Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Novo mesto : Kulturno društvo Severin Šali in Ljubljana : Slovenska matica, 2019
Prve strani biografije Severina Šalija izpod peresa Franceta Pibernika zvenijo kot povest iz 19. stoletja o pastirčku, ki so ga starši zavrgli, a je na paši začel zlagati verze, se sam povzpel iz revščine – in tako naprej. Toda zgodba je bila resnična. Dekla Ana Šali je 22. oktobra 1911 v Podliscu pri Dobrniču rodila nezakonskega sina, a se mu je kmalu odpovedala in ga dala v rejništvo. Vaški župnik ga je že ob rojstvu, kot je bilo takrat v navadi, zaznamoval z nevsakdanjim imenom Severin in ga s tem kaznoval za greh, ki ga ni storil. Tudi oče, premožni kmet, je sina zavrnil, ko se mu je hotel približati. Šele ko se je iz novomeške gimnazije prešolal v Varaždin, ga je pogostil in lepo oblekel.
Severin je bil pri rejniški družini za pastirja. Ljudi in naravo je imel, se je spominjal, prav tako rad kot šolo in knjige. V travnati globeli blizu Trebnjega je kot šolarček preživljal čudovite trenutke čisto sam, tam je imel svoj mlin in knjige, spravljene v zemlji. In po malem je že pesnil …
Leta 1938 je »samotni, nesojeni poet,« kot se je opisal sam, nepričakovano zbudil pozornost slovenskih literatov, ko je prijatelj Marjan nekaj pesmi brez njegove vednosti odnesel Edvardu Kocbeku za revijo Dejanje. Šali se je zavedel, da bo poslej »svojo skrito dejavnost moral nadaljevati za javnost«. Objavljal je največ v reviji Dom in svet, postal pa je tudi urednik priljubljene Slovenčeve knjižnice v založbi Jugoslovanske knjigarne, kjer je ostal do maja 1945. Med italijansko okupacijo je bil Šali, kot piše Pibernik, »po nazorski opredelitvi in službenem položaju na desnici, je pa ves čas vsaj na zunaj izkazoval politično nevtralnost … Drobni namigi opozarjajo, da je vsaj deloma sodeloval z Osvobodilno fronto.« Sam pesnik se je pozneje spominjal, da ga je najhuje grabilo domače sovraštvo. Imel je »prijatelje na beli in rdeči strani. Padali so oboji, kot bojevniki in kot talci«. Glasilo Kocbekove skupine Slovenska revolucija je objavilo odlomek njegove pesmi v spomin v Gramozni jami ustreljenemu Alešu Stanovniku. Čeprav pod drugim imenom, se je v Ljubljani razvedelo …
Vojna, še preden je segla v Jugoslavijo, seveda ni obšla Šalijevega pesniškega sveta. Tesnobo je bilo čutiti že v zbirki Slap tišine iz leta 1940, še močneje pa v Srečevanjih s smrtjo, objavljenih tri leta pozneje. Za obe zbirki je pesnik prejel literarno nagrado Mestne občine ljubljanske. Mimogrede, prvič, leta 1940, so bili med nagrajenci še Juš Kozak, Prežihov Voranc in Miško Kranjec.
Zbirko Spev rodni zemlji, posebno izdajo bibliofilske književne tombole Zimske pomoči v letu 1944, je Pibernik označil za himnično pesem domači zemlji v času največje vojne ogroženosti. Zbirka je morala skozi nemško in domobransko cenzuro, ki je zahtevala zamenjavo nekaj poudarjeno domoljubnih verzov, še večjo zamero pa si je Šali nakopal, ko je zavrnil naročilo, naj napiše hvalnico generalu Rupniku.
Z majem 1945 se je njegovo najbolj ustvarjalno obdobje končalo. Med odrinjenimi ali celo prepovedanimi deli se je začasno znašla tudi zbirka Srečevanja s smrtjo – dokler ni bilo potrjeno Šalijevo sodelovanje z Osvobodilno fronto. Toda zaradi neupoštevanja kulturnega molka se je Šali brez službe znašel na cesti. Zatekel se je v Novo mesto in se – sprva pod izmišljenimi imeni – začel preživljati s prevajanjem in sčasoma se je uvrstil med največje mojstre na tem področju.
Po dolgem premoru se je leta 1982 z zbirko Pesek in zelenice znova oglasil kot pesnik. Vrnitev v literarno družbo je čez tri leta potrdil z izborom Sijoče mračine, z zbirko Pesnik na večerni poti pa se je ob osemdesetletnici že začel poslavljati. A knjiga Severin Šali – Popotnik, zaljubljen v življenje se ne izteče s pesnikovo smrtjo dva dni po izpolnjenem enainosemdesetem letu. France Pibernik je portret popotnika, zaljubljenega v življenje, zaokrožil še z nekaterimi poznejšimi in bolj lokalnimi odmevi, spominskimi objavami in razstavami ter literarnozgodovinskimi oznakami. Spregledal ni niti sodelovanja z novomeško rokovsko skupino Rudolfovo, ki je uglasbila več njegovih pesmi.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Novo mesto : Kulturno društvo Severin Šali in Ljubljana : Slovenska matica, 2019
Prve strani biografije Severina Šalija izpod peresa Franceta Pibernika zvenijo kot povest iz 19. stoletja o pastirčku, ki so ga starši zavrgli, a je na paši začel zlagati verze, se sam povzpel iz revščine – in tako naprej. Toda zgodba je bila resnična. Dekla Ana Šali je 22. oktobra 1911 v Podliscu pri Dobrniču rodila nezakonskega sina, a se mu je kmalu odpovedala in ga dala v rejništvo. Vaški župnik ga je že ob rojstvu, kot je bilo takrat v navadi, zaznamoval z nevsakdanjim imenom Severin in ga s tem kaznoval za greh, ki ga ni storil. Tudi oče, premožni kmet, je sina zavrnil, ko se mu je hotel približati. Šele ko se je iz novomeške gimnazije prešolal v Varaždin, ga je pogostil in lepo oblekel.
Severin je bil pri rejniški družini za pastirja. Ljudi in naravo je imel, se je spominjal, prav tako rad kot šolo in knjige. V travnati globeli blizu Trebnjega je kot šolarček preživljal čudovite trenutke čisto sam, tam je imel svoj mlin in knjige, spravljene v zemlji. In po malem je že pesnil …
Leta 1938 je »samotni, nesojeni poet,« kot se je opisal sam, nepričakovano zbudil pozornost slovenskih literatov, ko je prijatelj Marjan nekaj pesmi brez njegove vednosti odnesel Edvardu Kocbeku za revijo Dejanje. Šali se je zavedel, da bo poslej »svojo skrito dejavnost moral nadaljevati za javnost«. Objavljal je največ v reviji Dom in svet, postal pa je tudi urednik priljubljene Slovenčeve knjižnice v založbi Jugoslovanske knjigarne, kjer je ostal do maja 1945. Med italijansko okupacijo je bil Šali, kot piše Pibernik, »po nazorski opredelitvi in službenem položaju na desnici, je pa ves čas vsaj na zunaj izkazoval politično nevtralnost … Drobni namigi opozarjajo, da je vsaj deloma sodeloval z Osvobodilno fronto.« Sam pesnik se je pozneje spominjal, da ga je najhuje grabilo domače sovraštvo. Imel je »prijatelje na beli in rdeči strani. Padali so oboji, kot bojevniki in kot talci«. Glasilo Kocbekove skupine Slovenska revolucija je objavilo odlomek njegove pesmi v spomin v Gramozni jami ustreljenemu Alešu Stanovniku. Čeprav pod drugim imenom, se je v Ljubljani razvedelo …
Vojna, še preden je segla v Jugoslavijo, seveda ni obšla Šalijevega pesniškega sveta. Tesnobo je bilo čutiti že v zbirki Slap tišine iz leta 1940, še močneje pa v Srečevanjih s smrtjo, objavljenih tri leta pozneje. Za obe zbirki je pesnik prejel literarno nagrado Mestne občine ljubljanske. Mimogrede, prvič, leta 1940, so bili med nagrajenci še Juš Kozak, Prežihov Voranc in Miško Kranjec.
Zbirko Spev rodni zemlji, posebno izdajo bibliofilske književne tombole Zimske pomoči v letu 1944, je Pibernik označil za himnično pesem domači zemlji v času največje vojne ogroženosti. Zbirka je morala skozi nemško in domobransko cenzuro, ki je zahtevala zamenjavo nekaj poudarjeno domoljubnih verzov, še večjo zamero pa si je Šali nakopal, ko je zavrnil naročilo, naj napiše hvalnico generalu Rupniku.
Z majem 1945 se je njegovo najbolj ustvarjalno obdobje končalo. Med odrinjenimi ali celo prepovedanimi deli se je začasno znašla tudi zbirka Srečevanja s smrtjo – dokler ni bilo potrjeno Šalijevo sodelovanje z Osvobodilno fronto. Toda zaradi neupoštevanja kulturnega molka se je Šali brez službe znašel na cesti. Zatekel se je v Novo mesto in se – sprva pod izmišljenimi imeni – začel preživljati s prevajanjem in sčasoma se je uvrstil med največje mojstre na tem področju.
Po dolgem premoru se je leta 1982 z zbirko Pesek in zelenice znova oglasil kot pesnik. Vrnitev v literarno družbo je čez tri leta potrdil z izborom Sijoče mračine, z zbirko Pesnik na večerni poti pa se je ob osemdesetletnici že začel poslavljati. A knjiga Severin Šali – Popotnik, zaljubljen v življenje se ne izteče s pesnikovo smrtjo dva dni po izpolnjenem enainosemdesetem letu. France Pibernik je portret popotnika, zaljubljenega v življenje, zaokrožil še z nekaterimi poznejšimi in bolj lokalnimi odmevi, spominskimi objavami in razstavami ter literarnozgodovinskimi oznakami. Spregledal ni niti sodelovanja z novomeško rokovsko skupino Rudolfovo, ki je uglasbila več njegovih pesmi.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov