Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zdenko Kodrič: Pet ljubezni

24.02.2020

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

Maribor : Litera, 2019

Na začetku romana Zdenka Kodriča Pet ljubezni je svečnik – menora. Pred pripovedovalko, najprej arhivarko Pokrajinskega arhiva in pozneje filmsko umetnico, ga prvič postavi njen ljubimec Rudolf Grünfeld in ji zabiča, da gre za “dragoceno, dvakrat dragoceno stvar”. Prvič zato, ker je iz zlata, drugič, ker je zgodovinske vrednosti. “Mogoče so prvo ime nanjo vgravirali pred petsto leti.” Prolog nas uvede v meandrasto razplasteno zgodbo, ki jo zaznamuje pet žensk: Kaila, Varda, Sara, Marisha in Zorica. Poimenovane so kot herojinje, s čimer je namignjeno, da so povzete po resničnih dogodkih, pa vendar so domišljijske junakinje, ki so, kot beremo v Epilogu, “stopile iz močvirja in tišine in naglas povedale, da so bile žive, samosvoje in krvave pod kožo, da se niso plazile pred moškimi, še manj pred oblastmi”. Skupno jim je to, da so Judinje in da so njihova imena izpisana na menori, ki je do pripovedovalke potovala neskončno dolgo. Njena pot se je začela v Konstantinoplu, od tam je pripotovala v Maribor, od tu v Osijek in Sarvaš, potem v Benetke, Granado, Kairo, Genovo, Piran, Budimpešto, München …

Menora povezuje ljudi iz vseh teh mest, iz česar se plete impozantna mreža dogodkov in ljudi. Ko se že začenjamo izgubljati v množici podatkov in nas odnaša in odplavlja v stilu romana reke, priplava na gladino leitmotiv in nas prizemlji, romanu pa da strukturo, v kateri se očitno zelo premišljeno in torej zavestno vzpostavlja odnos med delom in celoto. Čeprav “neki budžo z državne uprave za kulturno dediščino”, s katerim pripovedovalka skuša prehiteti mnenje bralca, trdi, da je posneti film “odličen zato, ker z vsebino ne blodi, zgolj slika svet”, in da v njem ni “ponarejanja: ženska je ženska, kosa je kosa, Maribor je Maribor”, je jasno, da je Kodrič ustvaril idealni svet, ki mu kraljujeta njegov lastni umetno vsiljeni red in harmonija. Tudi tedaj, ko se zdi, da najbolj posnema realnost in popolnoma izključi atmosferičnost, ustvarja iluzijo, ki ji kraljuje njena lastna – recimo, da ni tako skrita – množica umetnih pravil. Poleg že omenjene menore, ki zgodbo omogoča in strukturira, je estetski modus iz katerega se poraja roman Pet ljubezni, ne toliko ženski pogled kot empatičnost do ženskih junakinj.

Jasno je, da ne pripoveduje ženska, pač pa moški. Odziv žensk na svet, ki jih obravnava kot Judinje, torej zgodovinsko gledane Druge, ki so zaradi verskega in etničnega porekla dvakratno zaznamovane, se ujema z ženskim “vedênjem”. Ne glede na to, v katerem zgodovinskem času jih ujamemo, je njihov opis ekvivalenten s subjektivnim, intuitivnim, introvertiranim, upajočim, zasanjanim in celo fantastičnim ter povezan z nezavednim, čustvenim, temperamentnim. Ne glede na to, ali govorimo o Sari, ki sredi Kaira ugovarja, da Koran podreja ženske, ali o Vardi, ki je napisala učbenik o spolnih navadah in torej spomenik človekove svobode, se ženske definirajo glede na moške. Ti so ubežniki, začenši z Rudolfom, ki ga je münchenska policija iskala zaradi suma vloma in umora francoskega državljana, prebega v drugo vero, požiga sinagoge, itd.. Oboji opuščajo družbene konvencije, ki potrjujejo realnost; resničnosti nimajo pod nadzorom, pač pa jih ta nosi, si jih podreja. Večina jih konča tragično, pri čemer pa ne gre za posamične usode, pač pa jim Kodrič na način razumevanja življenja in ljubezni v kontekstu (judovske) vere, eksodusa in judovskega preživljanja, postavlja spomenik.

Kopičenje informacij in razumevanje odzivov vseh likov, ki ponikajo in se spet pojavljajo iz zgodbe v zgodbo, je sredstvo za širši cilj: vsi liki čutijo nasprotje med “zasebnim” in “javnim” življenjem. Sami v tem, da živijo v skladu z lastnimi konvencijami, ne vidijo protislovja, problem se pojavi na ravni, kako te njihove konvencije vidi okolica. V zadnji zgodbi na primer, deklica Kaila na sodišču s sodnikom razpravlja, ali so Judje in z njo tudi njen oče res samo oderuški ali pa so tisti, ki lahko prispevajo k razvoju mesta, njegove obrti, bančništva, šolstva, zdravilstva, vinogradništva, pivovarstva, ter tako razčleni enega temeljnih stereotipov o Judih. Očitno je, da pisatelj sočustvuje z njimi, jih predstavlja kot mislece, ljudstvo knjige, in v neki točki privede tako daleč, da pripovedovalki v usta položi besede: “Ti in jaz sva edina potomca tisoč let starega judovskega bitja, a samo ti si del fanatične družine in tebi je bilo dano, da prepir spreminjaš v harmonijo, ti in jaz sva temni in svetli usodi tega mesta /…/. To, da si Jud, je tvoj edini kapital!”

Roman Pet ljubezni opisuje človekovo naravo, zbira vednost, s čimer kliče k ponovni presoji zgodovine nekega intrigantnega mesta ter s tem spreminja meje neke domovine. Hkrati z ljubeznimi, ki jih uprizarja, poudarja, da ta vednost nikoli ni popolna. Čeprav opazimo sledi empirizma, ima to delo svoj literarni zagon in težnjo, da poveže miniaturne zgodbe v fresko. Osupljivo je, kako je Kodrič zagnal pripovedni stroj in obvladal pripovedno maso, in kako je kloniral like in njihove pripovedne perspektive. Na nekaterih mestih si zaželimo, da bi bil roman krajši, čeprav nam z večjezičnostjo in inteligentnimi dialogi kaže svojo širino, pa tudi natančnost v deskripciji. Pet ljubezni tudi v obrtniškem smislu vrača romanu njegovo kvalitativno vrednost, čeprav občasno pogrešamo določeno mero poetičnega ali pa recimo jezikovne bravure. Pri tem je jasno, da je jezik ključno sredstvo, s katerim se skuša obvladati pogovor z mrtvimi, ki je imel namen ostati v okvirih realnega in obstajati kot koherentno literarno delo.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Zdenko Kodrič: Pet ljubezni

24.02.2020

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

Maribor : Litera, 2019

Na začetku romana Zdenka Kodriča Pet ljubezni je svečnik – menora. Pred pripovedovalko, najprej arhivarko Pokrajinskega arhiva in pozneje filmsko umetnico, ga prvič postavi njen ljubimec Rudolf Grünfeld in ji zabiča, da gre za “dragoceno, dvakrat dragoceno stvar”. Prvič zato, ker je iz zlata, drugič, ker je zgodovinske vrednosti. “Mogoče so prvo ime nanjo vgravirali pred petsto leti.” Prolog nas uvede v meandrasto razplasteno zgodbo, ki jo zaznamuje pet žensk: Kaila, Varda, Sara, Marisha in Zorica. Poimenovane so kot herojinje, s čimer je namignjeno, da so povzete po resničnih dogodkih, pa vendar so domišljijske junakinje, ki so, kot beremo v Epilogu, “stopile iz močvirja in tišine in naglas povedale, da so bile žive, samosvoje in krvave pod kožo, da se niso plazile pred moškimi, še manj pred oblastmi”. Skupno jim je to, da so Judinje in da so njihova imena izpisana na menori, ki je do pripovedovalke potovala neskončno dolgo. Njena pot se je začela v Konstantinoplu, od tam je pripotovala v Maribor, od tu v Osijek in Sarvaš, potem v Benetke, Granado, Kairo, Genovo, Piran, Budimpešto, München …

Menora povezuje ljudi iz vseh teh mest, iz česar se plete impozantna mreža dogodkov in ljudi. Ko se že začenjamo izgubljati v množici podatkov in nas odnaša in odplavlja v stilu romana reke, priplava na gladino leitmotiv in nas prizemlji, romanu pa da strukturo, v kateri se očitno zelo premišljeno in torej zavestno vzpostavlja odnos med delom in celoto. Čeprav “neki budžo z državne uprave za kulturno dediščino”, s katerim pripovedovalka skuša prehiteti mnenje bralca, trdi, da je posneti film “odličen zato, ker z vsebino ne blodi, zgolj slika svet”, in da v njem ni “ponarejanja: ženska je ženska, kosa je kosa, Maribor je Maribor”, je jasno, da je Kodrič ustvaril idealni svet, ki mu kraljujeta njegov lastni umetno vsiljeni red in harmonija. Tudi tedaj, ko se zdi, da najbolj posnema realnost in popolnoma izključi atmosferičnost, ustvarja iluzijo, ki ji kraljuje njena lastna – recimo, da ni tako skrita – množica umetnih pravil. Poleg že omenjene menore, ki zgodbo omogoča in strukturira, je estetski modus iz katerega se poraja roman Pet ljubezni, ne toliko ženski pogled kot empatičnost do ženskih junakinj.

Jasno je, da ne pripoveduje ženska, pač pa moški. Odziv žensk na svet, ki jih obravnava kot Judinje, torej zgodovinsko gledane Druge, ki so zaradi verskega in etničnega porekla dvakratno zaznamovane, se ujema z ženskim “vedênjem”. Ne glede na to, v katerem zgodovinskem času jih ujamemo, je njihov opis ekvivalenten s subjektivnim, intuitivnim, introvertiranim, upajočim, zasanjanim in celo fantastičnim ter povezan z nezavednim, čustvenim, temperamentnim. Ne glede na to, ali govorimo o Sari, ki sredi Kaira ugovarja, da Koran podreja ženske, ali o Vardi, ki je napisala učbenik o spolnih navadah in torej spomenik človekove svobode, se ženske definirajo glede na moške. Ti so ubežniki, začenši z Rudolfom, ki ga je münchenska policija iskala zaradi suma vloma in umora francoskega državljana, prebega v drugo vero, požiga sinagoge, itd.. Oboji opuščajo družbene konvencije, ki potrjujejo realnost; resničnosti nimajo pod nadzorom, pač pa jih ta nosi, si jih podreja. Večina jih konča tragično, pri čemer pa ne gre za posamične usode, pač pa jim Kodrič na način razumevanja življenja in ljubezni v kontekstu (judovske) vere, eksodusa in judovskega preživljanja, postavlja spomenik.

Kopičenje informacij in razumevanje odzivov vseh likov, ki ponikajo in se spet pojavljajo iz zgodbe v zgodbo, je sredstvo za širši cilj: vsi liki čutijo nasprotje med “zasebnim” in “javnim” življenjem. Sami v tem, da živijo v skladu z lastnimi konvencijami, ne vidijo protislovja, problem se pojavi na ravni, kako te njihove konvencije vidi okolica. V zadnji zgodbi na primer, deklica Kaila na sodišču s sodnikom razpravlja, ali so Judje in z njo tudi njen oče res samo oderuški ali pa so tisti, ki lahko prispevajo k razvoju mesta, njegove obrti, bančništva, šolstva, zdravilstva, vinogradništva, pivovarstva, ter tako razčleni enega temeljnih stereotipov o Judih. Očitno je, da pisatelj sočustvuje z njimi, jih predstavlja kot mislece, ljudstvo knjige, in v neki točki privede tako daleč, da pripovedovalki v usta položi besede: “Ti in jaz sva edina potomca tisoč let starega judovskega bitja, a samo ti si del fanatične družine in tebi je bilo dano, da prepir spreminjaš v harmonijo, ti in jaz sva temni in svetli usodi tega mesta /…/. To, da si Jud, je tvoj edini kapital!”

Roman Pet ljubezni opisuje človekovo naravo, zbira vednost, s čimer kliče k ponovni presoji zgodovine nekega intrigantnega mesta ter s tem spreminja meje neke domovine. Hkrati z ljubeznimi, ki jih uprizarja, poudarja, da ta vednost nikoli ni popolna. Čeprav opazimo sledi empirizma, ima to delo svoj literarni zagon in težnjo, da poveže miniaturne zgodbe v fresko. Osupljivo je, kako je Kodrič zagnal pripovedni stroj in obvladal pripovedno maso, in kako je kloniral like in njihove pripovedne perspektive. Na nekaterih mestih si zaželimo, da bi bil roman krajši, čeprav nam z večjezičnostjo in inteligentnimi dialogi kaže svojo širino, pa tudi natančnost v deskripciji. Pet ljubezni tudi v obrtniškem smislu vrača romanu njegovo kvalitativno vrednost, čeprav občasno pogrešamo določeno mero poetičnega ali pa recimo jezikovne bravure. Pri tem je jasno, da je jezik ključno sredstvo, s katerim se skuša obvladati pogovor z mrtvimi, ki je imel namen ostati v okvirih realnega in obstajati kot koherentno literarno delo.


20.09.2021

Rok Viličnik: Šrapneli

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Saša Stanišić: Čigav si

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Robert Simonišek: Pejsaži

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


20.09.2021

Jernej Dirnbek: Tramp

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


19.09.2021

LGL: Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.09.2021

LGL: Moj dedek je bil češnjevo drevo

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.


13.09.2021

Mateja Gomboc: Balada o drevesu

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan


13.09.2021

Peter Kolšek: Neslišna navodila

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mirt Komel: Detektiv Dante

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Urša Zabukovec: Levo oko, desno oko

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Ivan Lotrič.


10.09.2021

MGL - Hanoh Levin: Zimska poroka

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)


06.09.2021

Brina Svit: Ne želi si lahke poti

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


06.09.2021

Marcel Štefančič: Slovenski sen

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek.


06.09.2021

Ana Pepelnik: Treš

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Aleksander Golja


06.09.2021

Franjo Frančič: V kraljestvu nove države

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


04.09.2021

In podgana se je smejala

3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc


05.09.2021

Samuel Beckett: Konec igre

Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.


05.09.2021

Lucy Prebble: Učinek

Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:


30.08.2021

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.


30.08.2021

Slavenka Drakulič: Dora in Minotaver

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Ivan Lotrič


Stran 53 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov