Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gospodje so razredno ozaveščeni, brez olepšav slikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, vendar se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«.
Čeprav smo v prvi polovici 90. let vsi bolj ali manj navdušeno sprejeli nastop Quentina Tarantina, čudežnega fanta ameriškega filma, pa nas je prav tako večina že konec 90. let imela več kot dovolj t.i. tarantinomanije. Namreč, poskusov številnih pobov s skoraj vseh koncev sveta, da bi se proslavili kot novi Tarantini. Najsibo z lastnimi zgodbami iz surovega podzemlja in organiziranega kriminala, meta-filmskim pristopom in citati klasik, še najpogosteje pa s skrajnim in nazorno prikazanim nasiljem ali pa montažno ekscentričnostjo. Skratka, vsi so bili prepričani, da se magija Tarantina skriva v enem izmed teh elementov in da je dovolj, če tega ali onega poskusijo vključiti v svoja dela. A magičnosti tistega filmskega mashupa, spoja različnih žanrov, tem in postopkov, ki ga je znal tako domiselno in prepričljivo udejanjiti Tarantino, večini teh posnemovalcev še zdaleč ni uspelo doseči. No, nekaj pa se jih je takrat vendarle pojavilo. In med zanimivejšimi ter najizvirnejšimi je bil nedvomno eden izmed britanskih odgovorov na tarantinomanijo – tisti, ki nam ga je s svojima prvima celovečernima filmoma ponudil Guy Ritchie. Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki ter Pljuni in jo stisni sta bili sveži, inovativni, razredno zavedni gangsteriadi, polni gostobesednega cockneyja, s katerima se je Ritchie uveljavil kot eden najobetavnejših mladih cineastov. No, žal pa Ritchie kasneje svojega, vsaj takrat se je to zdelo, izjemnega potenciala, ni najbolje izkoristil in tako je njegova kariera, razpeta med britansko neodvisno in hollywoodsko sceno nihala tako divje kot kak geigerjev števec. Namreč, sledili so si filmi kot na primer še kar znosni Revolver, nato obupni poskus obujanja lastnih začetkov z Rokenrolerjem, pa znova gledljivi Sherlock Holmes, a tudi skoraj negledljivi Aladin …
Zdi se, da se je Ritchie po do sedaj prehojeni poti nekako zavedel, da je svoje ustvarjalno najmočnejše in tudi najbolj zvezdniške trenutke doživel na začetku svoje poti, s tistimi gostobesednimi, nabritimi in formalno domiselnimi gangsterjadami. In tako se je s svojim enajstim celovečernim filmom, delom Gospodje, skoraj dobesedno vrnil k svojim začetkom. V Gospodih, ki si ga lahko od srede naprej ogledamo tudi v domačih kinodvoranah, se namreč vrača v londosko podzemlje, h kralju gandže Mickeyju Pearsonu (ki ga upodobi Matthew McConaughey) in njegovi desni roki, Raymondu (vedno isti Charlie Hunnam), znova se posluži nekakšne metafilmske pripovedi, z zaustavljenimi in upočasnjenimi posnetki, ki nam jo kot nekakšen demiurg – vsaj na začetku se tako zdi – pripoveduje zasebni preiskovalec Fletcher (izvrstni Hugh Grant), pa filmskim citatom (čeprav po večini predvsem svojih del, na primer Možje iz agencije UNCLE) … Skratka, zazdi se nam, kot da se hoče vrniti v času. A pri tem spregleda, da sta vmes vendarle minili že skoraj dve polni desetletji in da se je svet temeljito spremenil. Gospodje so po eni strani sicer še vedno razredno ozaveščeni, saj brez olepšav naslikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, toda po drugi strani se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel med drugim oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«. No, do Gospodov vendarle ne gre biti prestrog: že zaradi tega, ker nedvomno predstavljajo najzabavnejši in najbolj prebavljivi Ritchijev izdelek zadnjih desetletij.
Gospodje so razredno ozaveščeni, brez olepšav slikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, vendar se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«.
Čeprav smo v prvi polovici 90. let vsi bolj ali manj navdušeno sprejeli nastop Quentina Tarantina, čudežnega fanta ameriškega filma, pa nas je prav tako večina že konec 90. let imela več kot dovolj t.i. tarantinomanije. Namreč, poskusov številnih pobov s skoraj vseh koncev sveta, da bi se proslavili kot novi Tarantini. Najsibo z lastnimi zgodbami iz surovega podzemlja in organiziranega kriminala, meta-filmskim pristopom in citati klasik, še najpogosteje pa s skrajnim in nazorno prikazanim nasiljem ali pa montažno ekscentričnostjo. Skratka, vsi so bili prepričani, da se magija Tarantina skriva v enem izmed teh elementov in da je dovolj, če tega ali onega poskusijo vključiti v svoja dela. A magičnosti tistega filmskega mashupa, spoja različnih žanrov, tem in postopkov, ki ga je znal tako domiselno in prepričljivo udejanjiti Tarantino, večini teh posnemovalcev še zdaleč ni uspelo doseči. No, nekaj pa se jih je takrat vendarle pojavilo. In med zanimivejšimi ter najizvirnejšimi je bil nedvomno eden izmed britanskih odgovorov na tarantinomanijo – tisti, ki nam ga je s svojima prvima celovečernima filmoma ponudil Guy Ritchie. Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki ter Pljuni in jo stisni sta bili sveži, inovativni, razredno zavedni gangsteriadi, polni gostobesednega cockneyja, s katerima se je Ritchie uveljavil kot eden najobetavnejših mladih cineastov. No, žal pa Ritchie kasneje svojega, vsaj takrat se je to zdelo, izjemnega potenciala, ni najbolje izkoristil in tako je njegova kariera, razpeta med britansko neodvisno in hollywoodsko sceno nihala tako divje kot kak geigerjev števec. Namreč, sledili so si filmi kot na primer še kar znosni Revolver, nato obupni poskus obujanja lastnih začetkov z Rokenrolerjem, pa znova gledljivi Sherlock Holmes, a tudi skoraj negledljivi Aladin …
Zdi se, da se je Ritchie po do sedaj prehojeni poti nekako zavedel, da je svoje ustvarjalno najmočnejše in tudi najbolj zvezdniške trenutke doživel na začetku svoje poti, s tistimi gostobesednimi, nabritimi in formalno domiselnimi gangsterjadami. In tako se je s svojim enajstim celovečernim filmom, delom Gospodje, skoraj dobesedno vrnil k svojim začetkom. V Gospodih, ki si ga lahko od srede naprej ogledamo tudi v domačih kinodvoranah, se namreč vrača v londosko podzemlje, h kralju gandže Mickeyju Pearsonu (ki ga upodobi Matthew McConaughey) in njegovi desni roki, Raymondu (vedno isti Charlie Hunnam), znova se posluži nekakšne metafilmske pripovedi, z zaustavljenimi in upočasnjenimi posnetki, ki nam jo kot nekakšen demiurg – vsaj na začetku se tako zdi – pripoveduje zasebni preiskovalec Fletcher (izvrstni Hugh Grant), pa filmskim citatom (čeprav po večini predvsem svojih del, na primer Možje iz agencije UNCLE) … Skratka, zazdi se nam, kot da se hoče vrniti v času. A pri tem spregleda, da sta vmes vendarle minili že skoraj dve polni desetletji in da se je svet temeljito spremenil. Gospodje so po eni strani sicer še vedno razredno ozaveščeni, saj brez olepšav naslikajo razslojenost, a tudi zlaganost britanske družbe, toda po drugi strani se zdi, kot da bi Ritchie z njimi hotel med drugim oživiti zdaj že dokončno klinično mrtvi mačizem »pravih fantov«. No, do Gospodov vendarle ne gre biti prestrog: že zaradi tega, ker nedvomno predstavljajo najzabavnejši in najbolj prebavljivi Ritchijev izdelek zadnjih desetletij.
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov