Dnevnik je osupljiv, šokanten in hkrati pretresljivo lep preprosto zato, ker nas je avtorica s senzibilno predstavitvijo zgodbe njene junakinje opomnila, da je prav v najhujših časih potrebno imeti le veliko srce.

Za vse, ki zvedavo, spoštljivo ter z iskrenim občudovanjem že dlje časa sledimo korakom domače filmske produkcije, spomin na prvo desetletje 21. stoletja pušča izrazito grenak priokus. To je bil namreč čas, ko so “pomladniki” znotraj javnih zavodov s področja filma s politizacijo domače filmske pokrajine prekinili proces njenega ustvarjalnega preporoda. Seveda je bilo hkrati skoraj povsem izničeno tudi izjemno delo, ki so ga slovenski filmski ustvarjalci opravili z vidika vrnitve na mednarodno sceno in povrnitve nespornega ugleda, ki ga je tam užival slovenski film. Iz težko razumljivih, domnevno “domoljubnih” vzgibov, so ga namreč označili za “ne pravega”, skoraj bolnega (spomnimo se obtožb o “pornografskih filmih”), ustvarjalce pa pri tem podučili, kako ga “ozdraviti”. Ob tem so tudi občutno oklestili sredstva, namenjena produkciji novih del ter hkrati demonizirali manjšinske koprodukcije, porazdelitev preostalih sredstev pa pogojevali s prevzemom njihove predstave o “pravem slovenskem filmu”. Njihov “recept” se je za slovenski film seveda izkazal za pogubnega: z mednarodnega prizorišča je skoraj izginil, število gledalcev se je iz leta v leto krčilo, produkcija pa je bila v krču.

A tako bo vsakič, in kjerkoli že, ko bo politika poskušala diktirati ustvarjalni proces. Nadvse zgovoren dokaz tega so nam tokrat ponudili naši južni sosedje, Hrvati. Na zadnjem puljskem festivalu sta se namreč pomerila David in Goljat; mali, “neodvisno” producirani outsider, ena tistih “ne-pravih”, manjšinskih koprodukcij s področja nekdanje skupne države ter veliki favorit, vnaprej določeni zmagovalec, politično izdatno podprti ep o velikem heroju hrvaškega boja za neodvisno državo; ali drugače, “proti-hrvaško nastrojeni Dnevnik Diane Budisavljević, kot so ga označili številni “uradni” mediji ter domoljubni, pravo-hrvaški General. Izid tega dvoboja je politiko namreč pustil odprtih ust in kričeče nemo: tako stroka kot tudi številno občinstvo so za svojega izbrali Dnevnik Diane Budisavljević. Junakinja pa je namesto s strani politike opevanega in čaščenega Generala postala Dana Budisavljević, avtorica pogumnega, stilno in oblikovno dovršenega dela, ki je hrvaškemu občinstvu in svetu razkril eno temnih in zamolčanih poglavij hrvaške zgodovine. Zgodba o taborišču za otroke “neprave narodnosti oziroma vere”, ki ga je med drugo svetovno vojno vzpostavila in vodila oblast NDH, je zasnovana kot triplastna pripoved o Avstrijki, Diani Budisavljević, z dekliškim priimkom Obexer, ki se je zavestno odrekla relativni varnosti medvojnega malomeščanskega življenja in se posvetila reševanju teh otrok. A tisto, kar delo Dane Budisavljević, ki sorodstveno ni povezana s svojo junakinjo, dela izjemno in edinstveno, ni kritika takratne ali posredno sedanje hrvaške politike, kot tudi ne razkrivanje zločina in zločincev. Ne, Dnevnik je osupljiv, šokanten in hkrati pretresljivo lep preprosto zato, ker nas je avtorica s senzibilno predstavitvijo zgodbe njene junakinje opomnila, da je prav v najhujših časih potrebno imeti le veliko srce. Ali je to na pravi ali ne pravi strani pa je povsem irelevantno.

Z Dnevnikom Diane Budisavljević, v katerega je kot manjšinska koprodukcijska partnerica vstopila tudi slovenska kinematografija, so se znova pokazali številni pozitivni vidiki takšne produkcijske forme, kot tudi prodornost, smelost, profesionalni ugled in nenazadnje vizionarstvo pri njem sodelujočih akterjev slovenske avdiovizualne produkcije.