Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tina Poglajen
Bere Eva Longyka Marušič
Prevedla Katja Zakrajšek; Ljubljana : Beletrina, 2020
Za materinstvo se danes na Zahodu odloča najmanj žensk doslej, pa vendar še ni nastalo prav veliko knjižnih ali filmskih del, ki bi odločitev za materinstvo ali proti njemu obravnavala celovito in popolnoma brez zadržkov do ene ali druge možnosti. Sheila Heti v romanu Materinstvo, ki torej to temo v nekem smislu obravnava na prelomen način, pokaže, zakaj je tako: ne le, da ženske, ki se odločijo, da ne bodo imele otrok, družba še vedno vidi kot sebične, nezrele ali neodrasle, morda celo kot narcisoidne; ne le, da nanje gleda s pomilovanjem, ker nikoli ne bodo izkusile »polnosti življenja«, kot naj bi jo prineslo zgolj materinstvo; ne imeti otrok je odločitev, ki ne more obstajati sama po sebi, v pozitivnem smislu, temveč le kot nikalnica.
Roman Materinstvo se bere delno kot dnevniški zapis in delno kot osebni esej: pripovedovalka, ki ni jasno ločljiva od avtorice, se na svoj 37. rojstni dan loti pisanja z namenom, da bi s prevpraševanjem same sebe ugotovila, ali si želi otrok, ali ne. Ko bo knjiga napisana, ji bo morda vse skupaj bolj jasno – ali pa je pisanje knjige samo nekakšno zavlačevanje, da bi se materinstvu izognila. Preprost jezik dnevniških zapisov, ki beleži vsakdanje dogodke – obisk prijateljice, potovanje v drugo mesto, pogovore in prepire s partnerjem – je pomešan z odlomki, ki delujejo kot osnutki filozofskih razprav, uvidov v svoje lastno stanje znotraj stanja sveta, v »duši časa«. Doživljanja sveta in dileme glede otroka ne udejanji zgolj skozi pripoved, temveč tudi skozi reprodukcije klasičnih del slikarske umetnosti in kart tarot, natisnjene med besedilom, in celo skozi svetopisemske zgodbe. Vsaj sprva so bistveno pripovedno orodje tudi kovanci i čing, ki ob šestih metih vsakič odgovorijo na vprašanje z ja ali ne: »Je ta knjiga dobra ideja?« – »Ja.« »Sem takšna, kot tiste blede, krhke pisateljice, ki nikdar ne stopijo iz hiše, ki nimajo otrok in ki so me od nekdaj čudno prevzemale in odbijale?« – »Ja.« »Naj imam otroka z Milesom?« – »Ne.« »Je kar koli od tega res?« – »Ne.« »Ima vse skupaj sploh kakšen smisel, če ni nič res?« – »Ne.«
Takšna pripovedna orodja – karte tarot, i čing – nikakor niso naključna. Z generacijo milenijcev in mlajših pripadnikov generacije X, kamor bi lahko šteli tudi pisateljico Sheilo Heti, newagerske prakse, kot sta astrologija ali tarot doživljajo nekakšen preporod. Glede na družbenopolitične okoliščine to najbrž ni nič nenavadnega – ljudje se k njim zatekajo v težkih obdobjih in v času negotovosti – in kaj bi bilo lahko bolj negotovega kot za desetletje preložena odraslost, prekarizacija dela, podnebne spremembe, politična nestabilnost in vzpon populizma, svetovne epidemije, begunska kriza …? V času negotovosti je potek lastnega življenja lažje prepustiti »višji sili«, toku življenja samemu – a v resnici je odločitev za otroke ali proti njim, za obstoj novega bitja ali proti njemu, tudi tako monumentalna, da se zanjo, kot pravi Heti, skoraj ne moreš odločiti sam.
Za protipol materinstvu se v romanu Sheile Heti nazadnje izkaže romantičen klic po ustvarjanju, pisateljevanju. Vendar roman ni zgolj ubeseditev odločanja med materinstvom in pisanjem – ne gre več za dilemo generacije žensk s konca 20. stoletja, ki so se spraševale, kako bi lahko »imele vse« – in pri tem predpostavljale, da vse tudi hočejo. Prav tako bi bilo o Materinstvu nekako redukcionistično govoriti kot o feminističnem romanu: res je, da so okoliščine, ki vplivajo na pripovedovalkino razmišljanje o materinstvu, specifične za ženske; res je, da je celo odločitev za otroke ali proti njim za ženske neprimerljivo drugačna od podobne odločitve, ki jo sprejme moški. Pa vendar je roman Sheile Heti v svojem bistvu globoko osebno delo in bolj kot za končno odločitev gre za študijo notranjega življenja posameznice, ki kot eno izmed tem obravnava samo formo romana. Študija je včasih banalna, drugič filozofska, včasih duhovita, drugič naporna – vselej pa jasno prežeta z duhom današnjega časa in bogata z uvidi, ki kar vabijo k razmisleku.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen
Bere Eva Longyka Marušič
Prevedla Katja Zakrajšek; Ljubljana : Beletrina, 2020
Za materinstvo se danes na Zahodu odloča najmanj žensk doslej, pa vendar še ni nastalo prav veliko knjižnih ali filmskih del, ki bi odločitev za materinstvo ali proti njemu obravnavala celovito in popolnoma brez zadržkov do ene ali druge možnosti. Sheila Heti v romanu Materinstvo, ki torej to temo v nekem smislu obravnava na prelomen način, pokaže, zakaj je tako: ne le, da ženske, ki se odločijo, da ne bodo imele otrok, družba še vedno vidi kot sebične, nezrele ali neodrasle, morda celo kot narcisoidne; ne le, da nanje gleda s pomilovanjem, ker nikoli ne bodo izkusile »polnosti življenja«, kot naj bi jo prineslo zgolj materinstvo; ne imeti otrok je odločitev, ki ne more obstajati sama po sebi, v pozitivnem smislu, temveč le kot nikalnica.
Roman Materinstvo se bere delno kot dnevniški zapis in delno kot osebni esej: pripovedovalka, ki ni jasno ločljiva od avtorice, se na svoj 37. rojstni dan loti pisanja z namenom, da bi s prevpraševanjem same sebe ugotovila, ali si želi otrok, ali ne. Ko bo knjiga napisana, ji bo morda vse skupaj bolj jasno – ali pa je pisanje knjige samo nekakšno zavlačevanje, da bi se materinstvu izognila. Preprost jezik dnevniških zapisov, ki beleži vsakdanje dogodke – obisk prijateljice, potovanje v drugo mesto, pogovore in prepire s partnerjem – je pomešan z odlomki, ki delujejo kot osnutki filozofskih razprav, uvidov v svoje lastno stanje znotraj stanja sveta, v »duši časa«. Doživljanja sveta in dileme glede otroka ne udejanji zgolj skozi pripoved, temveč tudi skozi reprodukcije klasičnih del slikarske umetnosti in kart tarot, natisnjene med besedilom, in celo skozi svetopisemske zgodbe. Vsaj sprva so bistveno pripovedno orodje tudi kovanci i čing, ki ob šestih metih vsakič odgovorijo na vprašanje z ja ali ne: »Je ta knjiga dobra ideja?« – »Ja.« »Sem takšna, kot tiste blede, krhke pisateljice, ki nikdar ne stopijo iz hiše, ki nimajo otrok in ki so me od nekdaj čudno prevzemale in odbijale?« – »Ja.« »Naj imam otroka z Milesom?« – »Ne.« »Je kar koli od tega res?« – »Ne.« »Ima vse skupaj sploh kakšen smisel, če ni nič res?« – »Ne.«
Takšna pripovedna orodja – karte tarot, i čing – nikakor niso naključna. Z generacijo milenijcev in mlajših pripadnikov generacije X, kamor bi lahko šteli tudi pisateljico Sheilo Heti, newagerske prakse, kot sta astrologija ali tarot doživljajo nekakšen preporod. Glede na družbenopolitične okoliščine to najbrž ni nič nenavadnega – ljudje se k njim zatekajo v težkih obdobjih in v času negotovosti – in kaj bi bilo lahko bolj negotovega kot za desetletje preložena odraslost, prekarizacija dela, podnebne spremembe, politična nestabilnost in vzpon populizma, svetovne epidemije, begunska kriza …? V času negotovosti je potek lastnega življenja lažje prepustiti »višji sili«, toku življenja samemu – a v resnici je odločitev za otroke ali proti njim, za obstoj novega bitja ali proti njemu, tudi tako monumentalna, da se zanjo, kot pravi Heti, skoraj ne moreš odločiti sam.
Za protipol materinstvu se v romanu Sheile Heti nazadnje izkaže romantičen klic po ustvarjanju, pisateljevanju. Vendar roman ni zgolj ubeseditev odločanja med materinstvom in pisanjem – ne gre več za dilemo generacije žensk s konca 20. stoletja, ki so se spraševale, kako bi lahko »imele vse« – in pri tem predpostavljale, da vse tudi hočejo. Prav tako bi bilo o Materinstvu nekako redukcionistično govoriti kot o feminističnem romanu: res je, da so okoliščine, ki vplivajo na pripovedovalkino razmišljanje o materinstvu, specifične za ženske; res je, da je celo odločitev za otroke ali proti njim za ženske neprimerljivo drugačna od podobne odločitve, ki jo sprejme moški. Pa vendar je roman Sheile Heti v svojem bistvu globoko osebno delo in bolj kot za končno odločitev gre za študijo notranjega življenja posameznice, ki kot eno izmed tem obravnava samo formo romana. Študija je včasih banalna, drugič filozofska, včasih duhovita, drugič naporna – vselej pa jasno prežeta z duhom današnjega časa in bogata z uvidi, ki kar vabijo k razmisleku.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Ivan Lotrič.
Na sporedu so bili standardni odlomki železnega opernega repertoarja kot je v navadi na tovrstnih koncertih. Sicer pa je bilo vabilo na ljubljanski festival prvo, ki ga je operni par prejel v času pandemije.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov