Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

France Pibernik: Severin Šali - popotnik, zaljubljen v življenje

27.01.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Novo mesto : Kulturno društvo Severin Šali in Ljubljana : Slovenska matica, 2019

Prve strani biografije Severina Šalija izpod peresa Franceta Pibernika zvenijo kot povest iz 19. stoletja o pastirčku, ki so ga starši zavrgli, a je na paši začel zlagati verze, se sam povzpel iz revščine – in tako naprej. Toda zgodba je bila resnična. Dekla Ana Šali je 22. oktobra 1911 v Podliscu pri Dobrniču rodila nezakonskega sina, a se mu je kmalu odpovedala in ga dala v rejništvo. Vaški župnik ga je že ob rojstvu, kot je bilo takrat v navadi, zaznamoval z nevsakdanjim imenom Severin in ga s tem kaznoval za greh, ki ga ni storil. Tudi oče, premožni kmet, je sina zavrnil, ko se mu je hotel približati. Šele ko se je iz novomeške gimnazije prešolal v Varaždin, ga je pogostil in lepo oblekel.

Severin je bil pri rejniški družini za pastirja. Ljudi in naravo je imel, se je spominjal, prav tako rad kot šolo in knjige. V travnati globeli blizu Trebnjega je kot šolarček preživljal čudovite trenutke čisto sam, tam je imel svoj mlin in knjige, spravljene v zemlji. In po malem je že pesnil …

Leta 1938 je »samotni, nesojeni poet,« kot se je opisal sam, nepričakovano zbudil pozornost slovenskih literatov, ko je prijatelj Marjan nekaj pesmi brez njegove vednosti odnesel Edvardu Kocbeku za revijo Dejanje. Šali se je zavedel, da bo poslej »svojo skrito dejavnost moral nadaljevati za javnost«. Objavljal je največ v reviji Dom in svet, postal pa je tudi urednik priljubljene Slovenčeve knjižnice v založbi Jugoslovanske knjigarne, kjer je ostal do maja 1945. Med italijansko okupacijo je bil Šali, kot piše Pibernik, »po nazorski opredelitvi in službenem položaju na desnici, je pa ves čas vsaj na zunaj izkazoval politično nevtralnost … Drobni namigi opozarjajo, da je vsaj deloma sodeloval z Osvobodilno fronto.« Sam pesnik se je pozneje spominjal, da ga je najhuje grabilo domače sovraštvo. Imel je »prijatelje na beli in rdeči strani. Padali so oboji, kot bojevniki in kot talci«. Glasilo Kocbekove skupine Slovenska revolucija je objavilo odlomek njegove pesmi v spomin v Gramozni jami ustreljenemu Alešu Stanovniku. Čeprav pod drugim imenom, se je v Ljubljani razvedelo …

Vojna, še preden je segla v Jugoslavijo, seveda ni obšla Šalijevega pesniškega sveta. Tesnobo je bilo čutiti že v zbirki Slap tišine iz leta 1940, še močneje pa v Srečevanjih s smrtjo, objavljenih tri leta pozneje. Za obe zbirki je pesnik prejel literarno nagrado Mestne občine ljubljanske. Mimogrede, prvič, leta 1940, so bili med nagrajenci še Juš Kozak, Prežihov Voranc in Miško Kranjec.

Zbirko Spev rodni zemlji, posebno izdajo bibliofilske književne tombole Zimske pomoči v letu 1944, je Pibernik označil za himnično pesem domači zemlji v času največje vojne ogroženosti. Zbirka je morala skozi nemško in domobransko cenzuro, ki je zahtevala zamenjavo nekaj poudarjeno domoljubnih verzov, še večjo zamero pa si je Šali nakopal, ko je zavrnil naročilo, naj napiše hvalnico generalu Rupniku.

Z majem 1945 se je njegovo najbolj ustvarjalno obdobje končalo. Med odrinjenimi ali celo prepovedanimi deli se je začasno znašla tudi zbirka Srečevanja s smrtjo – dokler ni bilo potrjeno Šalijevo sodelovanje z Osvobodilno fronto. Toda zaradi neupoštevanja kulturnega molka se je Šali brez službe znašel na cesti. Zatekel se je v Novo mesto in se – sprva pod izmišljenimi imeni – začel preživljati s prevajanjem in sčasoma se je uvrstil med največje mojstre na tem področju.

Po dolgem premoru se je leta 1982 z zbirko Pesek in zelenice znova oglasil kot pesnik. Vrnitev v literarno družbo je čez tri leta potrdil z izborom Sijoče mračine, z zbirko Pesnik na večerni poti pa se je ob osemdesetletnici že začel poslavljati. A knjiga Severin Šali – Popotnik, zaljubljen v življenje se ne izteče s pesnikovo smrtjo dva dni po izpolnjenem enainosemdesetem letu. France Pibernik je portret popotnika, zaljubljenega v življenje, zaokrožil še z nekaterimi poznejšimi in bolj lokalnimi odmevi, spominskimi objavami in razstavami ter literarnozgodovinskimi oznakami. Spregledal ni niti sodelovanja z novomeško rokovsko skupino Rudolfovo, ki je uglasbila več njegovih pesmi.


Ocene

1978 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

France Pibernik: Severin Šali - popotnik, zaljubljen v življenje

27.01.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Novo mesto : Kulturno društvo Severin Šali in Ljubljana : Slovenska matica, 2019

Prve strani biografije Severina Šalija izpod peresa Franceta Pibernika zvenijo kot povest iz 19. stoletja o pastirčku, ki so ga starši zavrgli, a je na paši začel zlagati verze, se sam povzpel iz revščine – in tako naprej. Toda zgodba je bila resnična. Dekla Ana Šali je 22. oktobra 1911 v Podliscu pri Dobrniču rodila nezakonskega sina, a se mu je kmalu odpovedala in ga dala v rejništvo. Vaški župnik ga je že ob rojstvu, kot je bilo takrat v navadi, zaznamoval z nevsakdanjim imenom Severin in ga s tem kaznoval za greh, ki ga ni storil. Tudi oče, premožni kmet, je sina zavrnil, ko se mu je hotel približati. Šele ko se je iz novomeške gimnazije prešolal v Varaždin, ga je pogostil in lepo oblekel.

Severin je bil pri rejniški družini za pastirja. Ljudi in naravo je imel, se je spominjal, prav tako rad kot šolo in knjige. V travnati globeli blizu Trebnjega je kot šolarček preživljal čudovite trenutke čisto sam, tam je imel svoj mlin in knjige, spravljene v zemlji. In po malem je že pesnil …

Leta 1938 je »samotni, nesojeni poet,« kot se je opisal sam, nepričakovano zbudil pozornost slovenskih literatov, ko je prijatelj Marjan nekaj pesmi brez njegove vednosti odnesel Edvardu Kocbeku za revijo Dejanje. Šali se je zavedel, da bo poslej »svojo skrito dejavnost moral nadaljevati za javnost«. Objavljal je največ v reviji Dom in svet, postal pa je tudi urednik priljubljene Slovenčeve knjižnice v založbi Jugoslovanske knjigarne, kjer je ostal do maja 1945. Med italijansko okupacijo je bil Šali, kot piše Pibernik, »po nazorski opredelitvi in službenem položaju na desnici, je pa ves čas vsaj na zunaj izkazoval politično nevtralnost … Drobni namigi opozarjajo, da je vsaj deloma sodeloval z Osvobodilno fronto.« Sam pesnik se je pozneje spominjal, da ga je najhuje grabilo domače sovraštvo. Imel je »prijatelje na beli in rdeči strani. Padali so oboji, kot bojevniki in kot talci«. Glasilo Kocbekove skupine Slovenska revolucija je objavilo odlomek njegove pesmi v spomin v Gramozni jami ustreljenemu Alešu Stanovniku. Čeprav pod drugim imenom, se je v Ljubljani razvedelo …

Vojna, še preden je segla v Jugoslavijo, seveda ni obšla Šalijevega pesniškega sveta. Tesnobo je bilo čutiti že v zbirki Slap tišine iz leta 1940, še močneje pa v Srečevanjih s smrtjo, objavljenih tri leta pozneje. Za obe zbirki je pesnik prejel literarno nagrado Mestne občine ljubljanske. Mimogrede, prvič, leta 1940, so bili med nagrajenci še Juš Kozak, Prežihov Voranc in Miško Kranjec.

Zbirko Spev rodni zemlji, posebno izdajo bibliofilske književne tombole Zimske pomoči v letu 1944, je Pibernik označil za himnično pesem domači zemlji v času največje vojne ogroženosti. Zbirka je morala skozi nemško in domobransko cenzuro, ki je zahtevala zamenjavo nekaj poudarjeno domoljubnih verzov, še večjo zamero pa si je Šali nakopal, ko je zavrnil naročilo, naj napiše hvalnico generalu Rupniku.

Z majem 1945 se je njegovo najbolj ustvarjalno obdobje končalo. Med odrinjenimi ali celo prepovedanimi deli se je začasno znašla tudi zbirka Srečevanja s smrtjo – dokler ni bilo potrjeno Šalijevo sodelovanje z Osvobodilno fronto. Toda zaradi neupoštevanja kulturnega molka se je Šali brez službe znašel na cesti. Zatekel se je v Novo mesto in se – sprva pod izmišljenimi imeni – začel preživljati s prevajanjem in sčasoma se je uvrstil med največje mojstre na tem področju.

Po dolgem premoru se je leta 1982 z zbirko Pesek in zelenice znova oglasil kot pesnik. Vrnitev v literarno družbo je čez tri leta potrdil z izborom Sijoče mračine, z zbirko Pesnik na večerni poti pa se je ob osemdesetletnici že začel poslavljati. A knjiga Severin Šali – Popotnik, zaljubljen v življenje se ne izteče s pesnikovo smrtjo dva dni po izpolnjenem enainosemdesetem letu. France Pibernik je portret popotnika, zaljubljenega v življenje, zaokrožil še z nekaterimi poznejšimi in bolj lokalnimi odmevi, spominskimi objavami in razstavami ter literarnozgodovinskimi oznakami. Spregledal ni niti sodelovanja z novomeško rokovsko skupino Rudolfovo, ki je uglasbila več njegovih pesmi.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


10.01.2022

Giorgio Agamben: Moč misli

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll


10.01.2022

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja


07.01.2022

Francoska depeša

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Sladičeva pica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Ne glejte gor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2022

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.01.2022

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


03.01.2022

Barbara Korun: Idioritmija

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.


03.01.2022

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović


03.01.2022

Nebesa

»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl


02.01.2022

Gremo v kino: Erotikon

»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


Stran 45 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov