Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Monika Vrečar: Šovinistka

03.02.2020

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Hiša poezije, 2019

Moniko Vrečar doslej poznamo po pesniškem prvencu Začela bova, ko boš pripravljena iz leta 2011 in po leto mlajši zbirki kratke proze Kdo je najel sonce, kot eno od nekdanjih urednic revije I.D.I.O.T ter kot avtorico različnih teoretičnih člankov, predvsem s področja novih medijev. Slednje ni tako nepomembno, saj je za njeno ustvarjanje značilen slog, soroden nekaterim drugim avtorjem omenjene revije, pri čemer uporablja oblikovne in slogovne eksperimente ter jezik, ki je večinoma posredovan kot tok zavesti prvoosebne subjektinje oziroma pripovedovalke.

To je vidno tudi v zbirki Šovinistka. Razdeljena je na dva razdelka, ki se po naslovu zaključita z objemom avtorice ter vsebujeta več strani dolge pesemske fragmente, med seboj ločene s prazno stranjo. Besedila pri tem niso urejena v tradicionalno formo, temveč se gradijo kot posamezni deli večinoma notranjega monologa, z vizualno podobo, ki prek dekonstrukcije ter lomljenja verzov bralcu omogoča večpomenskost celote. To je mogoče opaziti že v prvi pesmi, ki v nagovoru drugi osebi uporablja raznoliko tipografijo in množico nanašalnih točk, prek katerih teče pretrgan tok misli, večji del zazrt v kritiko družbe in ožje, kulturne situacije »ko je folk bral na odru / in se pretvarjal, / da mu je to lajf / da drugega zanj ne obstaja / samo da je potem ta rahel zanos / izkoristil za to / da postane / biznis-man / -woman / -volk«.

Na površje, kjer avtorica obračunava s preteklostjo ter niza sedanjost, pri tem priplavajo različne medbesedilne navezave, vse od popkulture (»a hočeš / tanove raybanke / knjigo od šalamuna / hodt na predstave / popa delej pizda«,«) pri čemer vidimo naslonitev na pesem Britney Spears Work b**ch, do kulturnih referenc slovenske literarne scene, predvsem na njeno podtalje, preoblikujoče se v večinski tok. Tako v pesmih na eni strani zremo v družbenokritični moment zunanjega sveta, skozi nadaljnje branje pa korak za korakom ponikamo v notranjost oziroma avtoreferenčnost. V besedila namreč vstopa subjektinjina intima partnerskih in družinskih odnosov, nakazujejo se nasilje in anomalije, pri čemer se temačnemu slikanju problematike pridružuje feministični diskurz ob dobro uspelem rahljanju s (samo)ironijo. Slednje je vidno tudi na oblikovni ravni, saj se pesmi vse bolj gradijo iz prizorov nekega življenja. So na meji proznega hibrida in se izpostavljajo celo kot dnevniški oziroma internetni zapisi, pri čemer vsebujejo pogovorni in tuj jezik, psovke, tudi razpoloženjske smejkce. V strukturi dela je pri tem razvidno prehajanje subjekta med različnimi težkimi situacijami preteklosti, ki so gradniki sedanje identitete subjektinje (»imam sebe, / ki se prej nisem imela,«), prehojena pot z obkljukanji (»kljukica in kljukica«) pa nakazuje postopni cilj pomiritve v drugem delu knjige. Ne glede na razdrobljenost besedila vse do konca prinašajo ključne ponovitve, delujejo kot zaklinjanje spominov in bolečine. V zadnji, eni redkih naslovljenih pesmi Monika lulika, nekdanje frustracije zrastejo v odrešitev sedanjosti, v ponovno izgrajenem nagovoru drugemu pa zaokrožijo zbirko, ki jo odlikuje predvsem element preživetja in odpuščanja. »Tukaj sva, odrasla sva (…) / Pejt z mano / pogledat in varovat Moniko / ko je bla še majhna punčka. / Ker bi ji še kako prav prišlo <3«

Zbirka Monike Vrečar Šovinistka naj bi že z ironičnim naslovom izkazovala večvrednost in se ne ozirala po večinskem loku današnje literature, a branje pokaže opazno nihanje kvalitete, saj pesmi v želji po drugačnosti pogosto zapadajo v formo dnevniških zapisov nezadovoljstva, nad kritiziranim pa s takšno pozicijo ostajajo v samozadostnosti. Ali kot to zapiše avtorica sama, gre morda tudi v tem primeru za sarkastičen upor, ki bi veliko bolje deloval z več redukcije ter formalno boljšo zasnovo, da balast ne bi preglasil dobro uspelih delov sicer dinamično zasnovane zbirke.

»Samooklicani revolucionarji erotične (in eksotične) levice / se hajpamo na estetizacijo »alternative«, ki je že zdavnaj postala / levičarski mainstream. Vrečar, prostovoljno posiljena princeska, / izrablja nase projicirano podobo agresivne šovinistke z velikimi jajci / za poceni kick v zdolgočasena rebra splošnega konsenza (…)«


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Monika Vrečar: Šovinistka

03.02.2020

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Hiša poezije, 2019

Moniko Vrečar doslej poznamo po pesniškem prvencu Začela bova, ko boš pripravljena iz leta 2011 in po leto mlajši zbirki kratke proze Kdo je najel sonce, kot eno od nekdanjih urednic revije I.D.I.O.T ter kot avtorico različnih teoretičnih člankov, predvsem s področja novih medijev. Slednje ni tako nepomembno, saj je za njeno ustvarjanje značilen slog, soroden nekaterim drugim avtorjem omenjene revije, pri čemer uporablja oblikovne in slogovne eksperimente ter jezik, ki je večinoma posredovan kot tok zavesti prvoosebne subjektinje oziroma pripovedovalke.

To je vidno tudi v zbirki Šovinistka. Razdeljena je na dva razdelka, ki se po naslovu zaključita z objemom avtorice ter vsebujeta več strani dolge pesemske fragmente, med seboj ločene s prazno stranjo. Besedila pri tem niso urejena v tradicionalno formo, temveč se gradijo kot posamezni deli večinoma notranjega monologa, z vizualno podobo, ki prek dekonstrukcije ter lomljenja verzov bralcu omogoča večpomenskost celote. To je mogoče opaziti že v prvi pesmi, ki v nagovoru drugi osebi uporablja raznoliko tipografijo in množico nanašalnih točk, prek katerih teče pretrgan tok misli, večji del zazrt v kritiko družbe in ožje, kulturne situacije »ko je folk bral na odru / in se pretvarjal, / da mu je to lajf / da drugega zanj ne obstaja / samo da je potem ta rahel zanos / izkoristil za to / da postane / biznis-man / -woman / -volk«.

Na površje, kjer avtorica obračunava s preteklostjo ter niza sedanjost, pri tem priplavajo različne medbesedilne navezave, vse od popkulture (»a hočeš / tanove raybanke / knjigo od šalamuna / hodt na predstave / popa delej pizda«,«) pri čemer vidimo naslonitev na pesem Britney Spears Work b**ch, do kulturnih referenc slovenske literarne scene, predvsem na njeno podtalje, preoblikujoče se v večinski tok. Tako v pesmih na eni strani zremo v družbenokritični moment zunanjega sveta, skozi nadaljnje branje pa korak za korakom ponikamo v notranjost oziroma avtoreferenčnost. V besedila namreč vstopa subjektinjina intima partnerskih in družinskih odnosov, nakazujejo se nasilje in anomalije, pri čemer se temačnemu slikanju problematike pridružuje feministični diskurz ob dobro uspelem rahljanju s (samo)ironijo. Slednje je vidno tudi na oblikovni ravni, saj se pesmi vse bolj gradijo iz prizorov nekega življenja. So na meji proznega hibrida in se izpostavljajo celo kot dnevniški oziroma internetni zapisi, pri čemer vsebujejo pogovorni in tuj jezik, psovke, tudi razpoloženjske smejkce. V strukturi dela je pri tem razvidno prehajanje subjekta med različnimi težkimi situacijami preteklosti, ki so gradniki sedanje identitete subjektinje (»imam sebe, / ki se prej nisem imela,«), prehojena pot z obkljukanji (»kljukica in kljukica«) pa nakazuje postopni cilj pomiritve v drugem delu knjige. Ne glede na razdrobljenost besedila vse do konca prinašajo ključne ponovitve, delujejo kot zaklinjanje spominov in bolečine. V zadnji, eni redkih naslovljenih pesmi Monika lulika, nekdanje frustracije zrastejo v odrešitev sedanjosti, v ponovno izgrajenem nagovoru drugemu pa zaokrožijo zbirko, ki jo odlikuje predvsem element preživetja in odpuščanja. »Tukaj sva, odrasla sva (…) / Pejt z mano / pogledat in varovat Moniko / ko je bla še majhna punčka. / Ker bi ji še kako prav prišlo <3«

Zbirka Monike Vrečar Šovinistka naj bi že z ironičnim naslovom izkazovala večvrednost in se ne ozirala po večinskem loku današnje literature, a branje pokaže opazno nihanje kvalitete, saj pesmi v želji po drugačnosti pogosto zapadajo v formo dnevniških zapisov nezadovoljstva, nad kritiziranim pa s takšno pozicijo ostajajo v samozadostnosti. Ali kot to zapiše avtorica sama, gre morda tudi v tem primeru za sarkastičen upor, ki bi veliko bolje deloval z več redukcije ter formalno boljšo zasnovo, da balast ne bi preglasil dobro uspelih delov sicer dinamično zasnovane zbirke.

»Samooklicani revolucionarji erotične (in eksotične) levice / se hajpamo na estetizacijo »alternative«, ki je že zdavnaj postala / levičarski mainstream. Vrečar, prostovoljno posiljena princeska, / izrablja nase projicirano podobo agresivne šovinistke z velikimi jajci / za poceni kick v zdolgočasena rebra splošnega konsenza (…)«


03.08.2020

Bettina Wilpert: Kar se nam ne dogaja

Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Lidija Hartman.


03.08.2020

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


31.07.2020

Sci-fi in ženske

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


31.07.2020

Proxima

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.07.2020

Dušan Mitana: Pasji dnevi

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


27.07.2020

Denise Levertov: Novi in izbrani eseji

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ivan Lotrič


27.07.2020

Ana Schnabl: Mojstrovina

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Jasna Rodošek


27.07.2020

Ervin Fritz: Savinjčanke

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere:Bernard Stramič.


20.07.2020

Martina Kafol in Ace Mermolja: Narodni dom - Trst 1904-1920

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


20.07.2020

Aleš Šteger: Pričevanje

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


20.07.2020

Margaret Atwood: Testamenti

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Lidija Hartman.


17.07.2020

Film pod zvezdami

Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.


17.07.2020

TEKMOVALNI FILMI NA 16. GROSSMANNOVEM FESTIVALU FANTASTIČNEGA FILMA IN VINA

Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.


17.07.2020

Mali princ Fahim

V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.


17.07.2020

ŠIVI

Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.


13.07.2020

Marko Radmilovič: Kolesar

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Jure Franko.


13.07.2020

Andrei Makine: Otočje drugačnega življenja

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


13.07.2020

Adeline Dieudonné: Resnično življenje

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Višnja Fičor.


06.07.2020

Vesna Liponik: roko razje

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Jure Franko.


06.07.2020

Sergej Curanović: Plavalec

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


Stran 70 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov