Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Mateja Perpar

Prevedel: Slavo Šerc; Novo mesto : Založba Goga, 2019

V ključnem prizoru romana nemškega avtorja Umreti spomladi Fiete, protagonistov najboljši prijatelj, pove zgodbo o tem, kako si je moral njegov oče v času prve vojne trikrat izkopati grob le zato, da so pripadniki francoske vojske nato vanj urinirali. Občutek nenehnega strahu se je s Fietejevega očeta prenesel na sina: “Duševna ali telesna ranjenost vpliva na potomce. Žalitve, udarci ali krogle, ki te zadenejo, ranijo tudi tvoje še nerojene otroke,” piše. Anekdota povzema uvodni Ezekielov moto k romanu: “Očetje so kislo grozdje jedli, otroke pa zato skominajo zobje.”

Roman Ralfa Rothmanna se spopada s težavno in pogosto zamolčano zgodbo mladoletnikov, ki so bili v vojsko prisilno vpoklicani tik pred nemško predajo maja 1945. Kljub napredovanju zaveznikov nacistično nasilje ni pojenjalo. Grozljivi prizori mučenja civilistov in taboriščnikov ter podobe usmrčenih dezerterjev za vedno zaznamujejo življenje protagonista Walterja Urbana, ki o vojni izkušnji pred sinom raje molči.

Osrednjo Urbanovo zgodbo uokvirja prvoosebna pripoved njegovega sina, ki želi pred očetovo smrtjo izvedeti resnico o njegovi vojni travmi. Pripoved se nato preseli v (tretjeosebno) preteklost, v idilično podeželsko vasico na severu Nemčije. Tu se Walter in Fiete ujameta v past esesovcev, ki novačijo fante za Waffen-SS, in izkaže se, da je treba v vojni celo sod piva drago plačati. Okvirna pripoved v opisovanju odnosa med odtujenim očetom in s težo notranjega dvoma obremenjenim sinom je sicer nekoliko predvidljiva, a se avtor veliko bolje odreže v podajanju občutja brezupa, otopelosti in brezbrižnosti vojske v zadnjih izdihljajih. Opis posledic, ki jih povzroči bombardiranje s fosforjem, dekle, ki v sanjah razkrinka lažnivost nacističnega propagandnega kolesja, grozljivi prizor z mlinarjem, njegovo slepo ženo in majavo pručko ter vojne anekdote se povezujejo v en sam občutek neizogibnega propada. V pripoved se občasno vmešajo pisma, ki jih Walter piše domačim; njihov vedri ton in pomirjujoča vsebina sta v ostrem nasprotju z dejanskim stanjem vojske. Absurdnost vztrajanja v takšnih razmerah še dodatno podčrta cinizem nadrejenih, ki se zavedajo, da je vojna izgubljena, a še naprej širijo prazno laž o skorajšnji zmagi, zahtevajo poslušnost in izvajajo neusmiljene disciplinske ukrepe v primeru dezertertiranja. Prav slednje pa doseže vrh v osrednjem prizoru soočenja dveh prijateljev na življenje in smrt, v katerem pride do izraza tudi razlika med Fietejem in Walterjem. V nasprotju z zaokroženim, polnokrvnim Fietejem je značaj protagonista brezobličen, povzdignjen na raven viteza brez napake, tako pred izkušnjo vojne kot po njej. Dramaturgija romana mu ni v pretirano pomoč, njegovo iskanje očetovega groba ni nič drugega kot izgovor za terenska poročila o stanju na vzhodni fronti tik pred vdorom ruske vojske. Podobno prazne so tudi stranske osebe, ki se zdijo zamenljive in enodimenzionalne.

Umreti spomladi po tonu in sporočilu (celo po imenu protagonista) nekoliko spominja na Prebežnika Siegfrieda Lenza, a s to razliko, da je pri Rothmannu vprašanje krivde naslovljeno v tistem ključnem trenutku, ki zaznamuje življenje Walterjevega očeta vse do smrti, vsaj delno pa tudi v materini tihi zavrnitvi sina in vsega, kar njegova nacistična uniforma pomeni za njeno nadaljnje življenje. Mestoma okorno spisan roman, ki pa ga je vsekakor vredno prebrati.