Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

France Pibernik: Severin Šali - popotnik, zaljubljen v življenje

27.01.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Novo mesto : Kulturno društvo Severin Šali in Ljubljana : Slovenska matica, 2019

Prve strani biografije Severina Šalija izpod peresa Franceta Pibernika zvenijo kot povest iz 19. stoletja o pastirčku, ki so ga starši zavrgli, a je na paši začel zlagati verze, se sam povzpel iz revščine – in tako naprej. Toda zgodba je bila resnična. Dekla Ana Šali je 22. oktobra 1911 v Podliscu pri Dobrniču rodila nezakonskega sina, a se mu je kmalu odpovedala in ga dala v rejništvo. Vaški župnik ga je že ob rojstvu, kot je bilo takrat v navadi, zaznamoval z nevsakdanjim imenom Severin in ga s tem kaznoval za greh, ki ga ni storil. Tudi oče, premožni kmet, je sina zavrnil, ko se mu je hotel približati. Šele ko se je iz novomeške gimnazije prešolal v Varaždin, ga je pogostil in lepo oblekel.

Severin je bil pri rejniški družini za pastirja. Ljudi in naravo je imel, se je spominjal, prav tako rad kot šolo in knjige. V travnati globeli blizu Trebnjega je kot šolarček preživljal čudovite trenutke čisto sam, tam je imel svoj mlin in knjige, spravljene v zemlji. In po malem je že pesnil …

Leta 1938 je »samotni, nesojeni poet,« kot se je opisal sam, nepričakovano zbudil pozornost slovenskih literatov, ko je prijatelj Marjan nekaj pesmi brez njegove vednosti odnesel Edvardu Kocbeku za revijo Dejanje. Šali se je zavedel, da bo poslej »svojo skrito dejavnost moral nadaljevati za javnost«. Objavljal je največ v reviji Dom in svet, postal pa je tudi urednik priljubljene Slovenčeve knjižnice v založbi Jugoslovanske knjigarne, kjer je ostal do maja 1945. Med italijansko okupacijo je bil Šali, kot piše Pibernik, »po nazorski opredelitvi in službenem položaju na desnici, je pa ves čas vsaj na zunaj izkazoval politično nevtralnost … Drobni namigi opozarjajo, da je vsaj deloma sodeloval z Osvobodilno fronto.« Sam pesnik se je pozneje spominjal, da ga je najhuje grabilo domače sovraštvo. Imel je »prijatelje na beli in rdeči strani. Padali so oboji, kot bojevniki in kot talci«. Glasilo Kocbekove skupine Slovenska revolucija je objavilo odlomek njegove pesmi v spomin v Gramozni jami ustreljenemu Alešu Stanovniku. Čeprav pod drugim imenom, se je v Ljubljani razvedelo …

Vojna, še preden je segla v Jugoslavijo, seveda ni obšla Šalijevega pesniškega sveta. Tesnobo je bilo čutiti že v zbirki Slap tišine iz leta 1940, še močneje pa v Srečevanjih s smrtjo, objavljenih tri leta pozneje. Za obe zbirki je pesnik prejel literarno nagrado Mestne občine ljubljanske. Mimogrede, prvič, leta 1940, so bili med nagrajenci še Juš Kozak, Prežihov Voranc in Miško Kranjec.

Zbirko Spev rodni zemlji, posebno izdajo bibliofilske književne tombole Zimske pomoči v letu 1944, je Pibernik označil za himnično pesem domači zemlji v času največje vojne ogroženosti. Zbirka je morala skozi nemško in domobransko cenzuro, ki je zahtevala zamenjavo nekaj poudarjeno domoljubnih verzov, še večjo zamero pa si je Šali nakopal, ko je zavrnil naročilo, naj napiše hvalnico generalu Rupniku.

Z majem 1945 se je njegovo najbolj ustvarjalno obdobje končalo. Med odrinjenimi ali celo prepovedanimi deli se je začasno znašla tudi zbirka Srečevanja s smrtjo – dokler ni bilo potrjeno Šalijevo sodelovanje z Osvobodilno fronto. Toda zaradi neupoštevanja kulturnega molka se je Šali brez službe znašel na cesti. Zatekel se je v Novo mesto in se – sprva pod izmišljenimi imeni – začel preživljati s prevajanjem in sčasoma se je uvrstil med največje mojstre na tem področju.

Po dolgem premoru se je leta 1982 z zbirko Pesek in zelenice znova oglasil kot pesnik. Vrnitev v literarno družbo je čez tri leta potrdil z izborom Sijoče mračine, z zbirko Pesnik na večerni poti pa se je ob osemdesetletnici že začel poslavljati. A knjiga Severin Šali – Popotnik, zaljubljen v življenje se ne izteče s pesnikovo smrtjo dva dni po izpolnjenem enainosemdesetem letu. France Pibernik je portret popotnika, zaljubljenega v življenje, zaokrožil še z nekaterimi poznejšimi in bolj lokalnimi odmevi, spominskimi objavami in razstavami ter literarnozgodovinskimi oznakami. Spregledal ni niti sodelovanja z novomeško rokovsko skupino Rudolfovo, ki je uglasbila več njegovih pesmi.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

France Pibernik: Severin Šali - popotnik, zaljubljen v življenje

27.01.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Novo mesto : Kulturno društvo Severin Šali in Ljubljana : Slovenska matica, 2019

Prve strani biografije Severina Šalija izpod peresa Franceta Pibernika zvenijo kot povest iz 19. stoletja o pastirčku, ki so ga starši zavrgli, a je na paši začel zlagati verze, se sam povzpel iz revščine – in tako naprej. Toda zgodba je bila resnična. Dekla Ana Šali je 22. oktobra 1911 v Podliscu pri Dobrniču rodila nezakonskega sina, a se mu je kmalu odpovedala in ga dala v rejništvo. Vaški župnik ga je že ob rojstvu, kot je bilo takrat v navadi, zaznamoval z nevsakdanjim imenom Severin in ga s tem kaznoval za greh, ki ga ni storil. Tudi oče, premožni kmet, je sina zavrnil, ko se mu je hotel približati. Šele ko se je iz novomeške gimnazije prešolal v Varaždin, ga je pogostil in lepo oblekel.

Severin je bil pri rejniški družini za pastirja. Ljudi in naravo je imel, se je spominjal, prav tako rad kot šolo in knjige. V travnati globeli blizu Trebnjega je kot šolarček preživljal čudovite trenutke čisto sam, tam je imel svoj mlin in knjige, spravljene v zemlji. In po malem je že pesnil …

Leta 1938 je »samotni, nesojeni poet,« kot se je opisal sam, nepričakovano zbudil pozornost slovenskih literatov, ko je prijatelj Marjan nekaj pesmi brez njegove vednosti odnesel Edvardu Kocbeku za revijo Dejanje. Šali se je zavedel, da bo poslej »svojo skrito dejavnost moral nadaljevati za javnost«. Objavljal je največ v reviji Dom in svet, postal pa je tudi urednik priljubljene Slovenčeve knjižnice v založbi Jugoslovanske knjigarne, kjer je ostal do maja 1945. Med italijansko okupacijo je bil Šali, kot piše Pibernik, »po nazorski opredelitvi in službenem položaju na desnici, je pa ves čas vsaj na zunaj izkazoval politično nevtralnost … Drobni namigi opozarjajo, da je vsaj deloma sodeloval z Osvobodilno fronto.« Sam pesnik se je pozneje spominjal, da ga je najhuje grabilo domače sovraštvo. Imel je »prijatelje na beli in rdeči strani. Padali so oboji, kot bojevniki in kot talci«. Glasilo Kocbekove skupine Slovenska revolucija je objavilo odlomek njegove pesmi v spomin v Gramozni jami ustreljenemu Alešu Stanovniku. Čeprav pod drugim imenom, se je v Ljubljani razvedelo …

Vojna, še preden je segla v Jugoslavijo, seveda ni obšla Šalijevega pesniškega sveta. Tesnobo je bilo čutiti že v zbirki Slap tišine iz leta 1940, še močneje pa v Srečevanjih s smrtjo, objavljenih tri leta pozneje. Za obe zbirki je pesnik prejel literarno nagrado Mestne občine ljubljanske. Mimogrede, prvič, leta 1940, so bili med nagrajenci še Juš Kozak, Prežihov Voranc in Miško Kranjec.

Zbirko Spev rodni zemlji, posebno izdajo bibliofilske književne tombole Zimske pomoči v letu 1944, je Pibernik označil za himnično pesem domači zemlji v času največje vojne ogroženosti. Zbirka je morala skozi nemško in domobransko cenzuro, ki je zahtevala zamenjavo nekaj poudarjeno domoljubnih verzov, še večjo zamero pa si je Šali nakopal, ko je zavrnil naročilo, naj napiše hvalnico generalu Rupniku.

Z majem 1945 se je njegovo najbolj ustvarjalno obdobje končalo. Med odrinjenimi ali celo prepovedanimi deli se je začasno znašla tudi zbirka Srečevanja s smrtjo – dokler ni bilo potrjeno Šalijevo sodelovanje z Osvobodilno fronto. Toda zaradi neupoštevanja kulturnega molka se je Šali brez službe znašel na cesti. Zatekel se je v Novo mesto in se – sprva pod izmišljenimi imeni – začel preživljati s prevajanjem in sčasoma se je uvrstil med največje mojstre na tem področju.

Po dolgem premoru se je leta 1982 z zbirko Pesek in zelenice znova oglasil kot pesnik. Vrnitev v literarno družbo je čez tri leta potrdil z izborom Sijoče mračine, z zbirko Pesnik na večerni poti pa se je ob osemdesetletnici že začel poslavljati. A knjiga Severin Šali – Popotnik, zaljubljen v življenje se ne izteče s pesnikovo smrtjo dva dni po izpolnjenem enainosemdesetem letu. France Pibernik je portret popotnika, zaljubljenega v življenje, zaokrožil še z nekaterimi poznejšimi in bolj lokalnimi odmevi, spominskimi objavami in razstavami ter literarnozgodovinskimi oznakami. Spregledal ni niti sodelovanja z novomeško rokovsko skupino Rudolfovo, ki je uglasbila več njegovih pesmi.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


29.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Petja Rijavec: Meter in pol pomladi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


27.09.2021

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


27.09.2021

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


27.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Požigalci

POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:


26.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović


24.09.2021

Oče

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

O slavnosti in gostih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Nekoč so bili ljudje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.09.2021

Rok Viličnik: Šrapneli

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


Stran 52 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov