Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica ocene: Martina Potisk
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : KD Hiša poezije, 2019
Pesniška zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika vsebuje galantno krojene pesmi, ki so mamljivo posebne zlasti zaradi detajlne kompozicijske perspektive; vsako naslednjo pesem uvajajo neposredni ritmizirani verzi, ki s svojo sugestivnostjo, epigramsko kratkostjo in poetičnimi ponovitvami prehajajo v polnokrven most med izbranima sosednjima pesmima. Ker si omenjene pesmi in njihovi neprisiljeni glasniki sledijo disciplinirano in izmenično, se zdi, kot da zbirko notranje opredeljuje optika spete girlande, katere osrednji gradniki so intrigantno povezljive podobe, polovljene in poantirane sredi drhtavega polsna. Pesnik, ki vede srka zrak, mrak in sekunde, voljno potuje po prepišni meji med budnostjo in sanjami, sedanjostjo in pradavnino, prostorom in vesoljem. Ogrnjen v mnogooblično glineno telo strogo gnete besedo ob besedo, dokler iz rahle iskrice ne vzklije ogenj in se sprva prezebla beseda ne razraste v nezajezljivo mrgolenje magičnih, spominskih in simbolnih konstelacij. Skozi mrzlo steno molka Gombačeva beseda drsi kot trmoglava majska ptica s krhkimi krili, ki nas neomahljivo odpelje onkraj globin gravitacije proti nenavadni sredobežni deželi, v kateri vladajo gostota lahnega besedovanja, poetika obrnjenega pogleda in spretno pregnetene prispodobe. Priča smo ranljivi makroigri mikropozije, generirani v interakciji s polno malho antitez, asociacijskih poant, fantazij in jedrnate introspekcije; pesnik, ki izza nepopustljivo nagnetenih krpic snega in osamljenosti naposled pripotuje v kraje vesoljne odjuge, spotoma ugotavlja, da bi, če se vrnil v preteklost, nazadnje najbrž priromal tja, kjer ni bil še nikoli. Zato vehementno in vdano skače z roba besede, se vedno znova nemočno seseda vase in si z romanjem po poljih tipkopisa prizadeva pričarati padalo, s katerim bi le lahko odrinil v neopisljivo rajski objem dvojine in dotika.
Zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika je poklon megalomanski prehodnosti med soobstajajočimi bitji, predmeti in pojavnostmi. Razlika med izmerljivo zunanjostjo in negotovo notranjostjo, ki kroji idejno glavnino te poezije, zato permutira organsko in neverjetno spontano. Mnoga presunljiva videnja, skozi katera se apokaliptična pomladanska odjuga jadrno pretaka v gladek led ali nasprotno, dostojno namigujejo, da je prava podoba stvari običajno skrajno izmuzljiva in komaj otipljiva, saj jo sproti odbiramo ali okušamo le s konico konice jezika. Celo okus doma, o kakršnem nadejano sanjari pesnik, ni nekaj takoj dotakljivega, ampak spremlja dolgo in gramozno pot. Je posebno dno brez dna, ki se nahaja v globoko intimnem središču središča, kar ni zares nenavadno, če vemo, da središče središča ni neka nedoločena točka, ampak globina, položena visoko nad prevetreno jadrnico, na kateri namesto vihravega jadra poplesava harfa.
Pesnik izkazuje poteze predanega in pedantnega mojstra, okrepljene z daljnosežno kondicijo; njegovo nepotvorjeno poplesavanje po pisalnih tipkah je primerljivo s prabitnimi preroditvenimi obredi, ki intenzivneje klestijo, izkoreninjajo in preurejajo meje spoznavnih krajin. Zato se nezadržno zdi, da zbirka S konico konice jezika dobi zanesljivo sklepno podobo šele v vsakokratnih očeh in mislih bralca, ko abeceda nenadoma umolkne in iskreno samoiskanje postane edina resnica.
Avtorica ocene: Martina Potisk
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : KD Hiša poezije, 2019
Pesniška zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika vsebuje galantno krojene pesmi, ki so mamljivo posebne zlasti zaradi detajlne kompozicijske perspektive; vsako naslednjo pesem uvajajo neposredni ritmizirani verzi, ki s svojo sugestivnostjo, epigramsko kratkostjo in poetičnimi ponovitvami prehajajo v polnokrven most med izbranima sosednjima pesmima. Ker si omenjene pesmi in njihovi neprisiljeni glasniki sledijo disciplinirano in izmenično, se zdi, kot da zbirko notranje opredeljuje optika spete girlande, katere osrednji gradniki so intrigantno povezljive podobe, polovljene in poantirane sredi drhtavega polsna. Pesnik, ki vede srka zrak, mrak in sekunde, voljno potuje po prepišni meji med budnostjo in sanjami, sedanjostjo in pradavnino, prostorom in vesoljem. Ogrnjen v mnogooblično glineno telo strogo gnete besedo ob besedo, dokler iz rahle iskrice ne vzklije ogenj in se sprva prezebla beseda ne razraste v nezajezljivo mrgolenje magičnih, spominskih in simbolnih konstelacij. Skozi mrzlo steno molka Gombačeva beseda drsi kot trmoglava majska ptica s krhkimi krili, ki nas neomahljivo odpelje onkraj globin gravitacije proti nenavadni sredobežni deželi, v kateri vladajo gostota lahnega besedovanja, poetika obrnjenega pogleda in spretno pregnetene prispodobe. Priča smo ranljivi makroigri mikropozije, generirani v interakciji s polno malho antitez, asociacijskih poant, fantazij in jedrnate introspekcije; pesnik, ki izza nepopustljivo nagnetenih krpic snega in osamljenosti naposled pripotuje v kraje vesoljne odjuge, spotoma ugotavlja, da bi, če se vrnil v preteklost, nazadnje najbrž priromal tja, kjer ni bil še nikoli. Zato vehementno in vdano skače z roba besede, se vedno znova nemočno seseda vase in si z romanjem po poljih tipkopisa prizadeva pričarati padalo, s katerim bi le lahko odrinil v neopisljivo rajski objem dvojine in dotika.
Zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika je poklon megalomanski prehodnosti med soobstajajočimi bitji, predmeti in pojavnostmi. Razlika med izmerljivo zunanjostjo in negotovo notranjostjo, ki kroji idejno glavnino te poezije, zato permutira organsko in neverjetno spontano. Mnoga presunljiva videnja, skozi katera se apokaliptična pomladanska odjuga jadrno pretaka v gladek led ali nasprotno, dostojno namigujejo, da je prava podoba stvari običajno skrajno izmuzljiva in komaj otipljiva, saj jo sproti odbiramo ali okušamo le s konico konice jezika. Celo okus doma, o kakršnem nadejano sanjari pesnik, ni nekaj takoj dotakljivega, ampak spremlja dolgo in gramozno pot. Je posebno dno brez dna, ki se nahaja v globoko intimnem središču središča, kar ni zares nenavadno, če vemo, da središče središča ni neka nedoločena točka, ampak globina, položena visoko nad prevetreno jadrnico, na kateri namesto vihravega jadra poplesava harfa.
Pesnik izkazuje poteze predanega in pedantnega mojstra, okrepljene z daljnosežno kondicijo; njegovo nepotvorjeno poplesavanje po pisalnih tipkah je primerljivo s prabitnimi preroditvenimi obredi, ki intenzivneje klestijo, izkoreninjajo in preurejajo meje spoznavnih krajin. Zato se nezadržno zdi, da zbirka S konico konice jezika dobi zanesljivo sklepno podobo šele v vsakokratnih očeh in mislih bralca, ko abeceda nenadoma umolkne in iskreno samoiskanje postane edina resnica.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov