, da je prava podoba stvari običajno skrajno izmuzljiva in komaj otipljiva, saj jo sproti odbiramo ali okušamo le s konico konice jezika. Celo okus doma, o kakršnem nadejano sanjari pesnik, ni nekaj takoj dotakljivega, ampak spremlja dolgo in gramozno pot. Je posebno dno brez dna, ki se nahaja v globoko intimnem središču središča, kar ni zares nenavadno, če vemo, da središče središča ni neka nedoločena točka, ampak globina, položena visoko nad prevetreno jadrnico, na kateri namesto vihravega jadra poplesava harfa.
Pesnik izkazuje poteze predanega in pedantnega mojstra, okrepljene z daljnosežno kondicijo; njegovo nepotvorjeno poplesavanje po pisalnih tipkah je primerljivo s prabitnimi preroditvenimi obredi, ki intenzivneje klestijo, izkoreninjajo in preurejajo meje spoznavnih krajin. Zato se nezadržno zdi, da zbirka S konico konice jezika dobi zanesljivo sklepno podobo šele v vsakokratnih očeh in mislih bralca, ko abeceda nenadoma umolkne in iskreno samoiskanje postane edina resnica.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Neveljaven email naslov