Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Mateja Perpar
Prevedel: Slavo Šerc; Novo mesto : Založba Goga, 2019
V ključnem prizoru romana nemškega avtorja Umreti spomladi Fiete, protagonistov najboljši prijatelj, pove zgodbo o tem, kako si je moral njegov oče v času prve vojne trikrat izkopati grob le zato, da so pripadniki francoske vojske nato vanj urinirali. Občutek nenehnega strahu se je s Fietejevega očeta prenesel na sina: “Duševna ali telesna ranjenost vpliva na potomce. Žalitve, udarci ali krogle, ki te zadenejo, ranijo tudi tvoje še nerojene otroke,” piše. Anekdota povzema uvodni Ezekielov moto k romanu: “Očetje so kislo grozdje jedli, otroke pa zato skominajo zobje.”
Roman Ralfa Rothmanna se spopada s težavno in pogosto zamolčano zgodbo mladoletnikov, ki so bili v vojsko prisilno vpoklicani tik pred nemško predajo maja 1945. Kljub napredovanju zaveznikov nacistično nasilje ni pojenjalo. Grozljivi prizori mučenja civilistov in taboriščnikov ter podobe usmrčenih dezerterjev za vedno zaznamujejo življenje protagonista Walterja Urbana, ki o vojni izkušnji pred sinom raje molči.
Osrednjo Urbanovo zgodbo uokvirja prvoosebna pripoved njegovega sina, ki želi pred očetovo smrtjo izvedeti resnico o njegovi vojni travmi. Pripoved se nato preseli v (tretjeosebno) preteklost, v idilično podeželsko vasico na severu Nemčije. Tu se Walter in Fiete ujameta v past esesovcev, ki novačijo fante za Waffen-SS, in izkaže se, da je treba v vojni celo sod piva drago plačati. Okvirna pripoved v opisovanju odnosa med odtujenim očetom in s težo notranjega dvoma obremenjenim sinom je sicer nekoliko predvidljiva, a se avtor veliko bolje odreže v podajanju občutja brezupa, otopelosti in brezbrižnosti vojske v zadnjih izdihljajih. Opis posledic, ki jih povzroči bombardiranje s fosforjem, dekle, ki v sanjah razkrinka lažnivost nacističnega propagandnega kolesja, grozljivi prizor z mlinarjem, njegovo slepo ženo in majavo pručko ter vojne anekdote se povezujejo v en sam občutek neizogibnega propada. V pripoved se občasno vmešajo pisma, ki jih Walter piše domačim; njihov vedri ton in pomirjujoča vsebina sta v ostrem nasprotju z dejanskim stanjem vojske. Absurdnost vztrajanja v takšnih razmerah še dodatno podčrta cinizem nadrejenih, ki se zavedajo, da je vojna izgubljena, a še naprej širijo prazno laž o skorajšnji zmagi, zahtevajo poslušnost in izvajajo neusmiljene disciplinske ukrepe v primeru dezertertiranja. Prav slednje pa doseže vrh v osrednjem prizoru soočenja dveh prijateljev na življenje in smrt, v katerem pride do izraza tudi razlika med Fietejem in Walterjem. V nasprotju z zaokroženim, polnokrvnim Fietejem je značaj protagonista brezobličen, povzdignjen na raven viteza brez napake, tako pred izkušnjo vojne kot po njej. Dramaturgija romana mu ni v pretirano pomoč, njegovo iskanje očetovega groba ni nič drugega kot izgovor za terenska poročila o stanju na vzhodni fronti tik pred vdorom ruske vojske. Podobno prazne so tudi stranske osebe, ki se zdijo zamenljive in enodimenzionalne.
Umreti spomladi po tonu in sporočilu (celo po imenu protagonista) nekoliko spominja na Prebežnika Siegfrieda Lenza, a s to razliko, da je pri Rothmannu vprašanje krivde naslovljeno v tistem ključnem trenutku, ki zaznamuje življenje Walterjevega očeta vse do smrti, vsaj delno pa tudi v materini tihi zavrnitvi sina in vsega, kar njegova nacistična uniforma pomeni za njeno nadaljnje življenje. Mestoma okorno spisan roman, ki pa ga je vsekakor vredno prebrati.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Mateja Perpar
Prevedel: Slavo Šerc; Novo mesto : Založba Goga, 2019
V ključnem prizoru romana nemškega avtorja Umreti spomladi Fiete, protagonistov najboljši prijatelj, pove zgodbo o tem, kako si je moral njegov oče v času prve vojne trikrat izkopati grob le zato, da so pripadniki francoske vojske nato vanj urinirali. Občutek nenehnega strahu se je s Fietejevega očeta prenesel na sina: “Duševna ali telesna ranjenost vpliva na potomce. Žalitve, udarci ali krogle, ki te zadenejo, ranijo tudi tvoje še nerojene otroke,” piše. Anekdota povzema uvodni Ezekielov moto k romanu: “Očetje so kislo grozdje jedli, otroke pa zato skominajo zobje.”
Roman Ralfa Rothmanna se spopada s težavno in pogosto zamolčano zgodbo mladoletnikov, ki so bili v vojsko prisilno vpoklicani tik pred nemško predajo maja 1945. Kljub napredovanju zaveznikov nacistično nasilje ni pojenjalo. Grozljivi prizori mučenja civilistov in taboriščnikov ter podobe usmrčenih dezerterjev za vedno zaznamujejo življenje protagonista Walterja Urbana, ki o vojni izkušnji pred sinom raje molči.
Osrednjo Urbanovo zgodbo uokvirja prvoosebna pripoved njegovega sina, ki želi pred očetovo smrtjo izvedeti resnico o njegovi vojni travmi. Pripoved se nato preseli v (tretjeosebno) preteklost, v idilično podeželsko vasico na severu Nemčije. Tu se Walter in Fiete ujameta v past esesovcev, ki novačijo fante za Waffen-SS, in izkaže se, da je treba v vojni celo sod piva drago plačati. Okvirna pripoved v opisovanju odnosa med odtujenim očetom in s težo notranjega dvoma obremenjenim sinom je sicer nekoliko predvidljiva, a se avtor veliko bolje odreže v podajanju občutja brezupa, otopelosti in brezbrižnosti vojske v zadnjih izdihljajih. Opis posledic, ki jih povzroči bombardiranje s fosforjem, dekle, ki v sanjah razkrinka lažnivost nacističnega propagandnega kolesja, grozljivi prizor z mlinarjem, njegovo slepo ženo in majavo pručko ter vojne anekdote se povezujejo v en sam občutek neizogibnega propada. V pripoved se občasno vmešajo pisma, ki jih Walter piše domačim; njihov vedri ton in pomirjujoča vsebina sta v ostrem nasprotju z dejanskim stanjem vojske. Absurdnost vztrajanja v takšnih razmerah še dodatno podčrta cinizem nadrejenih, ki se zavedajo, da je vojna izgubljena, a še naprej širijo prazno laž o skorajšnji zmagi, zahtevajo poslušnost in izvajajo neusmiljene disciplinske ukrepe v primeru dezertertiranja. Prav slednje pa doseže vrh v osrednjem prizoru soočenja dveh prijateljev na življenje in smrt, v katerem pride do izraza tudi razlika med Fietejem in Walterjem. V nasprotju z zaokroženim, polnokrvnim Fietejem je značaj protagonista brezobličen, povzdignjen na raven viteza brez napake, tako pred izkušnjo vojne kot po njej. Dramaturgija romana mu ni v pretirano pomoč, njegovo iskanje očetovega groba ni nič drugega kot izgovor za terenska poročila o stanju na vzhodni fronti tik pred vdorom ruske vojske. Podobno prazne so tudi stranske osebe, ki se zdijo zamenljive in enodimenzionalne.
Umreti spomladi po tonu in sporočilu (celo po imenu protagonista) nekoliko spominja na Prebežnika Siegfrieda Lenza, a s to razliko, da je pri Rothmannu vprašanje krivde naslovljeno v tistem ključnem trenutku, ki zaznamuje življenje Walterjevega očeta vse do smrti, vsaj delno pa tudi v materini tihi zavrnitvi sina in vsega, kar njegova nacistična uniforma pomeni za njeno nadaljnje življenje. Mestoma okorno spisan roman, ki pa ga je vsekakor vredno prebrati.
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov