Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sheila Heti: Materinstvo

02.03.2020

Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bere Eva Longyka Marušič

Prevedla Katja Zakrajšek; Ljubljana : Beletrina, 2020

Za materinstvo se danes na Zahodu odloča najmanj žensk doslej, pa vendar še ni nastalo prav veliko knjižnih ali filmskih del, ki bi odločitev za materinstvo ali proti njemu obravnavala celovito in popolnoma brez zadržkov do ene ali druge možnosti. Sheila Heti v romanu Materinstvo, ki torej to temo v nekem smislu obravnava na prelomen način, pokaže, zakaj je tako: ne le, da ženske, ki se odločijo, da ne bodo imele otrok, družba še vedno vidi kot sebične, nezrele ali neodrasle, morda celo kot narcisoidne; ne le, da nanje gleda s pomilovanjem, ker nikoli ne bodo izkusile »polnosti življenja«, kot naj bi jo prineslo zgolj materinstvo; ne imeti otrok je odločitev, ki ne more obstajati sama po sebi, v pozitivnem smislu, temveč le kot nikalnica.

Roman Materinstvo se bere delno kot dnevniški zapis in delno kot osebni esej: pripovedovalka, ki ni jasno ločljiva od avtorice, se na svoj 37. rojstni dan loti pisanja z namenom, da bi s prevpraševanjem same sebe ugotovila, ali si želi otrok, ali ne. Ko bo knjiga napisana, ji bo morda vse skupaj bolj jasno – ali pa je pisanje knjige samo nekakšno zavlačevanje, da bi se materinstvu izognila. Preprost jezik dnevniških zapisov, ki beleži vsakdanje dogodke – obisk prijateljice, potovanje v drugo mesto, pogovore in prepire s partnerjem – je pomešan z odlomki, ki delujejo kot osnutki filozofskih razprav, uvidov v svoje lastno stanje znotraj stanja sveta, v »duši časa«. Doživljanja sveta in dileme glede otroka ne udejanji zgolj skozi pripoved, temveč tudi skozi reprodukcije klasičnih del slikarske umetnosti in kart tarot, natisnjene med besedilom, in celo skozi svetopisemske zgodbe. Vsaj sprva so bistveno pripovedno orodje tudi kovanci i čing, ki ob šestih metih vsakič odgovorijo na vprašanje z ja ali ne: »Je ta knjiga dobra ideja?« – »Ja.« »Sem takšna, kot tiste blede, krhke pisateljice, ki nikdar ne stopijo iz hiše, ki nimajo otrok in ki so me od nekdaj čudno prevzemale in odbijale?« – »Ja.« »Naj imam otroka z Milesom?« – »Ne.« »Je kar koli od tega res?« – »Ne.« »Ima vse skupaj sploh kakšen smisel, če ni nič res?« – »Ne.«

Takšna pripovedna orodja – karte tarot, i čing – nikakor niso naključna. Z generacijo milenijcev in mlajših pripadnikov generacije X, kamor bi lahko šteli tudi pisateljico Sheilo Heti, newagerske prakse, kot sta astrologija ali tarot doživljajo nekakšen preporod. Glede na družbenopolitične okoliščine to najbrž ni nič nenavadnega – ljudje se k njim zatekajo v težkih obdobjih in v času negotovosti – in kaj bi bilo lahko bolj negotovega kot za desetletje preložena odraslost, prekarizacija dela, podnebne spremembe, politična nestabilnost in vzpon populizma, svetovne epidemije, begunska kriza …? V času negotovosti je potek lastnega življenja lažje prepustiti »višji sili«, toku življenja samemu – a v resnici je odločitev za otroke ali proti njim, za obstoj novega bitja ali proti njemu, tudi tako monumentalna, da se zanjo, kot pravi Heti, skoraj ne moreš odločiti sam.

Za protipol materinstvu se v romanu Sheile Heti nazadnje izkaže romantičen klic po ustvarjanju, pisateljevanju. Vendar roman ni zgolj ubeseditev odločanja med materinstvom in pisanjem – ne gre več za dilemo generacije žensk s konca 20. stoletja, ki so se spraševale, kako bi lahko »imele vse« – in pri tem predpostavljale, da vse tudi hočejo. Prav tako bi bilo o Materinstvu nekako redukcionistično govoriti kot o feminističnem romanu: res je, da so okoliščine, ki vplivajo na pripovedovalkino razmišljanje o materinstvu, specifične za ženske; res je, da je celo odločitev za otroke ali proti njim za ženske neprimerljivo drugačna od podobne odločitve, ki jo sprejme moški. Pa vendar je roman Sheile Heti v svojem bistvu globoko osebno delo in bolj kot za končno odločitev gre za študijo notranjega življenja posameznice, ki kot eno izmed tem obravnava samo formo romana. Študija je včasih banalna, drugič filozofska, včasih duhovita, drugič naporna – vselej pa jasno prežeta z duhom današnjega časa in bogata z uvidi, ki kar vabijo k razmisleku.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Sheila Heti: Materinstvo

02.03.2020

Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bere Eva Longyka Marušič

Prevedla Katja Zakrajšek; Ljubljana : Beletrina, 2020

Za materinstvo se danes na Zahodu odloča najmanj žensk doslej, pa vendar še ni nastalo prav veliko knjižnih ali filmskih del, ki bi odločitev za materinstvo ali proti njemu obravnavala celovito in popolnoma brez zadržkov do ene ali druge možnosti. Sheila Heti v romanu Materinstvo, ki torej to temo v nekem smislu obravnava na prelomen način, pokaže, zakaj je tako: ne le, da ženske, ki se odločijo, da ne bodo imele otrok, družba še vedno vidi kot sebične, nezrele ali neodrasle, morda celo kot narcisoidne; ne le, da nanje gleda s pomilovanjem, ker nikoli ne bodo izkusile »polnosti življenja«, kot naj bi jo prineslo zgolj materinstvo; ne imeti otrok je odločitev, ki ne more obstajati sama po sebi, v pozitivnem smislu, temveč le kot nikalnica.

Roman Materinstvo se bere delno kot dnevniški zapis in delno kot osebni esej: pripovedovalka, ki ni jasno ločljiva od avtorice, se na svoj 37. rojstni dan loti pisanja z namenom, da bi s prevpraševanjem same sebe ugotovila, ali si želi otrok, ali ne. Ko bo knjiga napisana, ji bo morda vse skupaj bolj jasno – ali pa je pisanje knjige samo nekakšno zavlačevanje, da bi se materinstvu izognila. Preprost jezik dnevniških zapisov, ki beleži vsakdanje dogodke – obisk prijateljice, potovanje v drugo mesto, pogovore in prepire s partnerjem – je pomešan z odlomki, ki delujejo kot osnutki filozofskih razprav, uvidov v svoje lastno stanje znotraj stanja sveta, v »duši časa«. Doživljanja sveta in dileme glede otroka ne udejanji zgolj skozi pripoved, temveč tudi skozi reprodukcije klasičnih del slikarske umetnosti in kart tarot, natisnjene med besedilom, in celo skozi svetopisemske zgodbe. Vsaj sprva so bistveno pripovedno orodje tudi kovanci i čing, ki ob šestih metih vsakič odgovorijo na vprašanje z ja ali ne: »Je ta knjiga dobra ideja?« – »Ja.« »Sem takšna, kot tiste blede, krhke pisateljice, ki nikdar ne stopijo iz hiše, ki nimajo otrok in ki so me od nekdaj čudno prevzemale in odbijale?« – »Ja.« »Naj imam otroka z Milesom?« – »Ne.« »Je kar koli od tega res?« – »Ne.« »Ima vse skupaj sploh kakšen smisel, če ni nič res?« – »Ne.«

Takšna pripovedna orodja – karte tarot, i čing – nikakor niso naključna. Z generacijo milenijcev in mlajših pripadnikov generacije X, kamor bi lahko šteli tudi pisateljico Sheilo Heti, newagerske prakse, kot sta astrologija ali tarot doživljajo nekakšen preporod. Glede na družbenopolitične okoliščine to najbrž ni nič nenavadnega – ljudje se k njim zatekajo v težkih obdobjih in v času negotovosti – in kaj bi bilo lahko bolj negotovega kot za desetletje preložena odraslost, prekarizacija dela, podnebne spremembe, politična nestabilnost in vzpon populizma, svetovne epidemije, begunska kriza …? V času negotovosti je potek lastnega življenja lažje prepustiti »višji sili«, toku življenja samemu – a v resnici je odločitev za otroke ali proti njim, za obstoj novega bitja ali proti njemu, tudi tako monumentalna, da se zanjo, kot pravi Heti, skoraj ne moreš odločiti sam.

Za protipol materinstvu se v romanu Sheile Heti nazadnje izkaže romantičen klic po ustvarjanju, pisateljevanju. Vendar roman ni zgolj ubeseditev odločanja med materinstvom in pisanjem – ne gre več za dilemo generacije žensk s konca 20. stoletja, ki so se spraševale, kako bi lahko »imele vse« – in pri tem predpostavljale, da vse tudi hočejo. Prav tako bi bilo o Materinstvu nekako redukcionistično govoriti kot o feminističnem romanu: res je, da so okoliščine, ki vplivajo na pripovedovalkino razmišljanje o materinstvu, specifične za ženske; res je, da je celo odločitev za otroke ali proti njim za ženske neprimerljivo drugačna od podobne odločitve, ki jo sprejme moški. Pa vendar je roman Sheile Heti v svojem bistvu globoko osebno delo in bolj kot za končno odločitev gre za študijo notranjega življenja posameznice, ki kot eno izmed tem obravnava samo formo romana. Študija je včasih banalna, drugič filozofska, včasih duhovita, drugič naporna – vselej pa jasno prežeta z duhom današnjega časa in bogata z uvidi, ki kar vabijo k razmisleku.


29.11.2021

Lajos Bence: Furijasta generacija

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


29.11.2021

Natalija Milovanović: Samoumevno

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.


29.11.2021

Franjo H. Naji: Ringlšpil

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere: Aleksander Golja


29.11.2021

Goran Vojnović: Figa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.11.2021

Goran Vojnović - Simona Hamer: Figa

Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si


22.11.2021

Peter Handke: Moje leto v nikogaršnjem zalivu

Avtorica ocene: Ana Geršak Bere Mateja Perpar


22.11.2021

Marija Švajncer: Virus in filozofija

Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman


22.11.2021

Dejan Koban: Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven

Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko


22.11.2021

Taja Močnik:: Kamni z Marsa

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko


19.11.2021

Simona Semenič: lepe vide lepo gorijo

NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.


18.11.2021

Forum nove glasbe uvodoma z odličnim festivalskim ansamblom

V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.


17.11.2021

5. koncert komornega cikla Carpe artem so glasbeniki poimenovali Iskrenost in pristnost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.11.2021

2. koncert cikla Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije z naslovom Globina teme

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2021

Orkester Mozarteum Salzburg na 2. koncertu za Zlati abonma

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.11.2021

Irena Svetek: Rdeča kapica

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Esad Babačić; Včasih

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta: Lidija Hartman in Bernard Stramič


15.11.2021

Goran Marković: Beograjski trio

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Aleksander Golja


15.11.2021

Nina Dragičević: To telo, pokončno

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Eva Longyka Marušič


14.11.2021

Heiner Müller: Cement

Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan


Stran 49 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov