Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Gregory Bateson: Ekologija idej

20.01.2020

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Prevedla Gregor Pobežin in Jernej Stritih; Ljubljana : Beletrina in Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda, 2019

Angleški interdisciplinarni teoretik, psihiater in pionir vizualne antropologije Gregory Bateson je bil rojen leta 1904, njegovo ustvarjalno in raziskovalno plodovito življenje pa se je izteklo leta 1980. Kknjiga Ekologija idej je izšla leta 1972. Za izdajo iz leta 1999 je predgovor napisala avtorjeva hči Mary Catherine Bateson, rojena v zakonski zvezi s prvo od Batesonovih treh soprog, kulturno antropologinjo Margaret Mead. Avtorjev oče je bil biolog in pobudnik genetike, sam pa se je po začetnem študiju naravoslovja odločil za antropologijo. Ker pozneje ni imel jasne strokovne identitete, kot navaja Mary Catherine Bateson, si ni pridobil udobnega poklicnega položaja in zagotovljenega dohodka, tudi sicer je, kot ga označuje hči, postal obrobnež. Kritičen je bil do patologije nacizma in fašizma ter drugih družbenih deviacij. Knjiga Ekologija idej je nekakšno intelektualno popotovanje: v njej so številne težke ideje, na katere ni mogoče naleteti nikjer drugje, pa tudi igrive ideje, ki spodbujajo nov način razmišljanja, pravi teoretikova hči Mary Catherine Bateson.

Gregoryja Batesona so zanimala različna področja: od antropologije, psihiatrije, biološke revolucije in genetike pa vse do nove epistemologije, se pravi znanosti, ki je vzniknila iz sistemske teorije in ekologije. O idejah je skušal premišljevati na novo; to drugačno in inovativno razmišljanje je poimenoval ekologija uma in ekologija idej. Poglavitni namen obsežne in vsebinsko raznovrstne knjige Ekologija idej je, kot pravi sam, utreti pot vprašanjem, ki bi si jih bilo mogoče pomenljivo zastaviti. V problemsko razvejanem delu postavlja most med dejstvi življenja in védenja ter tistim, kar danes vemo o naravi vzorca in reda.

V knjigi prevladujejo trije sklopi idej: epistemološko spraševanje in iskanje odgovorov, problematika znanosti in skrb za okolje. Za avtorja sta pomembni obe znanosti, tako naravoslovna kot družboslovna, še bolj pa ga vznemirjajo poti do ustreznih odgovorov ter pojasnjevanje in zanesljivo argumentiranje. Nenehno išče metode, merila in koncepte, pozornost torej namenja miselnim postopkom. Pomembno je njegovo antropološko preučevanje, toda Bateston je tudi filozof, logik in izvedenec za spoznavno teorijo. Antropologijo dopolnjuje z etiko in estetiko, v njegovo misel vdira tudi politika. Kot antropolog si je zadal nalogo, da bi prepoznal najvišji skupni dejavnik, impliciran v različnih človeških fenomenih. Pri tem predvideva, da so pojavi, ki so videti podobni drug drugemu, v resnici intrinzično različni. Ne zanima ga samo preprosto opisovanje, temveč nekoliko višja stopnja abstrakcije in širše posploševanje.

Razlago ponazori in popestri tudi z diagrami in risbami. Najbolj zanesljiv vir informacij so zanj podatki, zato so prav ti prvi vir navdiha in nujno znanstveno izhodišče. Najvišji cilj znanosti je povečevanje temeljnega znanja, njeno bistvo pa je pojasnjevanje stvari, ki pogosto ne zvenijo enako kot njihova imena. Okvir znanosti je na vseh področjih enak, napredek vznikne iz kombinacije različnih načinov razmišljanja. Bateson izhaja iz teorije logičnih tipov, teorije množic, kibernetike in tehnike psihoterapije. Osrednja teza teorije logičnih tipov je, da med razredom in njegovimi člani obstaja diskontinuiteta, razred torej ne more biti član samega sebe. O tem je pisal že Bertrand Russell.

Bateson je posegal tudi na druga področja. Opravljal je delo psihiatra in izražal kritičnost do nekaterih Freudovih spoznanj. Nič manj ni bil prizanesljiv do Marxa. Sodeloval je pri projektnem raziskovanju shizofrenije in alkoholizma ter ponujal iskrive pogovore, ki sodijo na področje filozofije za otroke. Poleg družboslovnega raziskovanja se je ukvarjal z marsičim drugim in na primer opazoval obnašanje kitov. Živali so bile zanj vedno znova zanimiv predmet preučevanja, vendar to še ni bilo vse. »Prva stvar je ponižnost. Ne predlagam je kot moralni princip, tako oduren mnogim ljudem, temveč preprosto kot pojem znanstvene filozofije. Ta arogantna znanstvena filozofija je danes zastarela, na njeno mesto pa stopa odkritje, da je človek le del večjih sistemov in da del nikdar ne more nadzorovati celote.« Pomembna je komponenta spajanja sistemov posameznega človeškega organizma, družbe in širšega ekosistema.

Ko je že videti, da smo Gregoryja Batesona ustrezno predstavili, nas preseneti s samokritično izjavo, češ da filozofija in antropologija nista njegovi področji in da pravzaprav ni nič kaj prida načitan filozof in prav tako ne kdo ve kako načitan antropolog, toda »preučeval sem namreč področje vplivov med zelo abstraktno in formalno filozofsko mislijo na eni ter naravoslovnim preučevanjem človeka in drugih bitij na drugi strani. Trdim, da je to prekrivanje formalnih premis in dejanskih vedenj danes izjemnega pomena.« Avtor opozarja, da sodobnemu človeku grozi uničenje okolja. Surovine tega sveta niso brez meja. Treba se bo resno zamisliti nad odnosom do narave.

Na koncu knjige Ekologija idej skušata Miran Možina in Graham Barnes v obliki dialoga odgovoriti na vprašanje, kako bi bilo mogoče razumeti Batesonovo večplastno in v marsičem težko doumljivo misel, Maja Petrović-Šteger pa se v svoji študiji poglablja v teoretikovo ekološko epistemologijo ter ima knjigo za nekakšno slovnico za preučevanje kognicije in komunikacije o svetu.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Gregory Bateson: Ekologija idej

20.01.2020

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Prevedla Gregor Pobežin in Jernej Stritih; Ljubljana : Beletrina in Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda, 2019

Angleški interdisciplinarni teoretik, psihiater in pionir vizualne antropologije Gregory Bateson je bil rojen leta 1904, njegovo ustvarjalno in raziskovalno plodovito življenje pa se je izteklo leta 1980. Kknjiga Ekologija idej je izšla leta 1972. Za izdajo iz leta 1999 je predgovor napisala avtorjeva hči Mary Catherine Bateson, rojena v zakonski zvezi s prvo od Batesonovih treh soprog, kulturno antropologinjo Margaret Mead. Avtorjev oče je bil biolog in pobudnik genetike, sam pa se je po začetnem študiju naravoslovja odločil za antropologijo. Ker pozneje ni imel jasne strokovne identitete, kot navaja Mary Catherine Bateson, si ni pridobil udobnega poklicnega položaja in zagotovljenega dohodka, tudi sicer je, kot ga označuje hči, postal obrobnež. Kritičen je bil do patologije nacizma in fašizma ter drugih družbenih deviacij. Knjiga Ekologija idej je nekakšno intelektualno popotovanje: v njej so številne težke ideje, na katere ni mogoče naleteti nikjer drugje, pa tudi igrive ideje, ki spodbujajo nov način razmišljanja, pravi teoretikova hči Mary Catherine Bateson.

Gregoryja Batesona so zanimala različna področja: od antropologije, psihiatrije, biološke revolucije in genetike pa vse do nove epistemologije, se pravi znanosti, ki je vzniknila iz sistemske teorije in ekologije. O idejah je skušal premišljevati na novo; to drugačno in inovativno razmišljanje je poimenoval ekologija uma in ekologija idej. Poglavitni namen obsežne in vsebinsko raznovrstne knjige Ekologija idej je, kot pravi sam, utreti pot vprašanjem, ki bi si jih bilo mogoče pomenljivo zastaviti. V problemsko razvejanem delu postavlja most med dejstvi življenja in védenja ter tistim, kar danes vemo o naravi vzorca in reda.

V knjigi prevladujejo trije sklopi idej: epistemološko spraševanje in iskanje odgovorov, problematika znanosti in skrb za okolje. Za avtorja sta pomembni obe znanosti, tako naravoslovna kot družboslovna, še bolj pa ga vznemirjajo poti do ustreznih odgovorov ter pojasnjevanje in zanesljivo argumentiranje. Nenehno išče metode, merila in koncepte, pozornost torej namenja miselnim postopkom. Pomembno je njegovo antropološko preučevanje, toda Bateston je tudi filozof, logik in izvedenec za spoznavno teorijo. Antropologijo dopolnjuje z etiko in estetiko, v njegovo misel vdira tudi politika. Kot antropolog si je zadal nalogo, da bi prepoznal najvišji skupni dejavnik, impliciran v različnih človeških fenomenih. Pri tem predvideva, da so pojavi, ki so videti podobni drug drugemu, v resnici intrinzično različni. Ne zanima ga samo preprosto opisovanje, temveč nekoliko višja stopnja abstrakcije in širše posploševanje.

Razlago ponazori in popestri tudi z diagrami in risbami. Najbolj zanesljiv vir informacij so zanj podatki, zato so prav ti prvi vir navdiha in nujno znanstveno izhodišče. Najvišji cilj znanosti je povečevanje temeljnega znanja, njeno bistvo pa je pojasnjevanje stvari, ki pogosto ne zvenijo enako kot njihova imena. Okvir znanosti je na vseh področjih enak, napredek vznikne iz kombinacije različnih načinov razmišljanja. Bateson izhaja iz teorije logičnih tipov, teorije množic, kibernetike in tehnike psihoterapije. Osrednja teza teorije logičnih tipov je, da med razredom in njegovimi člani obstaja diskontinuiteta, razred torej ne more biti član samega sebe. O tem je pisal že Bertrand Russell.

Bateson je posegal tudi na druga področja. Opravljal je delo psihiatra in izražal kritičnost do nekaterih Freudovih spoznanj. Nič manj ni bil prizanesljiv do Marxa. Sodeloval je pri projektnem raziskovanju shizofrenije in alkoholizma ter ponujal iskrive pogovore, ki sodijo na področje filozofije za otroke. Poleg družboslovnega raziskovanja se je ukvarjal z marsičim drugim in na primer opazoval obnašanje kitov. Živali so bile zanj vedno znova zanimiv predmet preučevanja, vendar to še ni bilo vse. »Prva stvar je ponižnost. Ne predlagam je kot moralni princip, tako oduren mnogim ljudem, temveč preprosto kot pojem znanstvene filozofije. Ta arogantna znanstvena filozofija je danes zastarela, na njeno mesto pa stopa odkritje, da je človek le del večjih sistemov in da del nikdar ne more nadzorovati celote.« Pomembna je komponenta spajanja sistemov posameznega človeškega organizma, družbe in širšega ekosistema.

Ko je že videti, da smo Gregoryja Batesona ustrezno predstavili, nas preseneti s samokritično izjavo, češ da filozofija in antropologija nista njegovi področji in da pravzaprav ni nič kaj prida načitan filozof in prav tako ne kdo ve kako načitan antropolog, toda »preučeval sem namreč področje vplivov med zelo abstraktno in formalno filozofsko mislijo na eni ter naravoslovnim preučevanjem človeka in drugih bitij na drugi strani. Trdim, da je to prekrivanje formalnih premis in dejanskih vedenj danes izjemnega pomena.« Avtor opozarja, da sodobnemu človeku grozi uničenje okolja. Surovine tega sveta niso brez meja. Treba se bo resno zamisliti nad odnosom do narave.

Na koncu knjige Ekologija idej skušata Miran Možina in Graham Barnes v obliki dialoga odgovoriti na vprašanje, kako bi bilo mogoče razumeti Batesonovo večplastno in v marsičem težko doumljivo misel, Maja Petrović-Šteger pa se v svoji študiji poglablja v teoretikovo ekološko epistemologijo ter ima knjigo za nekakšno slovnico za preučevanje kognicije in komunikacije o svetu.


08.07.2022

Thor: Ljubezen in grom

Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


Stran 38 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov