Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Mateja Perpar
Prevedel: Slavo Šerc; Novo mesto : Založba Goga, 2019
V ključnem prizoru romana nemškega avtorja Umreti spomladi Fiete, protagonistov najboljši prijatelj, pove zgodbo o tem, kako si je moral njegov oče v času prve vojne trikrat izkopati grob le zato, da so pripadniki francoske vojske nato vanj urinirali. Občutek nenehnega strahu se je s Fietejevega očeta prenesel na sina: “Duševna ali telesna ranjenost vpliva na potomce. Žalitve, udarci ali krogle, ki te zadenejo, ranijo tudi tvoje še nerojene otroke,” piše. Anekdota povzema uvodni Ezekielov moto k romanu: “Očetje so kislo grozdje jedli, otroke pa zato skominajo zobje.”
Roman Ralfa Rothmanna se spopada s težavno in pogosto zamolčano zgodbo mladoletnikov, ki so bili v vojsko prisilno vpoklicani tik pred nemško predajo maja 1945. Kljub napredovanju zaveznikov nacistično nasilje ni pojenjalo. Grozljivi prizori mučenja civilistov in taboriščnikov ter podobe usmrčenih dezerterjev za vedno zaznamujejo življenje protagonista Walterja Urbana, ki o vojni izkušnji pred sinom raje molči.
Osrednjo Urbanovo zgodbo uokvirja prvoosebna pripoved njegovega sina, ki želi pred očetovo smrtjo izvedeti resnico o njegovi vojni travmi. Pripoved se nato preseli v (tretjeosebno) preteklost, v idilično podeželsko vasico na severu Nemčije. Tu se Walter in Fiete ujameta v past esesovcev, ki novačijo fante za Waffen-SS, in izkaže se, da je treba v vojni celo sod piva drago plačati. Okvirna pripoved v opisovanju odnosa med odtujenim očetom in s težo notranjega dvoma obremenjenim sinom je sicer nekoliko predvidljiva, a se avtor veliko bolje odreže v podajanju občutja brezupa, otopelosti in brezbrižnosti vojske v zadnjih izdihljajih. Opis posledic, ki jih povzroči bombardiranje s fosforjem, dekle, ki v sanjah razkrinka lažnivost nacističnega propagandnega kolesja, grozljivi prizor z mlinarjem, njegovo slepo ženo in majavo pručko ter vojne anekdote se povezujejo v en sam občutek neizogibnega propada. V pripoved se občasno vmešajo pisma, ki jih Walter piše domačim; njihov vedri ton in pomirjujoča vsebina sta v ostrem nasprotju z dejanskim stanjem vojske. Absurdnost vztrajanja v takšnih razmerah še dodatno podčrta cinizem nadrejenih, ki se zavedajo, da je vojna izgubljena, a še naprej širijo prazno laž o skorajšnji zmagi, zahtevajo poslušnost in izvajajo neusmiljene disciplinske ukrepe v primeru dezertertiranja. Prav slednje pa doseže vrh v osrednjem prizoru soočenja dveh prijateljev na življenje in smrt, v katerem pride do izraza tudi razlika med Fietejem in Walterjem. V nasprotju z zaokroženim, polnokrvnim Fietejem je značaj protagonista brezobličen, povzdignjen na raven viteza brez napake, tako pred izkušnjo vojne kot po njej. Dramaturgija romana mu ni v pretirano pomoč, njegovo iskanje očetovega groba ni nič drugega kot izgovor za terenska poročila o stanju na vzhodni fronti tik pred vdorom ruske vojske. Podobno prazne so tudi stranske osebe, ki se zdijo zamenljive in enodimenzionalne.
Umreti spomladi po tonu in sporočilu (celo po imenu protagonista) nekoliko spominja na Prebežnika Siegfrieda Lenza, a s to razliko, da je pri Rothmannu vprašanje krivde naslovljeno v tistem ključnem trenutku, ki zaznamuje življenje Walterjevega očeta vse do smrti, vsaj delno pa tudi v materini tihi zavrnitvi sina in vsega, kar njegova nacistična uniforma pomeni za njeno nadaljnje življenje. Mestoma okorno spisan roman, ki pa ga je vsekakor vredno prebrati.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Mateja Perpar
Prevedel: Slavo Šerc; Novo mesto : Založba Goga, 2019
V ključnem prizoru romana nemškega avtorja Umreti spomladi Fiete, protagonistov najboljši prijatelj, pove zgodbo o tem, kako si je moral njegov oče v času prve vojne trikrat izkopati grob le zato, da so pripadniki francoske vojske nato vanj urinirali. Občutek nenehnega strahu se je s Fietejevega očeta prenesel na sina: “Duševna ali telesna ranjenost vpliva na potomce. Žalitve, udarci ali krogle, ki te zadenejo, ranijo tudi tvoje še nerojene otroke,” piše. Anekdota povzema uvodni Ezekielov moto k romanu: “Očetje so kislo grozdje jedli, otroke pa zato skominajo zobje.”
Roman Ralfa Rothmanna se spopada s težavno in pogosto zamolčano zgodbo mladoletnikov, ki so bili v vojsko prisilno vpoklicani tik pred nemško predajo maja 1945. Kljub napredovanju zaveznikov nacistično nasilje ni pojenjalo. Grozljivi prizori mučenja civilistov in taboriščnikov ter podobe usmrčenih dezerterjev za vedno zaznamujejo življenje protagonista Walterja Urbana, ki o vojni izkušnji pred sinom raje molči.
Osrednjo Urbanovo zgodbo uokvirja prvoosebna pripoved njegovega sina, ki želi pred očetovo smrtjo izvedeti resnico o njegovi vojni travmi. Pripoved se nato preseli v (tretjeosebno) preteklost, v idilično podeželsko vasico na severu Nemčije. Tu se Walter in Fiete ujameta v past esesovcev, ki novačijo fante za Waffen-SS, in izkaže se, da je treba v vojni celo sod piva drago plačati. Okvirna pripoved v opisovanju odnosa med odtujenim očetom in s težo notranjega dvoma obremenjenim sinom je sicer nekoliko predvidljiva, a se avtor veliko bolje odreže v podajanju občutja brezupa, otopelosti in brezbrižnosti vojske v zadnjih izdihljajih. Opis posledic, ki jih povzroči bombardiranje s fosforjem, dekle, ki v sanjah razkrinka lažnivost nacističnega propagandnega kolesja, grozljivi prizor z mlinarjem, njegovo slepo ženo in majavo pručko ter vojne anekdote se povezujejo v en sam občutek neizogibnega propada. V pripoved se občasno vmešajo pisma, ki jih Walter piše domačim; njihov vedri ton in pomirjujoča vsebina sta v ostrem nasprotju z dejanskim stanjem vojske. Absurdnost vztrajanja v takšnih razmerah še dodatno podčrta cinizem nadrejenih, ki se zavedajo, da je vojna izgubljena, a še naprej širijo prazno laž o skorajšnji zmagi, zahtevajo poslušnost in izvajajo neusmiljene disciplinske ukrepe v primeru dezertertiranja. Prav slednje pa doseže vrh v osrednjem prizoru soočenja dveh prijateljev na življenje in smrt, v katerem pride do izraza tudi razlika med Fietejem in Walterjem. V nasprotju z zaokroženim, polnokrvnim Fietejem je značaj protagonista brezobličen, povzdignjen na raven viteza brez napake, tako pred izkušnjo vojne kot po njej. Dramaturgija romana mu ni v pretirano pomoč, njegovo iskanje očetovega groba ni nič drugega kot izgovor za terenska poročila o stanju na vzhodni fronti tik pred vdorom ruske vojske. Podobno prazne so tudi stranske osebe, ki se zdijo zamenljive in enodimenzionalne.
Umreti spomladi po tonu in sporočilu (celo po imenu protagonista) nekoliko spominja na Prebežnika Siegfrieda Lenza, a s to razliko, da je pri Rothmannu vprašanje krivde naslovljeno v tistem ključnem trenutku, ki zaznamuje življenje Walterjevega očeta vse do smrti, vsaj delno pa tudi v materini tihi zavrnitvi sina in vsega, kar njegova nacistična uniforma pomeni za njeno nadaljnje življenje. Mestoma okorno spisan roman, ki pa ga je vsekakor vredno prebrati.
Na drugem koncertu sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija za abonma Kromatika je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostoval hrvaški pianist Dejan Lazić, orkester pa je vodil novi šef-dirigent Rossen Milanov. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...
Zdi se, da Matjaža Ivanišina skoraj obsesivno privlači tisto, kar se skriva pred njegovim pogledom, kar se mu na neki način izmika ...
V nedeljo zvečer je bil v Slovenski filharmoniji 1. koncert letošnje sezone Vokalnega abonmaja. Na njem je bila tudi Polona Gantar.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
S sinočnjo premiero se je odprla nova sezona tudi v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Tri igralke: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in Tamara Avguštin ter glasbenika Ina Puntar in Samo Kutin so pod režijskim vodstvom Mirjane Medojević ustvarili avtorski projekt po delih dramatika Rudija Šeliga. Na premieri je bila Tadeja Krečič. IZOBČENKE – avtorski projekt po delih Rudija Šeliga (1935 – 2004) Premiera: 27. 9. 2019 v Mali drami Režiserka Mirjana Medojević Dramaturga Eva Kraševec, Ilija Đurović Scenograf Branko Hojnik Lektorica Tatjana Stanič Avtorja glasbe ina Puntar, Samo Kutin Oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan, Branko Hojnik Igrajo Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Ina puntar, Samo Kutin vir fotografije: https://www.google.com/search?q=izob%C4%8Denke+drama&sxsrf=ACYBGNT8aP-LMbDh1vCXpV5hvlyIihxTBQ:1569666212867&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjhqaKopvPkAhVPLVAKHVWHCVIQ_AUIESgB&biw=1680&bih=858#imgrc=rH-toWhFRZAtCM
Sinoči ob pol osmih je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani prvi koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Na koncertu z naslovom "Iz starega sveta" smo slišali skladbe Ludwiga van Beethovna, Richarda Straussa in Antonina Dvoržaka. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Laura Wade: Dragi, doma sem! Home, I'm Darling, 2018 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. september 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Nina Šorak Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Ina Ferlan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Avtorica videa Pila Rusjan Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Asistentka dramaturginje Taja Lesjak Šilak Asistentka scenografa Sara Slivnik Igrajo Iva Krajnc Bagola, Jure Henigman, Bernarda Oman, Tjaša Železnik, Uroš Smolej, Viktorija Bencik Emeršič / Miranda Trnjanin k. g. S sinočnjo premiero komedije Dragi, doma sem! sodobne angleške dramatičarke Laure Wade so v Mestnem gledališču ljubljanskem začeli sezono tudi na Mali sceni. Lani napisano odrsko delo, ki se na izviren, čeprav ne ravno poglobljen način loteva mnogih vprašanj, predvsem feminizma in bega pred resničnostjo, je v prevodu Tine Mahkota režirala Nina Šorak. Vtise po premieri je zbrala Staša Grahek. Foto: Iva Krajnc Bagola Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/program/predstave/dragi-doma-sem/
Nova sezona ljubljanske Drame je posvečena ljubezni. Začeli so jo na velikem odru z uprizoritvijo drame Saloma Oscarja Wilda v novem prevodu Primoža Viteza in režiji Eduarda Milerja. Naslovno tragično junakinjo je oblikovala Polona Juh, med glavnimi protagonisti so še Igor Samobor kot prerok Johanaan, Gregor Baković kot vladar Herod Antipa in Alojz Svete kot Salomina mati in Herodova žena. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana Oscar Wilde: Saloma Premiera 21. september 2019 Prevajalec Primož Vitez Režiser Eduard Miler Avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska Scenograf Atej Tutta Kostumograf Leo Kulaš Glasbeni opremljevalec Eduard Miler Avtor videa Atej Tutta Koreografka Maša Kagao Knez Oblikovalka maske Špela Ema Veble Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Lektor Arko Asistentka kostumografa Lara Kulaš Igrajo Polona Juh, Igor Samobor, Gregor Baković, Alojz Svete, Robert Korošec/Andraž Harauer, Gal Oblak, Valter Dragan, Matija Rozman, Boris Mihalj, Zvone Hribar, Gorazd Logar, Andraž Harauer/Matic Valič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Igor Velše.
Mestno gledališče ljubljansko Katarina Morano, Žiga Divjak: Sedem dni 2019 Krstna uprizoritev Premiera 19. september 2019 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenografka Barbara Kapelj Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Avtor videa Domen Martinčič Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Asistent režiserja (študijsko) Žiga Hren Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec, Iztok Drabik Jug k. g V Mestnem gledališču ljubljanskem so novo sezono začeli s krstno uprizoritvijo besedila Sedem dni; v igri različne vloge ljudi, ki se v življenju ne znajdejo najbolje, oblikujejo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec in Iztok Drabik Jug; avtorja Sedmih dni sta Katarina Morano in Žiga Divjak, slednji je tudi režiser. Predpremiero igre si je ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/sedem-dni/
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov