Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere Jure Franko.
Prevedla Iva Klemenčič; Ljubljana : Beletrina, 2020
»Mislila sem, da ju bo moj pogled za vedno obdržal na svetlem, pri življenju. Vedno sem si domišljala, da v sebi nosim nadčloveško moč, ne vem, od kod ta misel. V resnici nisem nikoli rešila nikogar, nikdar nisem bila niti blizu temu, da bi kogarkoli rešila.« S temi besedami pripovedovalka Jackie konča roman Beckomberga – oda moji družini. Motiv pogleda, ki varuje, se je postopoma razgradil v povezavi s panoptičnim pogledom nadzora. Ta je vpisan v institucionalizacijo drugačnosti, foucaultevsko genezo arhitekturnega vznika psihiatričnih ustanov. Beckomberga je bila namreč ena največjih psihiatričnih bolnišnic v Evropi, v bližini Stockholma je v šestih desetletjih delovanja zaznamovala življenja številnih oskrbovancev in njihovih bližnjih. Vendar pogled, bodisi blagoslovljen bodisi nadzorni, v romanu ne usmerja usode, ampak beleži.
V tem smislu je pripoved predvsem zemljevid ustanove, ki ga ob zgodovinskemu kontekstu projekta institucionalizacije izrisujejo posamezniki, ki so se v njej znašli iz različnih razlogov – zaradi odvisnosti, depresije ali psihičnih težav. Zemljevid Beckomberge mapirajo izgube in praznine, ki vnašajo nemir v življenja romanesknih likov, še posebej pa se posveča družinski celici, hčeri Jackie, ki obiskuje očeta Jima, samomorilnega alkoholika. Njen že opisani pogled skrbi za drugega vnaša v arhitekturno totalnost ustanove večpomensko zarezo –želja, da bi rešila očeta, trči ob spoznanje, da se v bolnišnici večina počuti bolj doma kot kjerkoli drugje. In še pomembneje: ob spominih na odsotno mater Lone in vsakodnevne obiske očeta Jima prizna, da je v Beckombergi tudi sama odrasla. Pomen podnaslova romana, Oda moji družini, se tako razširi na bolnišnično skupnost, hkrati pa deluje tudi kot pisateljičina avtobiografska referenca.
Jackie torej zgodbo o razpadu družine podaja na ozadju razkroja sistema skrbi, tako državne in družbene kot medčloveške. Bolj kot o očetu pripoveduje »zgolj« o Jimu na način hladne oddaljenosti, neempatičnega poročanja kratkih podredij in odstavkov z učinkovito, ekonomično, jasno pisavo, ki kljub temu s presenetljivo toplino prodre v akt branja. Potegnjenost v romaneskni svet ni toliko povezana z identifikacijo z liki ali pripovedjo, temveč temelji v načinu oddaljenosti, v močni natančnosti nenavadne depersonifikacije. Odstavki so nastavljeni kot posamezne slike, večinoma statičnih nakopičenih atmosfer, ki oblikujejo podobe. Pripoved je časovno in prostorsko razdrobljena, vendar kontrolirano razporejena, skorajda filmsko montirana. Glavne lokacije so bolnišnični hodniki, parki z natančno določenimi drevesi, španska obala in starinarnica, časovno pa pripoved spremlja šestdeset let delovanja bolnišnice – od gradnje poslopij do samomora zadnjega oskrbovanca, s katerim se roman tudi začne, in do Jackiejine sodobnosti.
K prepričljivosti romana Sare Stridsberg Beckomberga vsekakor prispevajo slogovna sistematičnost in natančnost vzpostavljene analogije med prikazom ljudi, njihovih odnosov in situacij, v katerih se nahajajo, ter pozorno upodobitvijo naravnega okolja kot njihove organske celote. Sanjske opise neba, lomljenja svetlobe, dreves in spečih po klopeh v parku avtoričina pisava vseskozi prepleta s treznimi in neposrednimi znaki človeške komunikacije ter tako zamegljuje meje realnosti in mentalnih odvodov. Dialogi med osamljenostjo, strahom in ljubečo skrbjo nikakor niso sentimentalni, čeprav bi neredko lahko zdrsnili v razčustvovanost in stereotipizacijo psihične bolezni. Četudi se pripoved ne odmika od dobesednosti in neposrednega izrekanja, v njenem ozadju ostajajo odprte dvoumne smeri – zemljevid Beckomberge torej ni izrisan do podrobnosti, saj popisuje izkušnje, ki jih ni mogoče povsem razložiti. Ko se Jackie na primer spominja številnih najstniških obiskov pri očetu, pogovorov z nenavadnim zdravnikom Edvardom, medicinsko sestro Inger in drugimi oskrbovanci – Paulom in Sabino – ji kljub časovni oddaljenosti ne uspe dokončno artikulirati mladostne izkušnje. Fragmentiranost vseh nivojev pripovedi zato deluje kot paleta kratkih utrinkov, ki se odmikajo univerzalizaciji katerekoli izkušnje – institucionalizacije, izgube, strahu, odraščanja ali starševstva. Namesto barvite ekspresivnosti izreka iz blede anonimnosti, ki notranje osvetljuje vse tavajoče tega romana – pogosto namreč opisuje izžarevanje, človekovo temino in svetlobo, igro svetlobe in teme, ki prodira iz oči. »Pred mnogimi leti sem verjela, da je moja družina blagoslovljena s posebno svetlobo, prepričana sem bila, da se nam ne more zgoditi nič hudega,« piše.
Roman Beckomberga – oda moji družini morda ni tako drzen in silovit kot prejšnji trije romani Sare Stridsberg, ki so se posvečali močnim ženskim likom. Kljub temu pa ena najpomembnejših sodobnih švedskih pisateljic, prejemnica nagrade Evropske unije za književnost in nagrade Nordijskega sveta ter nominiranka za mednarodno nagrado man booker, tudi z njim raziskuje relevantne teme in dokazuje moč formalne spretnosti v funkciji pomenskega poudarka.
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere Jure Franko.
Prevedla Iva Klemenčič; Ljubljana : Beletrina, 2020
»Mislila sem, da ju bo moj pogled za vedno obdržal na svetlem, pri življenju. Vedno sem si domišljala, da v sebi nosim nadčloveško moč, ne vem, od kod ta misel. V resnici nisem nikoli rešila nikogar, nikdar nisem bila niti blizu temu, da bi kogarkoli rešila.« S temi besedami pripovedovalka Jackie konča roman Beckomberga – oda moji družini. Motiv pogleda, ki varuje, se je postopoma razgradil v povezavi s panoptičnim pogledom nadzora. Ta je vpisan v institucionalizacijo drugačnosti, foucaultevsko genezo arhitekturnega vznika psihiatričnih ustanov. Beckomberga je bila namreč ena največjih psihiatričnih bolnišnic v Evropi, v bližini Stockholma je v šestih desetletjih delovanja zaznamovala življenja številnih oskrbovancev in njihovih bližnjih. Vendar pogled, bodisi blagoslovljen bodisi nadzorni, v romanu ne usmerja usode, ampak beleži.
V tem smislu je pripoved predvsem zemljevid ustanove, ki ga ob zgodovinskemu kontekstu projekta institucionalizacije izrisujejo posamezniki, ki so se v njej znašli iz različnih razlogov – zaradi odvisnosti, depresije ali psihičnih težav. Zemljevid Beckomberge mapirajo izgube in praznine, ki vnašajo nemir v življenja romanesknih likov, še posebej pa se posveča družinski celici, hčeri Jackie, ki obiskuje očeta Jima, samomorilnega alkoholika. Njen že opisani pogled skrbi za drugega vnaša v arhitekturno totalnost ustanove večpomensko zarezo –želja, da bi rešila očeta, trči ob spoznanje, da se v bolnišnici večina počuti bolj doma kot kjerkoli drugje. In še pomembneje: ob spominih na odsotno mater Lone in vsakodnevne obiske očeta Jima prizna, da je v Beckombergi tudi sama odrasla. Pomen podnaslova romana, Oda moji družini, se tako razširi na bolnišnično skupnost, hkrati pa deluje tudi kot pisateljičina avtobiografska referenca.
Jackie torej zgodbo o razpadu družine podaja na ozadju razkroja sistema skrbi, tako državne in družbene kot medčloveške. Bolj kot o očetu pripoveduje »zgolj« o Jimu na način hladne oddaljenosti, neempatičnega poročanja kratkih podredij in odstavkov z učinkovito, ekonomično, jasno pisavo, ki kljub temu s presenetljivo toplino prodre v akt branja. Potegnjenost v romaneskni svet ni toliko povezana z identifikacijo z liki ali pripovedjo, temveč temelji v načinu oddaljenosti, v močni natančnosti nenavadne depersonifikacije. Odstavki so nastavljeni kot posamezne slike, večinoma statičnih nakopičenih atmosfer, ki oblikujejo podobe. Pripoved je časovno in prostorsko razdrobljena, vendar kontrolirano razporejena, skorajda filmsko montirana. Glavne lokacije so bolnišnični hodniki, parki z natančno določenimi drevesi, španska obala in starinarnica, časovno pa pripoved spremlja šestdeset let delovanja bolnišnice – od gradnje poslopij do samomora zadnjega oskrbovanca, s katerim se roman tudi začne, in do Jackiejine sodobnosti.
K prepričljivosti romana Sare Stridsberg Beckomberga vsekakor prispevajo slogovna sistematičnost in natančnost vzpostavljene analogije med prikazom ljudi, njihovih odnosov in situacij, v katerih se nahajajo, ter pozorno upodobitvijo naravnega okolja kot njihove organske celote. Sanjske opise neba, lomljenja svetlobe, dreves in spečih po klopeh v parku avtoričina pisava vseskozi prepleta s treznimi in neposrednimi znaki človeške komunikacije ter tako zamegljuje meje realnosti in mentalnih odvodov. Dialogi med osamljenostjo, strahom in ljubečo skrbjo nikakor niso sentimentalni, čeprav bi neredko lahko zdrsnili v razčustvovanost in stereotipizacijo psihične bolezni. Četudi se pripoved ne odmika od dobesednosti in neposrednega izrekanja, v njenem ozadju ostajajo odprte dvoumne smeri – zemljevid Beckomberge torej ni izrisan do podrobnosti, saj popisuje izkušnje, ki jih ni mogoče povsem razložiti. Ko se Jackie na primer spominja številnih najstniških obiskov pri očetu, pogovorov z nenavadnim zdravnikom Edvardom, medicinsko sestro Inger in drugimi oskrbovanci – Paulom in Sabino – ji kljub časovni oddaljenosti ne uspe dokončno artikulirati mladostne izkušnje. Fragmentiranost vseh nivojev pripovedi zato deluje kot paleta kratkih utrinkov, ki se odmikajo univerzalizaciji katerekoli izkušnje – institucionalizacije, izgube, strahu, odraščanja ali starševstva. Namesto barvite ekspresivnosti izreka iz blede anonimnosti, ki notranje osvetljuje vse tavajoče tega romana – pogosto namreč opisuje izžarevanje, človekovo temino in svetlobo, igro svetlobe in teme, ki prodira iz oči. »Pred mnogimi leti sem verjela, da je moja družina blagoslovljena s posebno svetlobo, prepričana sem bila, da se nam ne more zgoditi nič hudega,« piše.
Roman Beckomberga – oda moji družini morda ni tako drzen in silovit kot prejšnji trije romani Sare Stridsberg, ki so se posvečali močnim ženskim likom. Kljub temu pa ena najpomembnejših sodobnih švedskih pisateljic, prejemnica nagrade Evropske unije za književnost in nagrade Nordijskega sveta ter nominiranka za mednarodno nagrado man booker, tudi z njim raziskuje relevantne teme in dokazuje moč formalne spretnosti v funkciji pomenskega poudarka.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov