Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dnevnik Diane Budisavljević

07.02.2020


Dnevnik je osupljiv, šokanten in hkrati pretresljivo lep preprosto zato, ker nas je avtorica s senzibilno predstavitvijo zgodbe njene junakinje opomnila, da je prav v najhujših časih potrebno imeti le veliko srce.

Za vse, ki zvedavo, spoštljivo ter z iskrenim občudovanjem že dlje časa sledimo korakom domače filmske produkcije, spomin na prvo desetletje 21. stoletja pušča izrazito grenak priokus. To je bil namreč čas, ko so “pomladniki” znotraj javnih zavodov s področja filma s politizacijo domače filmske pokrajine prekinili proces njenega ustvarjalnega preporoda. Seveda je bilo hkrati skoraj povsem izničeno tudi izjemno delo, ki so ga slovenski filmski ustvarjalci opravili z vidika vrnitve na mednarodno sceno in povrnitve nespornega ugleda, ki ga je tam užival slovenski film. Iz težko razumljivih, domnevno “domoljubnih” vzgibov, so ga namreč označili za “ne pravega”, skoraj bolnega (spomnimo se obtožb o “pornografskih filmih”), ustvarjalce pa pri tem podučili, kako ga “ozdraviti”. Ob tem so tudi občutno oklestili sredstva, namenjena produkciji novih del ter hkrati demonizirali manjšinske koprodukcije, porazdelitev preostalih sredstev pa pogojevali s prevzemom njihove predstave o “pravem slovenskem filmu”. Njihov “recept” se je za slovenski film seveda izkazal za pogubnega: z mednarodnega prizorišča je skoraj izginil, število gledalcev se je iz leta v leto krčilo, produkcija pa je bila v krču.

A tako bo vsakič, in kjerkoli že, ko bo politika poskušala diktirati ustvarjalni proces. Nadvse zgovoren dokaz tega so nam tokrat ponudili naši južni sosedje, Hrvati. Na zadnjem puljskem festivalu sta se namreč pomerila David in Goljat; mali, “neodvisno” producirani outsider, ena tistih “ne-pravih”, manjšinskih koprodukcij s področja nekdanje skupne države ter veliki favorit, vnaprej določeni zmagovalec, politično izdatno podprti ep o velikem heroju hrvaškega boja za neodvisno državo; ali drugače, “proti-hrvaško nastrojeni Dnevnik Diane Budisavljević, kot so ga označili številni “uradni” mediji ter domoljubni, pravo-hrvaški General. Izid tega dvoboja je politiko namreč pustil odprtih ust in kričeče nemo: tako stroka kot tudi številno občinstvo so za svojega izbrali Dnevnik Diane Budisavljević. Junakinja pa je namesto s strani politike opevanega in čaščenega Generala postala Dana Budisavljević, avtorica pogumnega, stilno in oblikovno dovršenega dela, ki je hrvaškemu občinstvu in svetu razkril eno temnih in zamolčanih poglavij hrvaške zgodovine. Zgodba o taborišču za otroke “neprave narodnosti oziroma vere”, ki ga je med drugo svetovno vojno vzpostavila in vodila oblast NDH, je zasnovana kot triplastna pripoved o Avstrijki, Diani Budisavljević, z dekliškim priimkom Obexer, ki se je zavestno odrekla relativni varnosti medvojnega malomeščanskega življenja in se posvetila reševanju teh otrok. A tisto, kar delo Dane Budisavljević, ki sorodstveno ni povezana s svojo junakinjo, dela izjemno in edinstveno, ni kritika takratne ali posredno sedanje hrvaške politike, kot tudi ne razkrivanje zločina in zločincev. Ne, Dnevnik je osupljiv, šokanten in hkrati pretresljivo lep preprosto zato, ker nas je avtorica s senzibilno predstavitvijo zgodbe njene junakinje opomnila, da je prav v najhujših časih potrebno imeti le veliko srce. Ali je to na pravi ali ne pravi strani pa je povsem irelevantno.

Z Dnevnikom Diane Budisavljević, v katerega je kot manjšinska koprodukcijska partnerica vstopila tudi slovenska kinematografija, so se znova pokazali številni pozitivni vidiki takšne produkcijske forme, kot tudi prodornost, smelost, profesionalni ugled in nenazadnje vizionarstvo pri njem sodelujočih akterjev slovenske avdiovizualne produkcije.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Dnevnik Diane Budisavljević

07.02.2020


Dnevnik je osupljiv, šokanten in hkrati pretresljivo lep preprosto zato, ker nas je avtorica s senzibilno predstavitvijo zgodbe njene junakinje opomnila, da je prav v najhujših časih potrebno imeti le veliko srce.

Za vse, ki zvedavo, spoštljivo ter z iskrenim občudovanjem že dlje časa sledimo korakom domače filmske produkcije, spomin na prvo desetletje 21. stoletja pušča izrazito grenak priokus. To je bil namreč čas, ko so “pomladniki” znotraj javnih zavodov s področja filma s politizacijo domače filmske pokrajine prekinili proces njenega ustvarjalnega preporoda. Seveda je bilo hkrati skoraj povsem izničeno tudi izjemno delo, ki so ga slovenski filmski ustvarjalci opravili z vidika vrnitve na mednarodno sceno in povrnitve nespornega ugleda, ki ga je tam užival slovenski film. Iz težko razumljivih, domnevno “domoljubnih” vzgibov, so ga namreč označili za “ne pravega”, skoraj bolnega (spomnimo se obtožb o “pornografskih filmih”), ustvarjalce pa pri tem podučili, kako ga “ozdraviti”. Ob tem so tudi občutno oklestili sredstva, namenjena produkciji novih del ter hkrati demonizirali manjšinske koprodukcije, porazdelitev preostalih sredstev pa pogojevali s prevzemom njihove predstave o “pravem slovenskem filmu”. Njihov “recept” se je za slovenski film seveda izkazal za pogubnega: z mednarodnega prizorišča je skoraj izginil, število gledalcev se je iz leta v leto krčilo, produkcija pa je bila v krču.

A tako bo vsakič, in kjerkoli že, ko bo politika poskušala diktirati ustvarjalni proces. Nadvse zgovoren dokaz tega so nam tokrat ponudili naši južni sosedje, Hrvati. Na zadnjem puljskem festivalu sta se namreč pomerila David in Goljat; mali, “neodvisno” producirani outsider, ena tistih “ne-pravih”, manjšinskih koprodukcij s področja nekdanje skupne države ter veliki favorit, vnaprej določeni zmagovalec, politično izdatno podprti ep o velikem heroju hrvaškega boja za neodvisno državo; ali drugače, “proti-hrvaško nastrojeni Dnevnik Diane Budisavljević, kot so ga označili številni “uradni” mediji ter domoljubni, pravo-hrvaški General. Izid tega dvoboja je politiko namreč pustil odprtih ust in kričeče nemo: tako stroka kot tudi številno občinstvo so za svojega izbrali Dnevnik Diane Budisavljević. Junakinja pa je namesto s strani politike opevanega in čaščenega Generala postala Dana Budisavljević, avtorica pogumnega, stilno in oblikovno dovršenega dela, ki je hrvaškemu občinstvu in svetu razkril eno temnih in zamolčanih poglavij hrvaške zgodovine. Zgodba o taborišču za otroke “neprave narodnosti oziroma vere”, ki ga je med drugo svetovno vojno vzpostavila in vodila oblast NDH, je zasnovana kot triplastna pripoved o Avstrijki, Diani Budisavljević, z dekliškim priimkom Obexer, ki se je zavestno odrekla relativni varnosti medvojnega malomeščanskega življenja in se posvetila reševanju teh otrok. A tisto, kar delo Dane Budisavljević, ki sorodstveno ni povezana s svojo junakinjo, dela izjemno in edinstveno, ni kritika takratne ali posredno sedanje hrvaške politike, kot tudi ne razkrivanje zločina in zločincev. Ne, Dnevnik je osupljiv, šokanten in hkrati pretresljivo lep preprosto zato, ker nas je avtorica s senzibilno predstavitvijo zgodbe njene junakinje opomnila, da je prav v najhujših časih potrebno imeti le veliko srce. Ali je to na pravi ali ne pravi strani pa je povsem irelevantno.

Z Dnevnikom Diane Budisavljević, v katerega je kot manjšinska koprodukcijska partnerica vstopila tudi slovenska kinematografija, so se znova pokazali številni pozitivni vidiki takšne produkcijske forme, kot tudi prodornost, smelost, profesionalni ugled in nenazadnje vizionarstvo pri njem sodelujočih akterjev slovenske avdiovizualne produkcije.


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


29.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Petja Rijavec: Meter in pol pomladi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


27.09.2021

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


27.09.2021

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


27.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Požigalci

POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:


26.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović


24.09.2021

Oče

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

O slavnosti in gostih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Nekoč so bili ljudje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 52 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov