Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Mateja Perpar
Prevedel: Slavo Šerc; Novo mesto : Založba Goga, 2019
V ključnem prizoru romana nemškega avtorja Umreti spomladi Fiete, protagonistov najboljši prijatelj, pove zgodbo o tem, kako si je moral njegov oče v času prve vojne trikrat izkopati grob le zato, da so pripadniki francoske vojske nato vanj urinirali. Občutek nenehnega strahu se je s Fietejevega očeta prenesel na sina: “Duševna ali telesna ranjenost vpliva na potomce. Žalitve, udarci ali krogle, ki te zadenejo, ranijo tudi tvoje še nerojene otroke,” piše. Anekdota povzema uvodni Ezekielov moto k romanu: “Očetje so kislo grozdje jedli, otroke pa zato skominajo zobje.”
Roman Ralfa Rothmanna se spopada s težavno in pogosto zamolčano zgodbo mladoletnikov, ki so bili v vojsko prisilno vpoklicani tik pred nemško predajo maja 1945. Kljub napredovanju zaveznikov nacistično nasilje ni pojenjalo. Grozljivi prizori mučenja civilistov in taboriščnikov ter podobe usmrčenih dezerterjev za vedno zaznamujejo življenje protagonista Walterja Urbana, ki o vojni izkušnji pred sinom raje molči.
Osrednjo Urbanovo zgodbo uokvirja prvoosebna pripoved njegovega sina, ki želi pred očetovo smrtjo izvedeti resnico o njegovi vojni travmi. Pripoved se nato preseli v (tretjeosebno) preteklost, v idilično podeželsko vasico na severu Nemčije. Tu se Walter in Fiete ujameta v past esesovcev, ki novačijo fante za Waffen-SS, in izkaže se, da je treba v vojni celo sod piva drago plačati. Okvirna pripoved v opisovanju odnosa med odtujenim očetom in s težo notranjega dvoma obremenjenim sinom je sicer nekoliko predvidljiva, a se avtor veliko bolje odreže v podajanju občutja brezupa, otopelosti in brezbrižnosti vojske v zadnjih izdihljajih. Opis posledic, ki jih povzroči bombardiranje s fosforjem, dekle, ki v sanjah razkrinka lažnivost nacističnega propagandnega kolesja, grozljivi prizor z mlinarjem, njegovo slepo ženo in majavo pručko ter vojne anekdote se povezujejo v en sam občutek neizogibnega propada. V pripoved se občasno vmešajo pisma, ki jih Walter piše domačim; njihov vedri ton in pomirjujoča vsebina sta v ostrem nasprotju z dejanskim stanjem vojske. Absurdnost vztrajanja v takšnih razmerah še dodatno podčrta cinizem nadrejenih, ki se zavedajo, da je vojna izgubljena, a še naprej širijo prazno laž o skorajšnji zmagi, zahtevajo poslušnost in izvajajo neusmiljene disciplinske ukrepe v primeru dezertertiranja. Prav slednje pa doseže vrh v osrednjem prizoru soočenja dveh prijateljev na življenje in smrt, v katerem pride do izraza tudi razlika med Fietejem in Walterjem. V nasprotju z zaokroženim, polnokrvnim Fietejem je značaj protagonista brezobličen, povzdignjen na raven viteza brez napake, tako pred izkušnjo vojne kot po njej. Dramaturgija romana mu ni v pretirano pomoč, njegovo iskanje očetovega groba ni nič drugega kot izgovor za terenska poročila o stanju na vzhodni fronti tik pred vdorom ruske vojske. Podobno prazne so tudi stranske osebe, ki se zdijo zamenljive in enodimenzionalne.
Umreti spomladi po tonu in sporočilu (celo po imenu protagonista) nekoliko spominja na Prebežnika Siegfrieda Lenza, a s to razliko, da je pri Rothmannu vprašanje krivde naslovljeno v tistem ključnem trenutku, ki zaznamuje življenje Walterjevega očeta vse do smrti, vsaj delno pa tudi v materini tihi zavrnitvi sina in vsega, kar njegova nacistična uniforma pomeni za njeno nadaljnje življenje. Mestoma okorno spisan roman, ki pa ga je vsekakor vredno prebrati.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Mateja Perpar
Prevedel: Slavo Šerc; Novo mesto : Založba Goga, 2019
V ključnem prizoru romana nemškega avtorja Umreti spomladi Fiete, protagonistov najboljši prijatelj, pove zgodbo o tem, kako si je moral njegov oče v času prve vojne trikrat izkopati grob le zato, da so pripadniki francoske vojske nato vanj urinirali. Občutek nenehnega strahu se je s Fietejevega očeta prenesel na sina: “Duševna ali telesna ranjenost vpliva na potomce. Žalitve, udarci ali krogle, ki te zadenejo, ranijo tudi tvoje še nerojene otroke,” piše. Anekdota povzema uvodni Ezekielov moto k romanu: “Očetje so kislo grozdje jedli, otroke pa zato skominajo zobje.”
Roman Ralfa Rothmanna se spopada s težavno in pogosto zamolčano zgodbo mladoletnikov, ki so bili v vojsko prisilno vpoklicani tik pred nemško predajo maja 1945. Kljub napredovanju zaveznikov nacistično nasilje ni pojenjalo. Grozljivi prizori mučenja civilistov in taboriščnikov ter podobe usmrčenih dezerterjev za vedno zaznamujejo življenje protagonista Walterja Urbana, ki o vojni izkušnji pred sinom raje molči.
Osrednjo Urbanovo zgodbo uokvirja prvoosebna pripoved njegovega sina, ki želi pred očetovo smrtjo izvedeti resnico o njegovi vojni travmi. Pripoved se nato preseli v (tretjeosebno) preteklost, v idilično podeželsko vasico na severu Nemčije. Tu se Walter in Fiete ujameta v past esesovcev, ki novačijo fante za Waffen-SS, in izkaže se, da je treba v vojni celo sod piva drago plačati. Okvirna pripoved v opisovanju odnosa med odtujenim očetom in s težo notranjega dvoma obremenjenim sinom je sicer nekoliko predvidljiva, a se avtor veliko bolje odreže v podajanju občutja brezupa, otopelosti in brezbrižnosti vojske v zadnjih izdihljajih. Opis posledic, ki jih povzroči bombardiranje s fosforjem, dekle, ki v sanjah razkrinka lažnivost nacističnega propagandnega kolesja, grozljivi prizor z mlinarjem, njegovo slepo ženo in majavo pručko ter vojne anekdote se povezujejo v en sam občutek neizogibnega propada. V pripoved se občasno vmešajo pisma, ki jih Walter piše domačim; njihov vedri ton in pomirjujoča vsebina sta v ostrem nasprotju z dejanskim stanjem vojske. Absurdnost vztrajanja v takšnih razmerah še dodatno podčrta cinizem nadrejenih, ki se zavedajo, da je vojna izgubljena, a še naprej širijo prazno laž o skorajšnji zmagi, zahtevajo poslušnost in izvajajo neusmiljene disciplinske ukrepe v primeru dezertertiranja. Prav slednje pa doseže vrh v osrednjem prizoru soočenja dveh prijateljev na življenje in smrt, v katerem pride do izraza tudi razlika med Fietejem in Walterjem. V nasprotju z zaokroženim, polnokrvnim Fietejem je značaj protagonista brezobličen, povzdignjen na raven viteza brez napake, tako pred izkušnjo vojne kot po njej. Dramaturgija romana mu ni v pretirano pomoč, njegovo iskanje očetovega groba ni nič drugega kot izgovor za terenska poročila o stanju na vzhodni fronti tik pred vdorom ruske vojske. Podobno prazne so tudi stranske osebe, ki se zdijo zamenljive in enodimenzionalne.
Umreti spomladi po tonu in sporočilu (celo po imenu protagonista) nekoliko spominja na Prebežnika Siegfrieda Lenza, a s to razliko, da je pri Rothmannu vprašanje krivde naslovljeno v tistem ključnem trenutku, ki zaznamuje življenje Walterjevega očeta vse do smrti, vsaj delno pa tudi v materini tihi zavrnitvi sina in vsega, kar njegova nacistična uniforma pomeni za njeno nadaljnje življenje. Mestoma okorno spisan roman, ki pa ga je vsekakor vredno prebrati.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Neveljaven email naslov